Jedro

Prevzem opravljenega posla je pravno dejanje naročnika, s katerim ta podjemniku omogoči, da v celoti izpolni svojo obveznost. Naročnik ima pravico odkloniti prevzem opravljenega posla, če ta ni opravljen pravilno, torej če ima stvarne napake. Glede na to, da je tožnik na zahtevo toženca stopnice moral podreti, ker niso bile ustrezno postavljene, ni mogoče šteti, da so bile stopnice prevzete s strani toženca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se 6. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki namesto 1.479,81 EUR znesek 1.436,15 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožnika do toženca v višini 10.075,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.165,09 EUR od 01. 08. 2005 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe), obstoj terjatve toženca do tožnika v višini 6.909,97 EUR (2. točka izreka sodbe), neobstoj terjatve toženca do tožnika v višini 3.165,09 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.075,06 EUR od 01. 08. 2005 dalje (3. točka izreka sodbe), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. In 2005/00107 z dne 20. 10. 2005 pa je zaradi pobota terjatev pod točko 1. in 2. izreka sodbe obdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka sklepa tako, da je toženec dolžan tožniku plačati 3.165,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 08. 2005 dalje do plačila, ter mu povrniti izvršilne stroške v znesku 150,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2005 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (4. točka izreka sodbe), v preostalem delu pa je citirani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici razveljavilo in tožbeni zahtevek tožnika v tem delu zavrnilo (5. točka izreka sodbe), tožniku pa je naložilo v plačilo toženčeve pravdne stroške v znesku 1.479,81 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (6. točka izreka sodbe).

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da je prvostopenjsko sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (UL RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP), kajti izrek je v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe. V točki 1. izpodbijane sodbe je ugotovljen obstoj terjatve tožnika do toženca v celotnem vtoževanem znesku (10.075,06 EUR), v razlogih pa je navedeno, da tožnik ni upravičen do določenih plačil. V točki 2. izpodbijane sodbe je ugotovljen obstoj terjatve toženca do tožnika v znesku 6.909,97 EUR, v razlogih izpodbijane sodbe pa je navedeno, da je bilo potrebno toženčev zahtevek zavrniti že po temelju.

Nadalje tožeča stranka navaja, da je bilo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

S tem, ko sodišče ni ugodilo tožnikovemu dokaznemu predlogu po postavitvi novega izvedenca, specializiranega za polaganje laminatov, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ta nov izvedenec bi laminat odstranil in ugotovil, da je tožnik glede na obstoječe stanje laminat položil strokovno, nadalje bi nov izvedenec ugotovil, da so špranje pri balkonu posledica položitve nekvalitetnega laminata, ne pa zamakanje skozi balkonska vrata. Nov izvedenec bi nadalje ugotovil zakaj laminat ob stebru niha, ter da je I. M. ob stiku s steno za diletacijo položil trakove iz stiroporja, prav tako pa tudi, da laminat v prečni smeri na razdalji 8 metrov ne visi skoraj za 10 cm, kar je napačno izmeril izvedenec M. P. Zmotna je tako ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je laminat položen nestrokovno.

Zmotna je nadalje ugotovitev, da je tožnik dobropis v znesku 700,64 EUR tožencu izstavil zaradi priznanja napake v zvezi z izdelavo stopnic iz nadstropja v mansardo. Ta dobropis je tožnik tožencu izstavil v svrho izvensodne rešitve spora. Tožencu glede teh stopnic ni priznal nikakršne napake.

Zmotna je nadalje ugotovitev, da je toženec napako glede laminata in pragov ustno reklamiral že pred 01. 08. 2005. Tega toženec ni z ničimer dokazal. Zmotna je nadalje ugotovitev, da tožnik ni prerekal toženčevega grajanja napak iz dopisa z dne 01. 08. 2005. Tožnik je v dopisu z dne 08. 08. 2005 tožencu sporočil, da ne sprejema njegovih reklamacij.

