Jedro

Postopek za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok, tako glede ukrepov trajnejšega značaja kot glede začasnih odredb, se lahko začne po uradni dolžnosti, kar pomeni, da lahko Vrhovno sodišče, če v takem postopku ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, poseže v pravnomočno odločbo.

Preden višje sodišče zavrže pritožbo, češ da podpisnik pritožbe nima deponiranega generalnega pooblastila oziroma nima opravljenega pravniškega državnega izpita, mora vselej skrbno preveriti okoliščine vložitve pritožbe in dejstva, na katera opre svojo odločitev, ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Nepravilna uporaba navedenih določb namreč vodi v zavrženje pritožbe, to pa pomeni odklonitev vsebinskega odločanja o pritožbi, in, če je taka odklonitev brezbrižna, poseg v človekovo pravico iz 25. člena Ustave. Prav posebno pozornost mora višje posvetiti pritožbam v nepravdnih postopkih, ki tečejo v zvezi z otrokom oziroma varovanjem njegovih koristi, še posebej, kadar je pritožnik center za socialno delo, ki mu zakon (v enakem obsegu, kot to velja za sodišče) nalaga, da mora izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Nasprotna udeleženca sta starša prvega udeleženca (skoraj šestletnega otroka, ki ga zastopa kolizijska skrbnica), druga udeleženka pa je njegova babica (mama prve nasprotne udeleženke). Predlagatelj je center za socialno delo.

2. Predlagatelj je v postopku za varstvo otrokovih koristi vložil predlog za izdajo začasne odredbe. Predlagal je, da se otrok nasprotnima udeležencema odvzame in namesti v krizni center oziroma v rejništvo. Začasno odredbo je predlagal znotraj postopka za odločanje o ukrepu trajnejšega značaja – odvzem otroka staršem.

3. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, hkrati pa je izdalo začasno odredbo po uradni dolžnosti, s katero je mileje poseglo v starševsko skrb, in sicer v obliki, ki ustreza nadzoru starševske skrbi.

4. Predlagatelj se je proti tej odločitvi pritožil. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrglo. Pojasnilo je, da je v postopku pred višjim sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, na kar je udeležence v pravnem pouku opozorilo sodišče prve stopnje. Opozorilo jih je tudi, da v pritožbenem postopku sodišče ne poziva pritožnika, naj pritožbo popravi ali dopolni. Na konkretni pritožbi je le elektronski podpis strokovne delavke pritožnika, ki ima deponirano generalno pooblastilo za zastopanje pritožnika na prvi stopnji, iz seznama generalnih pooblastil pa izhaja, da nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Ker podpisnica pritožbe ne izpolnjuje pogojev za zastopanje pritožnika v pritožbenem postopku, pritožba ni dovoljena.

