Jedro

Za presojo odgovornosti imetnika tekočega računa za škodo, ki jo je povzročil banki s svojim ravnanjem, ko je prišlo do tatvine čekov, je odločilno vprašanje, ali je njegovo ravnanje v zvezi s hranjenjem čekovnih blanketov in čekovne karte opredeliti kot krivdno ravnanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 11.637,50 SIT z zamudnimi obrestmi od tega zneska, določenimi z Aktom o obrestnih merah Stanovanjsko komunalne banke d.d. Ljubljana oz. zakonite zamudne obresti v kolikor so višje za čas od 30.9.1991 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 2.670,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je toženka odgovorna tožeči stranki za nastali dolg ob vnovčenju nepristnih čekov, ker z dokumenti ni ravnala skrbno in tako, kot se zahteva v pravnem prometu.

Proti navedeni sodbi se je pritožila toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo naj podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da so bili toženki čeki ukradeni iz zaklenjenega avtomobila v G. Ker vozilo pri tem ni bilo poškodovano, je policist napravil svoj zaključek in sklep, da v avtomobil ni bilo vlomljeno. Toženki ni znano, kako je vlomilec prišel v avto, vendar ne more soglašati z zaključkom, da je pustila vrata avtomobila takrat odprta. Samovoljna razlaga sodišča je, da se je toženka čutila zaradi takšnega ravnanja odgovorno za nastalo situacijo, ker z dokumenti ni ravnala skrbno in kot se zahteva v pravnem prometu. Korektno bi bilo, da bi sodišče v postopku zaslišalo tudi F. I. in B. I., da bi kot storilca povedala, kako sta prišla v avtomobil. Dalje toženka poudarja, da tožeča stranka v poslovanju s čeki ni ravnala kot skrben gospodar, ko je kot bančna organizacija odkupovala čeke. Tožeča stranka bi morala preveriti tudi z osebno izkaznico, ali gre za konkretno osebo. Če bi tako ravnala, sploh ne bi prišlo do sedanjega stanja. V spletu danih okoliščin bi bilo toženki možno očitati kvečjemu sokrivdo za nastalo stanje s tem, da bi bilo potrebno opredeliti, v kakšnem obsegu in zaradi česa je toženka soodgovorna za nastalo situacijo. Tožeča stranka je povzročila toženki škodo ter 170. člen Zakona o obligacijskih razmerjih natančno pojasnjuje, kdo odgovarja za škodo v obravnavani situaciji.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so podani zatrjevani pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh potrebnih dokazov, zaradi česar je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter v posledici tega tudi zmotno uporabilo materialno pravo, kar toženka utemeljeno očita v pritožbi.

Imetnik tekočega računa je za škodo, ki jo s svojim ravnanjem povzročil banki, ki mu je tekoči račun odprla, odgovoren po načelih krivdne odškodninske odgovornosti. To je splošno načelo odškodninskega prava, ki je uzakonjeno v določbi 1. odst. 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. V primeru uporabe določbe 1. odst. 154. člena ZOR pa ima tisti, ki naj bi škodo drugemu povzročil, možnost dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (158. člen ZOR). Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede na doslej izvedene dokaze sodišče druge stopnje sicer nima pomisleka glede zaključka sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da toženkino ravnanje v zvezi s hranjenjem čekovnih blanketov in čekovne kartice ni bilo v zadostni meri skrbno (1. odst. 18. člena ZOR). Glede na to, da je toženka, zaslišana na glavni obravnavi dne 4.10.1993 (list. št. 29) med drugim izrecno izpovedala, da je takrat vrata zaklenila ter da sta znana storilca F.I. in B. I. iz M., ki naj bi bila v kazenskem postopku, pa ni jasno, zakaj sodišče obeh navedenih ni zaslišalo in s tem preverilo resničnost toženkine izpovedi.

Sodišče prve stopnje bo moralo zato v dopolnjenem postopku odpraviti nakazane pomanjkljivosti in preveriti pritožbene trditve. V ta namen naj izvede dokaze, ki jih predlaga tožena stranka ter v nadaljevanju postopka oceni tudi ravnanje tožeče stranke v obravnavani zadevi. Ob odločanju o zahtevku bo moralo tudi upoštevati, da morajo banke in druge finančne organizacije, ki opravljajo plačilni promet za občane, ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (18. člen ZOR) in ne samo s povprečno skrbnostjo. Šele po dopolnjenem postopku in ugotovljenem razmerju odgovornosti obeh pravdnih strank bo lahko sodišče pravilno odločilo o tožbenem zahtevku.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo ter v skladu z določilom člena 370/I ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker v pritožbi niso bili zaznamovani.

Določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporavljene na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).