Jedro

Uplenjeni medved je bil težji od dovoljene teže, tožnik pa v tožbi ne trdi, da bi predlagal izjemen odstrel medveda, zato je odločitev tožene stranke pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti Inšpektoratu RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo z dne 26. 11. 2001. Organ prve stopnje je tožniku naložil, da po pravnomočnosti odločbe izroči Prirodoslovnemu muzeju v A trofejo medvedje kože in lobanje, trofeja pa se nahaja pri preparatorju AA s.p., B, ki se mu ne dovoli odtujiti ali izročiti te trofeje do pravnomočnosti odločbe. Organ prve stopnje je tudi ugotovil, da je član lovske družine uplenil medveda težkega 181 kg, kar je za 81 kg več od dovoljene teže, dovoljenega odstopanja pa ni. Organ prve stopnje se opira na odločbi tožene stranke, v katerih je za lovsko gojitveno območje C predvidena uplenitev medveda težnostne kategorije do 100 kg. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je tožena stranka izdala citirano odločbo o izjemni dovolitvi lova medvedov. S to določbo je določeno katera lovsko gojitvena območja imajo pravico do ulova medveda z natančno določenim številom in težnostno kategorijo. Lovska družina, ki upravlja z loviščem, pa mora zagotovitvi, da bo lov na medveda potekal v skladu s predpisi in citirano odločbo. Nadalje še navaja, da iz spisne dokumentacije izhaja, da je lovec Lovske družine P 5. 11. 2001 odstrelil medveda na način, ki je predviden z odločbo tožene stranke. S to odločbo, ki mu dovoljuje uplenitev medveda težnostne kategorije do 100 kg je bil seznanjen, to izhaja iz njegove zapisniško podane izjave ob inšpekcijskem pregledu. Uplenitelj je tudi izjavil, da je medveda poznal in je njegovo težo ocenil do 140 kg. Medveda so se prebivalci okoliških vasi bali in ga je lovec ustrelil. Medved je bil izmerjen 6. 11. 2001 in iz obrazca ZGS Odstrel in izgube velikih zveri izhaja, da gre iz razdelka o podatkih o živalih za osem let starega samca skupne dolžine 190/175, kar izkustveno ustreza ugotovljeni telesni teži bruto/neto 181/175, kar je bilo tudi s tehtanjem potrjeno. Prav tako še navaja, da iz zapisnika ne izhaja, da bi uplenitelj, tudi lastnik tehtnice, na kateri je bilo opravljeno tehtanje, oporekal tehtanju ali da bi imela tehtnica tehnične pomanjkljivosti. Ugovor tožnika, da tehtanje medveda ni bilo strokovno, ker uplenjenega medveda ni tehtala in fotografirala pooblaščena oseba zaradi navedenega ne drži. Tožena stranka navaja, da je strokovnjak ZGS opravil ogled in izmere kot izhaja iz poročila in zapisnika, zagotovitev izmere in ogleda pa je pod sankcijo dolžna lovska družina sama. Tožena stranka poudarja, da lovišče, ki ne poskrbi, da si pooblaščena oseba iz območne enote ZGS po uplenitvi, še pred izkoženjem, ogleda uplenjenega medveda, v prihodnje za dve leti izgubi pravico do rednega odstrela medveda. Tožena stranka pa navaja, da iz pritožbe tožnika in prilog spisa izhaja, da je šlo v tem primeru za medveda, ki je ogrožal ljudi in premoženje, ki pa očitno ni ustrezal dovoljeni kategoriji za odstrel po odločbi tožene stranke. V tem primeru pa bi moral biti podan predlog za izjemen odstrel medveda zunaj z odločbo predvidene kvote oziroma po njihovi realizaciji. Tak predlog poda pristojnim državnim organom na pobudo lokalnih skupnosti, lovskih organizacij in drugih Zavod za gozdove Slovenije za vsak primer posebej. Tožena stranka pa na podlagi predloga v teh primerih posreduje z izdajo odločbe za odstrel posameznih problematičnih medvedov, vendar tožnik takšnega predloga ni naredil. Nadalje še navaja, da mora organ prve stopnje trofejo medveda, za katero ugotovi, da je uplenjena v nasprotju z določilom odločbe tožene stranke, uplenitelju zaseči. Tožnik, ki upravlja z divjadjo v lovišču, v katerem je odrejen odstrel medveda in lovec, ki mu je ta organizacija odstrel zaupala, je dolžna zagotoviti, da bo lovca, ki mu je zaupan odstrel medveda, pri čakanju na preži vedno spremljal lovec z dovolj prakse, ki zna medveda tudi v slabših vidnih okoliščinah dobro oceniti. V konkretnem primeru sta uplenitelj in spremljevalec ob oddanem strelu vedela, da gre za medveda, ki naj bi po izjavi uplenitelja vsaj za 40 kilogramov presegel dovoljeno težnostno kategorijo.

