Jedro

Glede na naravo denarne socialne pomoči ne more biti upošteven pritožbeni ugovor, da je moral tožnik po realizaciji premoženja v vzajemnih skladih primarno poravnati dolgove, ki so mu nastali na podlagi pravnega posla za nakup kmetijskega zemljišča, saj obstoječi dolgovi ne predstavljajo razloga, da se dohodki in premoženje, ki se po zakonu upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za denarno socialno pomoč, ne bi upoštevali.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 29. 5. 2023 in odločbo CSD A. št. ... z dne 20. 2. 2023 ter da se zadeva vrne v ponovno odločanje, odpravo odločbe toženca št. ... z dne 29. 8. 2023 in odločbo CSD A. št. ... z dne 30. 3. 2023 ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje in odpravo odločbe toženca št. ... z dne 29. 8. 2023 in odločbo CSD A. št. ... z dne 25. 4. 2023 ter da se zadeva vrne v ponovno odločanje. Hkrati je odločilo, da stroški postopka tožnika bremenijo proračun RS.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter tožencu naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

3. Sodišče je napačno potrdilo odločitev toženca, ki je svojo odločitev sprejel na podlagi 31. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/10 s spremembami, v nadaljevanju: ZSVarPre), ki tožencu podeljuje prosti preudarek. To določilo je toženec uporabil v nasprotju z zakonom ter s tem prekršil materialni zakon in hkrati zaradi odsotnosti obrazložitve storil tudi bistveno kršitev pravil postopka (Ur. l. RS, št. 24/06, v nadaljevanju: ZUP). Sodišče je napačno ugotovilo, da je bila diskrecijska pravica pravilno uporabljena in primerno obrazložena v 11. in 12. točki izpodbijane sodbe. V 15. točki je sodišče ugotovilo še, da pritožnik tudi po presoji sodišča prve stopnje ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravic iz javnih sredstev, s čimer se tožnik ne strinja. Prosti preudarek ne pomeni pooblastila upravnemu organu, da lahko odloči arbitrarno, ampak pomeni, da mora pristojni upravni organ (in ne sodišče) uporabo prostega preudarka utemeljiti v skladu z namenom prostega preudarka. Tega upravni organ po pritožnikovi presoji ni storil. V postopku pred upravnim organom je bilo nesporno ugotovljeno, da ima pritožnik premoženje, ki se upošteva kot premoženje v skladu s 17. členom ZUPJS in 3. členom Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in ne presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, torej ga ne bi smeli upoštevati kot premoženje. Tožnik izpolnjuje splošne pogoje za priznanje pravic iz javnih sredstev in je upravni organ nepravilno uporabil izjemo, na podlagi katere je odrekel denarno socialno pomoč osebi, ki zakonske pogoje izpolnjuje. Uporabo izjeme bi bilo potrebno presojati posebej strogo. Pristojni organ bi moral v obrazložitvi navesti zakon, ki ga pooblašča za uporabo prostega preudarka ter razloge, zakaj je tako odločil ter kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. Obrazložitev je pomanjkljivo napisana in se odločbe ne da preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka izdaje odločbe prve stopnje. V skladu s 7. točko prvega odstavka 237. člena ZUP toženec ni odgovoril na tožnikovo trditev, da se iz navedenih sredstev ne more preživljati. Sodišče obrazložitve v tem delu ne more dopolniti, saj je za prosti preudarek pooblaščen upravni organ, zato je potrebno sporni odločbi odpraviti in vrniti pristojnemu upravnem organu v novo odločanje. Razlogi za uporabo posebnega pooblastila iz 31. člena ZSVarPre sploh ne morejo biti podani, saj je navedena denarna sredstva v obliki posojil tožnik potreboval za poplačilo svojih dolgov in jih ni mogel uporabiti za svoje preživljanje. Sodišče se je zmotno sklicevalo na splošno pravilo, da se dolgovi pri presoji obstoja pogojev za dodelitev pravic iz javnih sredstev ne upoštevajo. Nelogično je, da toženec kot tožnikov dohodek v mesecu decembru leta 2022 šteje hkrati kot posojilo v znesku 1.000,00 EUR ter 400,00 EUR in kot odliv s transakcijskega računa v znesku 3.400,00 EUR ter v odločbi navede, da je imel toženec v mesecu decembru leta 2022 4.800,00 EUR prihodka. Da to ne drži potrjuje izpisek prometa na toženčevem transakcijskemu računu za mesece december leta 2022, ki ga je tožnik priložil že v postopku na prvi stopnji. Drugostopenjski organ je dvakrat potrdil zmotno ugotovljeno dejansko stanje s strani prvostopenjskega organa. Organ druge stopnje je dne 8. 11. 2023 odpravil odločbo CSD z dne 2. 6. 2023 in pri tožniku za obdobje od 1. 5. 2023 do 31. 5. 2023 priznal upravičenost do denarne socialne pomoči ter do plačila prispevkov oziroma ostalih uveljavljanih pravic. Toženec je takšno dejansko stanje zmotno ugotovil v škodo tožnika. Toženec in tudi sodišče v izpodbijani sodbi ne pojasni, kako je mogoče na podlagi konkretnih okoliščin zadeve sklepati, da bi si tožnik iz sredstev, s katerimi razpolaga in ne dosegajo višine iz 27. člena ZSVarPre, lahko zagotovil minimalni dohodek. Tožnik je pojasnil, je iz navedenega premoženja do vložitve tožbe poravnal že takrat obstoječi dolg in je bilo posojilo namenjeno prav temu. Iz spornega premoženja je do vložitve vloge za denarno socialno pomoč, ki jo je vložil v januarju leta 2023, poravnal takrat že obstoječi dolg v znesku 5.400,00 EUR, ki je nastal v avgustu leta 2022 na podlagi kupoprodajne pogodbe. Posojila je organ prve stopnje napačno upošteval kot prihodek. Pri tožniku je nastal kratkoročen dolg do posojilodajalcev, za katerega je garantiral z enotami vrednosti premoženja vzajemnih skladov. Ostali so mu tudi predhodni dolgovi iz naslova šolnine, potnih stroškov in prehrane ter učnih pripomočkov neporavnanih zaradi nepovračila teh s strani tretje osebe (izpis vseh dolgov pritožnika je bil za več kot 9.000,00 EUR, vrednosti vseh enot premoženja pa 4.036,02 EUR). Tožnik je bil še v času vložitve vloge v položaju materialne ogroženosti, zato je bila njegova vloga nezakonito zavrnjena. Toženec je prekoračil prosti preudarek in neutemeljeno upošteval tožnikovo premoženje. Tožnik tega premoženja nima niti več formalno v lasti, ker je bil prisiljen v njihovo izplačilo zaradi poplačila dolgov.