Zmotna je nadalje ugotovitev, da je položitev vodoodpornih gips plošč v zvezi s položitvijo laminatov in da je toženec to napako grajal v vlogi z dne 09. 03. 2006. Toženec je ugovor v zvezi s položitvijo vodoodpornih gips plošč podal prvič šele na obravnavi dne 04. 09. 2007, čeprav so bila ta dela opravljena že v maju leta 2005. Zmotna je nadalje ugotovitev, da je toženec napako centralne kurjave grajal že konec aprila 2005, centralno kurjavo je toženec prevzel že aprila 2005, napako centralne kurjave pa je prvič grajal šele v dopisu z dne 10. 11. 2005, torej šele po 7 mesecih.

Zmotna je nadalje ugotovitev, da je toženec dal tožniku primeren rok za odpravo napak. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo dejstva, da toženec tožniku po tem, ko mu je dne 23. 07. 2005 demontiral stopnice, ni več dovolil vstopa v hišo. Zmotna je nadalje ugotovitev, da so bile stopnice, ki jih je postavil tožnik, nefunkcionalne. Navedbe toženca o stopnicah, ki jih je že skoraj v celoti postavil tožnik, niti malo niso prepričljive. Ni res, da bi bile tožnikove stopnice različnih višin in širin, do razlike v višini je prišlo le med tretjo in četrto stopnico, ter do razlike dolžine tretje stopnice, o čemer je toženca seznanil dne 17. 03. 2005 G. J., ko je jemal mere, toženec pa se je s tem strinjal. Tožnik opozarja, da iz fotografij stopnic mizarja J. ne izhaja, da bi bile bolj funkcionalne kot njegove. Ni res, da bi izvedenec M. P., ko je bil dne 18. 12. 2009 zaslišan, potrdil, da so bile tožnikove stopnice tako nizke, da se je povprečno visok moški moral skloniti in da so bile različnih višin in širin.

Zmotna je ugotovitev, da je bilo grajanje napak glede stopnic utemeljeno. Iz fotografij stopnic je razvidno, da so bile stopnice skoraj v celoti izdelane tako, kot je bilo dogovorjeno med pravdnima strankama in J. G., ki je postavil kovinsko konstrukcijo, toženec bi moral dati tožniku na razpolago še en dan, kar pa neutemeljeno ni storil. Zmotna je ugotovitev, da je bilo potrebno stopnice narediti na novo. Stopnice, ki jih je naredil tožnik, so bile v estetskem in funkcionalnem smislu povsem ustrezne. Tožnik tudi ni mogel odpraviti napake, saj je toženec od njega zahteval le, da stopnice takoj podre. Toženec tako ni imel pravice na račun tožnika naročiti izdelave povsem drugačnih stopnic (v celoti lesenih in še enkrat dražjih) pri drugem izvajalcu.

Zmotna je nadalje ugotovitev, da je toženec zaradi opisanega nedokončanja stopnic upravičen do izdelave enakega tipa stopnic na stroške tožnika, če toženec pred tem tožniku ni dovolil, da jih v enem dnevu dokonča. Zmotna je nadalje ugotovitev, da je toženčev zahtevek na račun stopnic dokazan za znesek 1.401,29 EUR, kajti tožnik je tožencu za stopnice zaračunal le 700,64 EUR.

Zmotna je ugotovitev, da je potrebno laminat v celotni mansardi položiti na novo, kajti izvedenec M. P. je povedal, da v dveh sobah v mansardi špranj v laminatu ni bilo.

Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da opozorilo tožnika, da bo laminatni pod zato, ker ni betonske plošče, nihal, slednjega ne razbremeni odgovornosti za stvarne napake. S tako položitvijo laminata se je toženec strinjal. Zmotna je ugotovitev, da gre v kopalnici za sistem ogrevanja s talnim gretjem. Gre le za talno zanko, ki bi jo bilo potrebno samo odzračiti, kot tudi ostale radiatorje. Zato je zmotna tudi ugotovitev, da je talno gretje v kopalnici v funkciji zanesljivega gretja in da ga je potrebno v celoti demontirati in ponovno izvesti. Zmotna je ugotovitev, da je izolacija s tem, ko je položena med talno zanko, položena nepravilno, saj izvedenec sam priznava, da ni odprl tal, prav tako odzračenja ni opravil. Zmotna je ugotovitev, da ventilacija kopalnice ni ustrezno izvedena, saj prezračevanje kuhinje in kopalnice s strani izvedenca ni bilo testirano.