Tožnik v tožbi navaja, da ocenjuje, da sta obe odločbi nepravilni. Ocenjuje, da so bile podane bistvene kršitve določb postopka, da odločba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in da niso bile pravilno uporabljene določbe Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč. Prav tako ugovarja, da bi bilo potrebno upravni akt izreči za ničnega. Tožnik navaja, da mu v upravnem postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Zakoniti zastopnik tožnika ni bil zaslišan s strani inšpektorja, zaslišan je bil le uplenitelj medveda, ki pa ni stranka. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka v smislu 3. točke 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu. Nadalje tožnik ugovarja, da izrek odločbe organa prve stopnje ni izvršljiv, ker ni določen. Ne izhaja namreč na katero trofejo se odločba nanaša, saj v izreku odločbe ni navedeno ničesar, na podlagi katerega bi bilo možno ugotoviti katera trofeja je predmet odločbe. Nedoločen izrek pa predstavlja takšno bistveno kršitev določb postopka, za katere je potrebno odločbo odpraviti. Prav tako je podana bistvena kršitev določb postopka iz razloga, ker odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik ugovarja, da tehtanje medveda ni bilo strokovno, ker uplenjenega medveda niso stehtale pooblaščene osebe na atestirani tehtnici v prisotnosti in po odredbi lovskega inšpektorja. Medved je bil tehtan v garaži na neatestirani tehtnici uplenitelja, ki ima hibno vzmet, zaradi česar je prišlo do bistvenega odstopanja od dejanske teže. Iz zaznamka o odstrelu in izgubi velikih zveri, ki ni datiran in iz njega ni razvidno kdaj in kje je bil sestavljen izhajajo določene meritve, ki pa niso varovane z materialnimi dokazi. Žival ni bila fotografirana niti niso bili odvzeti vzorci dlake. Odvzet je bil le zob, ki lahko predstavlja le dokazno sredstvo glede starosti živali, ni pa priložen zapisnik o tehtanju in ga ni mogoče tako preveriti. Tožnik opozarja, da bistven element, to je telesna teža, ni bila ugotovljena zanesljivo in v skladu s standardi in nivojem tega stoletja. Navaja, da je bilo tehtanje v garaži uplenitelja nestrokovno in nesprejemljivo za postopek, ocena, da je bila teža uplenjenega medveda za 81 kg prevelika pa ne vzdrži kritike. V postopku je potrebna preciznost, zato je potrebno ugotoviti kakšna je bila dejanska teža uplenjenega medveda. Ocena, da je medved tehtal 181 kg je rezultat tehtanja na hibni tehtnici v garaži in ne posledica strokovnega tehtanja. Dejansko stanje glede teže uplenjenega medveda je zato zmotno ugotovljena. Tožena stranka kot tudi organ prve stopnje sta se pri svoji odločitvi oprla na 7., 14. in 4. odstavek 77. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, vendar tožnik poudarja, da to ne more biti materialno pravna podlaga za izdajo odločbe. Prav tako navaja, da bi bil protipravno medved ulovljen, če bi bil odstrel izvršen izven lovne dobe ali izven številčno določene kvote dovoljene za odstrel. Odstrel je bil realiziran v lovni dobi in odstreljen v skladu z dovoljenim številom za odstrel in ne gre za protipravno ulovljeno divjad v smislu 4. odstavka 77. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu živali ter o upravljanju lovišč. Kolikor bi šlo za protipravno ulovljeno divjad, bi organ prve stopnje zasegel tako protipravno ulovljeno divjad, katere del je tudi trofeja kože z lobanjo. Organ prve stopnje v izreku svoje odločbe pa ne govori o zasegu trofeje pač pa o izročitvi trofeje Prirodoslovnemu muzeju, vendar iz odločbe ni možno razbrati ali gre za izročitev trajnega ali začasnega značaja. Tožnik tudi ugovarja, da odločbe organa prve stopnje ni mogoče izvršiti, ker iz izreka ni razvidno na katero trofejo se odločba nanaša, saj v izreku ni opredelitve glede datuma uplenitve medveda, kraja in uplenitelja. Vse nepravilnosti se nahajajo v odločbi organa prve stopnje, zato je potrebno odločbo tožene stranke odpraviti oziroma izreči za nično, enako kot odločbo prve stopnje in zadevo vrniti organu prve stopnje v novo odločanje. Tožnik predlaga, da se opravi glavna obravnava in da se tožbi ugodi in odločba tožene stranke odpravi, enako tudi odločba organa prve stopnje in vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka ni podala na odgovora na tožbo, predložila je le upravne spise.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da je BB, član Lovske družine P, dne 5. 11. 2001 uplenil medveda. Iz zapisnika o njegovem zaslišanju dne 16. 11. 2001 izhaja, da je uplenitelj vedel za obe odločbi tožene stranke in da je dovoljen odstrel medveda težkega le do 100 kg.