Hkrati tožnik opiše okoliščine, zaradi katerih je januarja 2023 brez svoje krivde ostal brez prihodkov 8 mesecev. Februarja 2023 je bila vloga iz razloga posedovanja vrednosti enot premoženja vzajemnih skladov zavrnjena. Tožnik je imel enote premoženja več desetletij, pa to ni bila ovira za denarno socialno pomoč. Nihče ga ni opozoril, da bi lahko bilo lastništvo tega premoženja težava, še posebej zato, ker dejansko ne presega vrednosti premoženja iz 27. člena ZSVarPre. Vse premoženje tožnika je bilo vezano na izpolnitev obligacijskega razmerja, ki bilo znano pristojnemu organu in dokazila, glede katerih je tožnik pravočasno vložil tudi v sodnem sporu. V tem sporu ne gre za vprašanje upoštevanja dolgov pri ugotavljanju vrednosti premoženja vlagatelja v skladu s 27. členom ZSVarPre, ampak za vprašanje ugotavljanja, ali si lahko tožnik iz teh sredstev zagotovi preživljanje. Dolgovi, ki jih mora poravnati tožnik, bi morali biti upoštevani, saj si tožnik iz tega premoženja ni mogel zagotoviti preživljanja. Tožnik si ni želel izposoditi denarja potem pa se izgovarjati na materialno ogroženost. Neuradno mu je bilo pojasnjeno, da je žrtev direktive zmanjšanja socialnih transferjev ter ostrejšega nadzora ravnanja upravičencev do socialnih transferjev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa dejstva bistvena za odločitev v tem sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. V postopku ni prišlo do zatrjevanih ali drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

6. Predmet tega postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončnih zavrnilnih upravnih aktov o pravici do denarne socialne pomoči, do pravice do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev z dne 29. 5. 2023, 29. 8. 2023 in 29. 8. 2023.1

7. Neuspešen mora ostati nosilni pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno ugotovilo, da so podani pogoji za uporabo prostega preudarka s strani CSD. Sodišče je v 11. točki obrazložitve argumentirano pojasnilo, da je bil v tem sporu prosti preudarek iz 31. člena ZSVarPre uporabljen v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZUP ter se pri tem ustrezno sklicevalo na zadeve pritožbenega sodišča Psp 146/2018 in Psp 343/2015, kjer gre za primerljivo dejansko stanje.