Zmotna je nadalje ugotovitev, da je toženec upravičen do stroškov odprave napak, čeprav slednjih še ni odpravil. Prvostopenjsko sodišče je neutemeljeno opravilo revalorizacijo za čas od 01. 01. 2005 do 30. 06. 2006, kajti toženec je že v dopisu z dne 01. 08. 2005 zagrozil, da bo napake odpravil na račun tožnika, pa jih skoraj že pet let ni.

Zmotna je nadalje ugotovitev, da znašajo stroški odprave napak za suhi estrih in laminate 3.959,10 EUR, ti stroški znašajo le 1.114,18 EUR.

Zmotna je nadalje ugotovitev, da gre tožniku le 150,27 EUR izvršilnih stroškov, poleg tega gredo tožniku zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov od 20. 10. 2005 (to izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. In 2005/00107 z dne 20. 10. 2005) in ne od 31. 10. 2009 oz. od 30. 10. 2008, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka se pritožuje tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer 633. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/01, in kasnejše spremembe; OZ). Toženec tožnika o napakah ni pravočasno obvestil. Laminate je I. M. polagal dne 03., 04., 05. in 16. 05. 2005, toženec pa je napake laminata grajal šele z dopisom z dne 01. 08. 2005. Vodoodporne gips plošče so bile v kopalnici položene v maju 2005, enako velja glede montaže zaključnih letev ter dobave podložne pene za laminat, vendar je toženec napake v zvezi z zgoraj povedanim grajal prvič šele na obravnavi dne 04. 09. 2007. Zračnik v kuhinji je bil montiran maja 2005, toženec pa je napake v zvezi z njim grajal v vprašanjih dne 11. 04. 2008. Pragovi vrat v mansardi so bili delani maja 2005, toženec jih je grajal šele v dopisu z dne 01. 08. 2005. Centralno kurjavo je prevzel aprila 2005, prvič jo je grajal 10. 11. 2005. Vodovodna napeljava v zgornji kopalnici je bila izdelana aprila 2005, toženec jo je grajal šele v dopisu z dne 28. 02. 2006. Glede na vse to tožnik v smislu 3. odst. 633. čl. OZ ni več odgovoren za eventuelne napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnih pregledih opravljenih del. Zmotno je bilo uporabljeno tudi določilo 3. odst. 639. čl. OZ. Toženec je stopnice prevzel 23. 07. 2005 in to kljub temu, da jih je dal tožniku neutemeljeno podreti. Pravdni stranki sta se dogovorili, da bodo s tem, ko tožnik podre stopnice, njegova dela pri tožencu končana, toženec pa tožniku plača preostanek dolga. Toženec takrat od tožnika ni zahteval nobene odprave napak niti ne nadaljevanje kakršnegakoli dela. Šele ko je tožnik tožencu dne 23. 07. 2005 izstavil vtoževani račun, je toženec v izogib plačilu dne 26. 07. 2005 tožniku dal rok do 10. 08. 2005 za dokončanje vseh del, pri čemer ni navedel katerih. Toženec je res v dopisih z dne 01. 08. 2005 in z dne 28. 02. 2006 tožniku dal 8 dnevna roka za odpravo vseh napak, vendar toženec tožnika glede na skaljene medsebojne odnose sigurno ne bi več spustil v hišo. Prav tako pa mu tožnik ne bi mogel izdelati povsem lesenih stopnic (tožnik takšnih ne izdeluje), za katere se je toženec kasneje odločil. Ker se je toženec odločil, da bo napake odpravil na račun tožnika, tako po 3. odst. 639. čl. OZ ne more istočasno od tožnika zahtevati tudi znižanja plačila na račun nekvalitetno izvedenih del v znesku 2.844,92 EUR.

Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo tudi odvetniško tarifo in sicer tar. št. 19., tč. 3. Tožniku bi moralo za pripravljalni spis z dne 17. 07. 2009 priznati 250 točk, saj je z njo podal pripombe na izvedensko mnenje iz junija 2009. Ni res, da v tej pripravljalni vlogi ni nič takega, kar bi bilo bistveno za zadevo. Pripombe na zgoraj citirano izvedensko mnenje je tožnik lahko dal le po prejemu tega mnenja in ne prej.