Tožnik ponavlja v tožbi ugovor, da teža medveda ni bila pravilno in natančno ugotovljena. V svoji odločbi je tožena stranka odgovorila na pritožbene navedbe, da teža medveda ni bila pravilno ugotovljena in se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Tožnik v tožbi ponavlja, da teža ni bila pravilno ugotovljena, vendar pri tem svojih trditev ne dokazuje. V zvezi s trditvijo, da je imela tehtnica uplenitelja tehnično hibo, tožbi ne prilaga nobenega potrdila oziroma mnenja. Tožnik v tožbi tudi ne postavlja trditve, da je uplenjeni medved tehtal 100 kg ali manj in ne izpodbija izjave uplenitelja BB, da naj bi bil po njegovi oceni medved težak okrog 140 kg. Tožena stranka tudi poudarja, da uplenitelj medveda BB na zaslišanju na zapisnik ni oporekal tehtanju in tudi ni navedel, da bi imela tehtnica tehnične pomanjkljivosti. Po presoji sodišča je tako tožena stranka pravilno upoštevala ugotovljeno dejansko stanje in tudi navedla razloge za svojo odločitev, ki jih, po presoji sodišča, tožnik ni ovrgel z navedbami v tožbi, da teža medveda ni bila pravilno ugotovljena zaradi tehnične hibe tehtnice, saj za to ni predložil nobenega dokaza.

Tožnik v tožbi in v upravnem postopku ni izpodbijal ugotovitve tožene stranke, da je predviden odstrel medvedov za novomeško lovsko gojitveno območje, osrednje območje, en medved, robno območje dva medveda, vsi kategorije do 100 kg. Organ prve stopnje se je pravilno oprl na določila 7. in 14. člena in 4. odstavka 77. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/76 in 29/86, v nadaljevanju: ZVGLD). Zakonodajalec je splošnemu dovoljenju v 7. členu dodal omejitev, ki je zajeta v 1. odstavku 14. člena ZVGLD. Tožnik v tožbi ne izpodbija, da je tožena stranka omejila odstrel medvedov, zato se je organ prve stopnje pravilno oprl tudi na določili 14. člena in 4. odstavka 77. člena ZVGLD. Tožena stranka je s posebno odločbo določila, da je lahko uplenjeni medved kategorije do 100 kg, sam uplenitelj je težo medveda ocenil okrog 140 kg, tehtanje je pokazalo 181 kg. Organ prve stopnje je zato pravilno oprl svojo odločitev na citirani določbi ZVGLD, ker je bil uplenjeni medved težji od dovoljene teže. Tožena stranka je tudi pojasnila, da si tožnik predhodno ni pridobil dovoljenja za odstrel spornega medveda, ki je, potrditvah tožnika in uplenitelja, bil problematičen. Tožnik v tožbi tudi ne trdi, da bi predlagal izjemen odstrel medveda, zato je po presoji sodišča, organ prve stopnje, kot tudi tožena stranka pravilno ocenila odločilna dejstva in pravilno uporabila materialni predpis, določila ZVGLD.

