Jedro

Navidezna pogodba po 1. odst. 50. člena OZ nima učinka med pravdnima strankama, vendar pa, če prikriva kakšno drugo pogodbo, lahko velja ta druga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na odpoved najemne pogodbe (po vsebini podnajemne pogodbe), sklenjene dne 20.9.2004, na izročitev stanovanja v posest ter na plačilo najemnine za obdobje od vključno novembra 2009 do avgusta 2010 v višini 625,90 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi skupaj s stroškovno posledico. Tožeča stranka opozarja, da ne glede na izpovedbo zakonitega zastopnika D. D., da zanj predmetna najemna pogodba ne velja, tej pogodbi ni mogoče odvzeti veljavnosti, saj je bila veljavno sklenjena. Toženec je potrdil, da je bila v najemni pogodbi določena najemnina, ki je ni plačeval, ker tožnica ni lastnica stanovanja. Iz navedenega izhaja, da se je toženec zavedal, da je bila pogodba sklenjena ter kakšna je bila njena vsebina in njegove obveznosti, zato ni mogoče oblikovati drugačnega zaključka, kot da je toženec ob podpisu pogodbe imel namen skleniti prav najemno pogodbo. Do teh izpovedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, temveč je brez podlage v dokaznem postopku zaključilo, da naj bi bila predmetna pogodba že od vsega začetka sklenjena z namenom prijave prebivališča, čeprav je to v nasprotju s trditvami toženca.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Da je najemna pogodba sklenjena med pravdnima strankama 20.9.2004 (priloga A4) fiktivna oziroma navidezna, je sodišče prve stopnje utemeljilo z razlogi, da stranki nista imeli namena skleniti najemne pogodbe po vsebini, temveč je bila le-ta med njima podpisana zato, da je toženec lahko prijavil prebivališče. Eno izmed bistvenih predpostavk za nastanek pravnoveljavne pogodbe predstavlja soglasje volj pravdnih strank in prav slednje je ugotavljalo sodišče prve stopnje z izvedbo njunega zaslišanja, pri čemer pa je kot bolj verjetno ocenilo izpovedbo toženca. Tej dokazni oceni pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj je napravljena na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov, v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in jo je sodišče ustrezno obrazložilo (stran 9. sodbe). Zakoniti zastopnik tožnice je namreč izpovedal v izrazitem nasprotju s trditvami, ki jih je v tožbi podala tožeča stranka, ko je v izpovedbi najprej pojasnjeval, da predmetne najemne pogodbe ni podpisal, nato pa izpovedbo spremenil tako, da je pogodbo podpisal, ne da bi vedel, da podpisuje najemno pogodbo, absolutno pa zatrdil, da predmetna pogodba ne velja. Izpoved toženca pa je logična in potrjuje njegove trditve, saj je navedel, da je sam izpolnil obrazec najemne pogodbe in ga dal v podpis zakonitemu zastopniku tožnice, zato da je lahko prijavil stalno prebivališče in da je bila zgolj formalno v pogodbi določena tudi najemnina v znesku 15.000,00 SIT, da prostor na obrazcu ne bi ostal prazen. Torej ne vzdrži pritožbena trditev, da ne glede na izpovedbo zakonitega zastopnika sklenjeni pogodbi ni mogoče odvzeti njene veljavnosti, saj predmetna najemna pogodba ni predstavljala prave in resnične volje pravdnih strank. Pri tem je treba še dodati, da navidezna pogodba po 1. odst. 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nima učinka med pravdnima strankama, vendar pa, če prikriva kakšno drugo pogodbo, lahko velja ta druga. Tudi pritožbeno sodišče sprejema kot logičen zaključek, da sta pravdni stranki pogodbo podpisali z namenom, da bi si toženec za čas zaposlitve pri tožnici v spornem stanovanju uredil prebivališče in ga na tem naslovu tudi prijavil. 6. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da se je toženec začel sklicevati na prijavo prebivališča kot namen sklenitve najemne pogodbe šele naknadno, ko je ugotovil, da mu je to v korist. Iz spisa izhaja, da je toženec takšno trditev postavil že v odgovoru na tožbo ter tako svojih trditev ni spreminjal ter prilagajal potrebam postopka.

7. Pritožbeno sodišče je zato, ker v pritožbi zatrjevani razlogi niso podani, niti ni ugotovilo kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).