Zmotno je bila tudi uporabljena odvetniška tarifa po tar. št. 39., tč. 4. Tožniku bi moralo sodišče priznati: stroške priglašene v prvih desetih alineah stroškovnika z dne 12. 02. 2010, saj so bili ti stroški tožnikovega pooblaščenca nujno potrebni za sprožitev predmetnega pravdnega postopka, ter 600 točk na račun 30 dopisov, od katerih jih je bilo 5 poslanih sodišču in so bili vsi nujni, 3 dopisi so bili poslani dvema izvedencema, en dopis pooblaščenki toženca, vsi ostali pa tožniku. Ti stroški ne morejo biti všteti med stroške udeležbe na narokih in stroške pripravljalnih vlog.

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Pritožbene navedbe o kršitvi 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ne držijo.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da tožnik na račun stopnic ni upravičen do plačila zneska 1.401,29 EUR, pač pa da je tožena stranka z zahtevkom, vsebovanem v svojem pobotnem ugovoru, upravičena le do zneska, kot izhaja iz vtoževanega računa (gre za strošek izdelave novih stopnic). Prav tako iz obrazložitve ne izhaja, da tožnik ni upravičen do plačila zneska 3.595,10 EUR na račun izdelave suhega estriha in laminatov, da ni upravičen do plačila zneska 1.677,77 EUR na račun izdelave kopalnice, talnega gretja in vodovoda, do plačila zneska 60,59 EUR na račun prezračevanja kopalnice in do plačila zneska 102,65 EUR na račun sanacije stebra. Sodišče prve stopnje pojasnjuje, katere stroške odprave napak je priznalo toženi stranki, ne pa česa ni priznalo tožeči. Sicer pa je pritožba v tem delu nedovoljena, saj pritožnik zoper ta del sodbe nima pravnega interesa za pritožbo. Sodišče mu je namreč v 1. točki izpodbijane sodbe prisodilo celotno vtoževano terjatev.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da je potrebno toženčev zahtevek zavrniti že po temelju. Prvostopenjsko sodišče govori o zavrnitvi po temelju glede odškodninske odgovornosti tožeče stranke za škodo, nastalo tožencu zaradi nemožnosti uporabe zgornjega nadstropja hiše, za kar je tožena stranka predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, čemur pa sodišče ni ugodilo. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, terjatev toženca temelji na jamčevalnih zahtevkih kot posledici tožnikove poslovne odškodninske odgovornosti.

Izrek tako ni v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe in zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

(6) Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja: Novega izvedenca specializiranega za polaganje laminatov po oceni pritožbenega sodišča ni bilo potrebno postaviti, saj je izvedenec P. v izvedenskem mnenju strokovno in prepričljivo pojasnil svoje ugotovitve, tudi v dopolnitvi mnenja, poleg tega je bil tudi zaslišan in je svoje ugotovitve jasno in primerno obrazložil. V njegove zaključke glede nestrokovne položitve laminata pritožbeno sodišče nima nobenih dvomov.

Nerelevantna je pritožbena navedba glede zmotne ugotovitve, da je dobropis 700,64 EUR tožnik tožencu izstavil zaradi napake pri izdelavi stopnic, saj tožnik zatrjuje, da je to storil, da bi se spor izvensodno rešil. To je nepomembno, saj je dejstvo nestrokovne izdelave stopnic tekom postopka dokazano.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka prepozno navajala dejstvo, da naj bi bile napake v zvezi s položitvijo laminatov in pragov grajane prepozno. Ker to dejstvo ni bilo pravočasno prerekano, velja za nesporno (skladno z 286. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče prav tako sledi razlogom prvostopenjskega sodišča glede prekluzije tožnikovih navedb v zvezi z grajanjem napak toženca glede položitve vodoodpornih gips plošč in centralne kurjave. Glede vodoodpornih gips plošč drži pritožbena navedba, da njihova položitev ni v zvezi s položitvijo laminatov, vendar je njihova položitev potrebna iz razloga, ker je potrebno tlak v kopalnici v celoti demontirati zaradi ponovne izvedbe talnega gretja, kot to pojasnjuje izvedenec na strani 12 izvedenskega mnenja in ki mu pritožbeno sodišče v celoti sledi. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je podana, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo oziroma če ga ni ugotovilo. Strošek položitve vodoodpornih gips plošč je potreben, čeprav iz drugega razloga, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi česar ne gre za napačno ugotovitev odločilnega dejstva in ta pritožbeni razlog ni podan.