Tožnik tudi očita, da je odločba organa prve stopnje neizvršljiva in da jo je potrebno izreči za nično, enako tudi velja za odločitev tožene stranke. O čem se v izreku odločbe odloči določa 213. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). V 2. odstavku 213. člena ZUP je določeno, da mora biti izrek kratek in določen. Določen pa je izrek takrat, kadar je mogoče iz njegove vsebine nedvomno razbrati obveznosti stranke. Tožnik v tožbi ne trdi in tudi ne dokazuje, da je bilo takrat uplenjenih več medvedov ali pa da bi imel preparator na prepariranju več istovrstnih kož in lobanj, tudi ne postavlja trditve, da bi lahko pri preparatorju prišlo do zamenjave trofeje, ker v izreku niso navedene podrobnosti glede datuma uplenitve medveda, kraja te uplenitve in uplenitelja. Ker tožnik ne postavlja trditve, da je bilo takrat uplenjenih več istovrstnih medvedov po teži in da se vsi ti nahajajo pri preparatorju AA s.p. in da bi lahko prišlo do zamenjave, po presoji sodišča ni mogoče slediti tožniku, da je izrek odločbe organa prve stopnje nepopoln ali nejasen in da ga ni mogoče izvršiti. Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da ni možno razbrati ali gre za trajno ali začasno prepustitev trofeje Prirodoslovnemu muzeju. Organ prve stopnje se pri svoji odločitvi ne sklicuje na 1. odstavek 221. člena ZUP, v odločbi sami tudi ni navedeno, da je začasna, zato odločba organa prve stopnje nima značaja začasne odločbe. Iz odločbe namreč jasno izhaja obveznost tožnika o izročitvi trofeje Prirodoslovnemu muzeju iz A, torej je obveznost stranke nedvoumna in jasna.

Odločbe organa prve stopnje pa tudi ni mogoče izreči za nično kot tudi ne odločbe tožene stranke kot to predlaga tožnik v tožbi. Tožnik smiselno predlaga ničnost na podlagi 3. točke 279. člena ZUP. Ker pa je odločbo mogoče izvršiti, ker je nedvoumna in jasna, sodišče temu ugovoru ni moglo slediti. V tožbi tožnik tudi očita, da ni bil zaslišan in mu s tem ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožnik potrjuje, da je bil v upravnem postopku zaslišan le uplenitelj in ne trdi, da potek dogodka (to je uplenitev medveda) ni pravilno ugotovljen oziroma, da dejstva, na katere se opira odločba, niso pravilno in popolno ugotovljena in tudi ne postavlja nobene nasprotne trditve, prav tako ne trdi katera dejstva so ostala neugotovljena in kaj bi lahko stranka še pojasnila oziroma dopolnila. Po presoji sodišča v upravnem postopku ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke (1. odstavek 9. člena ZUP), zaslišan je bil uplenitelj, ki je član lovske družine, in tako ni potrebno še zaslišanje starešine oziroma predstavnika tožnika.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da se opravi glavna obravnava na podlagi 2. odstavka 50. člena ZUS. Po presoji sodišča glavna obravnava ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve, ker sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v postopku pred upravnim organom popolno in pravilno ugotovljeno, zato je sodišče odločilo na podlagi citiranega določila.

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.