**Navedbe strank v postopku z izrednim pravnim sredstvom**

5. Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je višje sodišče z nezakonitim ravnanjem predlagatelju odvzelo možnost obravnavanja v postopku do te mere, da je prišlo do posega v 25. člen Ustave. Uveljavlja kršitvi 8. in 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP. Javni interes je tovrstnih postopkih poudarjen; skrb za otrokovo korist je naložena državnim organom, ZNP-1 pa Vrhovemu sodišču omogoča poseg v pravnomočno sodno odločbo. Sprašuje se, kakšna mora biti obrazložitev višjega sodišča, ko ugotovi, da podpisnica pritožbe, ki ima deponirano generalno pooblastilo za zastopanje pritožnika, ne izpolnjuje pogojev za zastopanje pritožnika v pritožbenem postopku. Prilaga listine, iz katerih izhaja, da ima podpisnica pritožbe deponirano generalno pooblastilo za zastopanje (med drugim) pred višjim sodiščem ter opravljen pravniški državni izpit. Čeprav so napake del vsakega odločanja, jih je treba zaradi varstva koristi otrok odpraviti v matičnem postopku, da se ne bi ponavljale. Pritožbeno sodišče za zaključek, da podpisnica nima pravniškega državnega izpita oziroma pooblastila, ni navedlo nobenega razloga, ki bi ga bilo mogoče preveriti. Zapis, da naj bi to izhajalo iz seznama generalnih pooblastil, je nejasen. Navedena ni niti številka generalnega pooblastila niti številka spisa, pod katero je vpisano, zato ni jasno, ali ga je pritožbeno sodišče sploh vpogledalo, čeprav bi tak način preverjanja zmanjšal možnost napak. Zaradi nepravilnega ravnanja sodišča je bila predlagateljeva pritožba, v kateri obširno zatrjuje, da je otrok tako ogrožen, da ga je treba zaščititi s takojšnjo namestitvijo v rejniško družino, zavržena in ni bila vsebinsko obravnavana. Odločitev višjega sodišča je zato očitno napačna. V postopkih za varstvo koristi otrok so sodišča dolžna ravnati še posebej skrbno, saj so otroci kot ranljiva skupina zakonsko, ustavno in konvencijsko varovani. Odgovor Vrhovnega sodišča je pomemben, saj bo pripomogel k zmanjšanju možnosti ponovitve napak/spregledov v bodoče, kar je glede na napako in vrsto postopka objektivno pomembno za pravni red, nič manj pa ni z vidika pravne varnosti in javnega interesa pomembna odprava nezakonitosti v konkretni zadevi.

6. Udeleženci postopka na vročeno zahtevo za varstvo zakonitosti niso odgovorili.

**Odločitev Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti**

7. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

**O dometu zahteve za varstvo zakonitosti v postopku za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok**

8. Zahtevo za varstvo zakonitosti ureja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Od uveljavitve ZPP-E dalje ima to izredno pravno sredstvo praviloma le ugotovitveni učinek, saj tretji odstavek 394. člena ZPP določa, da če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena pod pogoji iz prvega odstavka 367.a člena tega zakona in vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo, razen če je bila v tej zadevi vložena revizija ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti.

9. V nepravdnem postopku se določbe ZPP smiselno uporabljajo, če zakon ne določa drugače (42. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1). Po 38. členu ZNP-1 se tretji odstavek 394. člena ZPP ne uporablja, če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v postopku, ki se lahko začne po uradni dolžnosti.1 Vrhovno sodišče mora torej ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi v enem izmed posebnih nepravdnih postopkov, vselej najprej ugotoviti, ali gre za postopek, ki se lahko začne le na predlog, ali pa ga sodišče lahko začne tudi po uradni dolžnosti. Od te ugotovitve je odvisno, kakšen učinek bo imela njegova odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti.

10. Center za socialno delo je predlagal, da sodišče nasprotnima udeležencema odvzame otroka (in ga namesti v krizni center, nato pa v rejništvo). Gre za ukrep trajnejšega značaja po 174. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Obenem je predlagal tudi izdajo začasne odredbe, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo, hkrati pa je po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo z drugačno vsebino (161. in 162. člen DZ v zvezi s 100. členom ZNP-1).

11. Postopek za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otroka je eden izmed (nepravdnih) postopkov za varstvo koristi otroka (peta alineja prvega odstavka 93. člena ZNP-1). Na podlagi drugega odstavka 106. člena ZNP-1 lahko sodišče postopek za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok trajnejšega značaja začne tudi po uradni dolžnosti, med postopkom pa lahko po uradni dolžnosti izda tudi začasno odredbo. Tretji odstavek 106. člena ZNP-1 določa še, da se postopek za izdajo začasne odredbe, s katero se otroka odvzame staršem in ga namesti k drugi osebi, v krizni center, rejništvo ali zavod lahko začne le na predlog centra za socialno delo ali po uradni dolžnosti.

12. Ker se postopek za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok, tako glede ukrepov trajnejšega značaja kot glede začasnih odredb, lahko začne po uradni dolžnosti, se na podlagi 38. člena ZNP-1 v tem postopku ne uporablja tretji odstavek 394. člena ZPP. To pomeni, da lahko Vrhovno sodišče, če v takem postopku ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, poseže v pravnomočno odločbo.