Iz spisa tudi ne izhaja, da toženec tožniku ni dovolil vstopa v hišo. To je nedopustna pritožbena novota. Iz dopisa tožeče stranke toženi z dne 08. 08. 2005 izhaja ravno nasprotno, namreč da tožeča stranka ni bila pripravljena dokončati del, saj je izrecno napisala, da ne sprejema reklamacij tožene stranke.

Glede stopnic, ki jih je izdelal tožnik, je sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo pojasnilo, zakaj jih ocenjuje za nefunkcionalne. Tem razlogom pritožbeno sodišče v celoti sledi. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo utemeljenost zahtevka iz naslova stroška za postavitev novih stopnic do višine 1.401,29 EUR, kot to izhaja iz vtoževanega računa. Ne drži pa pritožbena navedba, da je sodišče toženi ta znesek tudi prisodilo. Tožnik očitno spregleda, da je sodišče pri izračunu zahtevka tožene stranke dobropis v višini 700,64 EUR upoštevalo in ga odštelo od skupne terjatve tožene stranke (obrazložitev spodaj na strani 16 izpodbijane sodbe).

Drži sicer pritožbena navedba, da v dveh sobah zadaj špranj v laminatu ni bilo. Vendar je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno laminat v celotni mansardi na novo položiti, saj je izvedenec, ko je bil zaslišan, pojasnil, da tudi v navedenih dveh sobah suhi estrih ni ustrezno izveden.

Pravilna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da opozorilo tožnika, da bo pod nihal, ker ni betonske plošče, tožeče stranke ne razbremeni odgovornosti za stvarne napake. Ne glede na strinjanje toženca z načinom položitve laminata, tožnik odgovarja za stvarne napake, saj delo ni bilo pravilno opravljeno, laminat ni bil položen v ustrezni debelini.

Sodišče prve stopnje tudi popolnoma pravilno obrazloži, zakaj je potrebno talno gretje v kopalnici v celoti demontirati in ponovno izvesti v skladu s pravili stroke. Na zatrjevanja tožnika, da je potrebno odzračiti le talno zanko, je izvedenec že odgovoril v svojem mnenju, pritožbeno sodišče nima nobenega razloga, da njegovemu mnenju tako kot prvostopenjsko sodišče ne bi sledilo. Strošek za ureditev pravilnega prezračevanja kuhinje ni bil upoštevan pri izračunu stroškov odprave napak, do katerih je upravičen toženec, zato so te pritožbene navedbe neupoštevne. Glede prezračevanja kopalnice pa je sodišče pravilno sledilo izvedencu, ki je odgovoril na pripombe tožeče stranke v dopisu z dne 11. 09. 2009 in v njem pod točko 13 navedel, da je ravni del stropa v kopalnici širine 0,83 m in dolžine 2,83 m, kjer bi se lahko izvedlo prezračevanje. Lega ni na celotni širini ravnega dela stropa. Tega tožeča stranka tudi ni prerekala ali imela na to kakršnekoli pripombe.

Ne drži pritožbena navedba, da je toženec s prisoditvijo stroškov odprave napak, čeprav napak še ni odpravil, neupravičeno obogaten. Po ustaljeni sodni praksi velja, da lahko naročnik sodno uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska v višini ocenjenih stroškov, potrebnih za odpravo napak, tudi če odprave teh napak še ni zagotovil (glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba Ljubljana 2004, str. 871). Tudi revalorizacija stroškov od 01. 01. 2005 do 30. 06. 2006 je utemeljena, sodišče prve stopnje obrazloži, zakaj je opravljena le do tega datuma, iz razloga ker naročnik ni upravičen čakati do konca pravdnega postopka in bi do navedenega datuma lahko odpravil napake.

Pritožnik tudi nima prav, da sodišče šteje, da so stroški za suhi estrih in laminate 3.959,10 EUR. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je vrednost materiala in odstranitvenih del 1.114,18 EUR, vrednost nekvalitetno izvedenih del pa je 2.844,92 EUR. Strošek celotne sanacije, torej odstranitvenih del in ponovne postavitve je vsota navedenih postavk, to je 3.959,10 EUR. Na dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem je bil podan ta izračun, pravdni stranki nista imeli pripomb, sodišče pa mu je v celoti sledilo.