8. Tudi po pritožbeni oceni je prvostopni organ pravilno upošteval, da ima tožnik v relevantnem obdobju v lasti premoženje v vrednostnih papirjih vzajemnih skladov, ki so skladno s 1. točko prvega odstavka 31. člena ZSVarPre predstavljali zneske, ki kot tretjina vsakokratne vrednosti tožnikovega premoženja v vrednostnih papirjih vzajemnih skladov presegajo višino vsakokratnega minimalnega dohodka.2 Diskrecijska pravica iz 31. člena ZSVarPre je bila ustrezno uporabljena in zaradi tega pravilno upoštevana tretjina vrednosti tožnikovega premoženja v vrednostnih papirjih vzajemnih skladov. Tudi iz tožnikove izpovedbe na prvem naroku za glavno obravnavo izhaja, da je iz naslova vnovčitve vrednostnih papirjev v vzajemnih skladih presegel 3.500,00 EUR.3 Zaslišan tožnik je izpovedal, da v obravnavanem obdobju izplačila vrednosti enot premoženja, ki ga je imel naloženega v vzajemnih skladih ni zahteval, ker je šlo za naložbo, ki jo je imel že toliko časa, da je šlo za čustveno navezanost oziroma za občutek tradicije in zavarovanje za prihodnost. 9. V 8. točki je sodišče kot bistven izpostavilo namen denarne socialne pomoči, saj gre za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele, ko posameznik4 izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močni in aktivnostmi.5 Že večkrat je bilo izpostavljeno, da je priznanje denarne socialne pomoči le skrajna varovalna mreža, kadar si posameznik ne zmore sam zagotoviti sredstev za preživljanje.

10. Ker je ključno vprašanje ali si tožnik s svojimi prejemki, ne glede na vir lahko zagotovi sredstva za preživetje, se pritožbena trditev, da se tožnik iz naloženega premoženja v vzajemnih skladih, ne bi mogel preživeti, izkaže za neutemeljeno. Ustrezno je pojasnilo sodišča, da tožnik v skladu s četrtim odstavkom 4. člena ZSVarPre kot prejemnik denarne socialne pomoči ne more biti v ugodnejšem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom ali na podlagi pravic iz dela.

11. Glede na že prej izpostavljeno naravo denarne socialne pomoči ne more biti upošteven pritožbeni ugovor, da je moral tožnik po realizaciji premoženja v vzajemnih skladih primarno poravnati dolgove, ki so mu nastali na podlagi pravnega posla za nakup kmetijskega zemljišča. Ta pritožbeni očitek je nerelevanten, saj obstoječi dolgovi ne predstavljajo razloga, da se dohodki in premoženje, ki se po zakonu upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za denarno socialno pomoč, ne bi upoštevali.6

12. Pravilen je dokazni zaključek, da je bilo v predsodnih postopkih v mejah pooblastila in v skladu z namenom pravilno odločeno, da tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči ter ostalih uveljavljanih pravic. V tem kontekstu morajo ostati neupoštevne v pritožbi obširno navajane okoliščine, ki naj bi povzročile, da tožnik januarja 2023 ni po svoji krivdi ostal brez prihodkov in da je bil 8 mesecev brez prihodkov.7

13. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnik sam krije stroške pritožbe, saj z njo ni bil uspešen (prvi odstavek 154. in 165. člen ZPP).

1 Iz obrazložitve citiranih odločb izhaja, da tožnikov lastni dohodek po 31. členu ZSVarPre presega višino minimalnega dohodka tožnika, zaradi česar do denarne socialne pomoči ni upravičen oziroma, da mu je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen, med drugim tudi v primeru, ko ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki ne dosega vrednosti premoženja iz 27. člena tega zakona (1. točka prvega odstavka 31. člena ZSVarPre). Upošteva se osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da se od denarne socialne pomoči, ki pripada samski osebi, v primeru iz 1. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre odšteje tretjino vrednosti premoženja (1. točka drugega odstavka 31. člena ZSVarPre). 2 Sodišče je v 10. točki povzelo zneske, ki predstavljajo tretjino vsakokratne vrednosti tožnikovega premoženja v vrednostnih papirjih in kot je utemeljeno izpostavilo v 13. točki, ker tožnik ni nasprotoval višini zneskov, pravilnosti teh zneskov ni preverjalo. 3 Kar dokazuje, da tretjina tega zneska za najmanj 2,5 krat presega znesek minimalnega dohodka. 4 V okviru ožje ali širše družine. 5 V skladu s 4. členom ZSVarPre se šteje, da se oseba oziroma družina lahko preživlja, če ima na razpolago sredstva v višini minimalnega dohodka določenega z zakonom. 6 Nesprejemljivo bi bilo, da bi se lahko posameznik z raznimi nakupi spravil v slabo premoženjsko stanje, nato pa od države zahteval denarna sredstva za preživljanje. 7 Nenazadnje bi lahko tožnik glede na trditve, da je ostal brez možnosti plačila režijskih stroškov, ob izpolnitvi zakonsko določenih pogojev, pri tožencu zahteval priznanje izredne denarne socialne pomoči.