**Vsebinska presoja zahteve za varstvo zakonitosti**

13. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih državno tožilstvo uveljavlja (prvi odstavek 391. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). V obravnavani zahtevi sta to dve absolutno bistveni kršitvi postopka, iz 8. in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije, ki jih Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi prepleta z javnim interesom na področju varovanja otrok in njihovih koristi.

14. V DZ je otrokova korist povzdignjena na raven načela. S tem je zakonodajalec poudaril in nadgradil pomen te vrednote in na zakonski ravni udejanjil ustavno določbo, po kateri otroci uživajo posebno varstvo in skrb (prvi stavek prvega odstavka 56. člena URS). Čeprav je varovanje otrokove koristi v prvi vrsti dolžnost staršev (prvi odstavek 7. člena DZ), jo zakon naslavlja tudi na druge. V četrtem odstavku 7. člena DZ določa, da morajo državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka. S povzeto zahtevo je Republika Slovenija uresničila zavezo iz Konvencije o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP), ki kot temelj varstva otroka postavlja njegovo korist, jo predstavlja kot osrednje načelo KOP ter jo naslavlja na otrokove starše, skrbnika, na državne in zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravne organe in zakonodajalca (prvi odstavek 3. člena KOP).2

15. Na dlani je, da je na podlagi četrtega odstavka 7. člena DZ za otrokovo korist v slehernem sodnem postopku dolžno skrbeti tudi sodišče. V nepravdnem postopku je ta dolžnost sodišča še posebej izražena, saj ZNP-1 v drugem odstavku 6. člena nalaga sodišču, da po uradni dolžnosti ukrene vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi otrok. To pomeni, da sodišče v nepravdnem postopku ne skrbi le za vsebinsko plat otrokove koristi, temveč mora v postopku tudi ravnati tako, da je otrokova korist vselej ustrezno zavarovana.

16. ZNP-1 posebnih določb o zastopanju udeležencev v pritožbenem postopku nima.3 Zato načeloma drži izhodišče pritožbenega sodišča, da lahko udeleženca v postopku pred višjim sodiščem zastopa samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), ter da se v postopku s pritožbo se ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).4 Toda višje sodišče mora pred uporabo teh določb vselej skrbno preveriti okoliščine vložitve pritožbe in dejstva, na katera opre svojo odločitev, ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Nepravilna uporaba navedenih določb namreč vodi v zavrženje pritožbe (kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru), to pa pomeni odklonitev vsebinskega odločanja o pritožbi, in, če je taka odklonitev brezbrižna, poseg v človekovo pravico iz 25. člena Ustave. Prav posebno pozornost mora višje sodišče posvetiti pritožbam v nepravdnih postopkih, ki tečejo v zvezi z otrokom oziroma varovanjem njegovih koristi, še posebej, kadar je pritožnik center za socialno delo, ki mu zakon (v enakem obsegu, kot to velja za sodišče) nalaga, da mora izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi (153. člen DZ).

17. Predlagatelj je vložil pritožbo po pooblaščenki, ki se je elektronsko podpisala5 in se sklicevala na pooblastilo, deponirano pri sodišču.6 Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ima pooblaščenka deponirano generalno pooblastilo za zastopanje pritožnika na prvi stopnji in da iz seznama generalnih pooblastil izhaja, da nima opravljenega pravniškega državnega izpita, nakar je zaključilo, da ni upravičena, da v imenu predlagatelja vloži pritožbo. Od kod oziroma na kakšni podlagi je višje sodišče prišlo do teh ugotovitev, ne izhaja ne iz odločbe ne iz spisa, na kar v zahtevi pravilno opozarja Vrhovno državno tožilstvo. Ugotovljena dejstva tudi nasprotujejo listinam, ki jih je v podkrepitev zatrjevane bistvene kršitve postopka zahtevi priložilo Vrhovno državno tožilstvo in so v obravnavanem primeru dopustne revizijske novote (372. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Iz njih izhaja, da je zakonita zastopnica predlagatelja 15. 11. 2021 pooblastila podpisnico pritožbe za zastopanje (med drugim) pred višjim sodiščem, priložila potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu zanjo in vse 18. 11. 2021 (kar je datumsko pred odločanjem pritožbenega sodišča - 31. 3. 2022) posredovala sodišču z namenom, da deponira generalno pooblastilo. Ali in zakaj je bilo pooblastilo podpisnice pritožbe evidentirano le za zastopanje pred okrajnim in okrožnim sodiščem, z vidika udeleženca ni pomembno.

**Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti**

18. Pritožbeno sodišče je torej centru za socialno delo odreklo vsebinsko pretresanje njegovih pritožbenih navedb o ogroženosti otroka, ta odločitev pa je obremenjena s kršitvama iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, so utemeljeni, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in v zvezi z 42. členom ZNP-1 izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrača pritožbenemu sodišču, da vsebinsko odloči o predlagateljevi pritožbi.

19. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v postopku, ki se lahko začne po uradni dolžnosti, in vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, se ne uporablja določba zakona o pravdnem postopku, ki določa, da vrhovno sodišče ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo. 2 Povzeto po Komentar družinskega zakonika, Novak, B. (ur.), str. 39 in naslednje. 3 V postopkih za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij ZNP-1 sicer dovoljuje, da center za socialno delo opravlja procesna dejanja v postopku pre _sodiščem prve stopnje_ tudi po strokovnem delavcu, ki ga za to pooblasti direktor (prvi odstavek 46. člena ZNP-1). Gre za izjemo od tretjega odstavka 87. člena ZPP, ki tudi za zastopanje pred okrožnim sodiščem terja, da je pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Strokovni delavci po Zakonu o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) namreč niso nujno pravniki, temveč delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo, ki izobražuje za socialno delo, in so opravili šestmesečno pripravništvo ali imajo 6 mesecev delovnih izkušenj na področju socialnega varstva ter strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva (prvi odstavek 69. člena ZSV), oziroma ki so končali višjo ali visoko šolo psihološke ali biopsihološke smeri, pedagoške smeri in njenih specialnih disciplin, upravne, pravne, sociološke in zdravstvene smeri – smer delovne terapije ter teološke smeri z ustrezno specializacijo in imajo opravljeno devetmesečno pripravništvo ali imajo 9 mesecev delovnih izkušenj na področju socialnega varstva in opravljen strokovni izpit (drugi odstavek 69. člena ZSV). Glej Komentar ZNP-1, Kraljić, S. (ur.), str. 243. 4 Ureditev je že prestala test skladnosti z Ustavo. Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-8/10 z dne 11. 1. 2010. Ustavno sodišče je poudarilo, je zakonodajalec določil način izvrševanja pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, cilj te ureditve pa je izogibanje podaljševanju postopka in obremenitvam sodišč. Za razmejitev med določitvijo načina uresničevanja človekove pravice iz 25. člena Ustave in posegom v to pravico je med drugim pomembno, ali posameznik ostaja nosilec pravice do pritožbe in ali mu je omogočeno, da to pravico učinkovito uveljavlja. Pritožnik doseže meritorno obravnavo svoje pritožbe že, če zadosti kriterijem za t. i. "golo pritožbo" 5 V skladu z drugim stavkom tretjega odstavka 105. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 se za izviren podpis vložnika šteje njegov lastnoročni podpis kot tudi elektronski podpis, ki je enakovreden lastnoročnemu podpisu. Poleg tega prvi odstavek 47. člena ZNP-1 določa, da center za socialno delo vlaga predloge, mnenja in druge vloge v nepravdnem postopku v elektronski obliki. 6 Glej pritožbo predlagatelja, list. št. 238 v spisu.