Pritožbene navedbe glede napačnega izračuna izvršilnih stroškov so pavšalne in zato neupoštevne. Sodišče stroške pravilno odmeri glede na uspeh v pravdi, zamudne obresti pa začnejo teči po osemdnevnem roku za plačilo (po poteku paricijskega roka). V obrazložitvi prvostopenjsko sodišče napravi dve pisni pomoti pri letnici glede začetka teka roka zamudnih obresti (da tečejo od 31. 10. 2009 – sodba str. 17 spodaj; da je paricijski rok potekel 30. 10 2008 – sodba str. 18 zgoraj), vendar je že iz same obrazložitve razvidno, da je pravilna letnica 2005, v izreku pa je odločitev pravilna.

(7) Glede zmotne uporabe materialnega prava: Ne držijo pritožbene navedbe,da je sodišče zmotno uporabilo 633. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka prepozno navajala dejstvo, da naj bi bile napake grajane prepozno. Ker to dejstvo ni bilo pravočasno prerekano, velja za nesporno (skladno z 286. čl. ZPP).

Pritožba zatrjuje tudi zmotno uporabo 3. odstavka 639. člena OZ. Pritožnik meni, da je toženec stopnice prevzel 23. 07. 2005, ko jih je dal tožniku podreti. Ta pritožbena navedba ne drži. Prevzem opravljenega posla je pravno dejanje naročnika, s katerim ta podjemniku omogoči, da v celoti izpolni svojo obveznost. Naročnik ima pravico odkloniti prevzem opravljenega posla, če ta ni opravljen pravilno, torej če ima stvarne napake. Glede na to, da je tožnik na zahtevo toženca stopnice moral podreti, ker niso bile ustrezno postavljene, ni mogoče šteti, da so bile stopnice prevzete s strani toženca. Toženec je v dopisu z dne 26. 07. 2005 tudi navedel, da naj tožnik dokonča dela po pogodbi št. 100/04 (mišljen je predračun), v kasnejšem dopisu z dne 01. 08. 2005 pa je tudi specificiral, katera dela naj se dokončajo. Pritožbena navedba, da toženec tožnika glede na skaljene medsebojne odnose sigurno ne bi več spustil v hišo, je povsem hipotetične narave, pa tudi kot pritožbena novota neupoštevna. Pritožbena navedba, da tožnik tožencu ne bi mogel izdelati povsem lesenih stopnic, za katere se je toženec kasneje odločil, v ničemer ne opravičuje tožnika, da ni izdelal takih stopnic, kakor so bile dogovorjene med njim in toženo stranko.

Prvostopenjsko sodišče ni ugodilo toženčevi zahtevi po znižanju plačila na račun nekvalitetno izvedenih del v znesku 2.844,92 EUR, kot to zmotno meni pritožnik. Ta znesek predstavlja oceno vrednosti del, ki bodo potrebna za odpravo napak.

Drži pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 67/2003; OT) in sicer tar. št. 19., tč. 3. Tožniku bi moralo za pripravljalno vlogo z dne 17. 07. 2009 priznati 250 točk, saj je z njo podal pripombe na izvedensko mnenje iz junija 2009, kar je lahko storil šele po prejemu tega mnenja in ne prej.

Pravilno pa je bila uporabljena tar. št. 39., tč. 4 OT in pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje. V naravi zastopanja stranke je, da se ji posreduje listine, ki se tičejo pravde. Pri navedenih dopisih ne gre za samostojne storitve, kot je to zahtevano v tar. št. 39 OT.

(8) Glede na utemeljen očitek sodišču prve stopnje, da tožniku ni priznalo 250 točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 07. 2009, je bil potreben nov izračun pravdnih stroškov. Tožeči stranki je potrebno priznati 6.181,1 točk, kar znaša 2.837,12 EUR, s prištetimi priznanimi potnimi stroški 153,00 EUR in 20% DDV pa znašajo stroški 3.588,14 EUR. Z že priznanimi stroški sodnega izvedenca, stroški pričnin in sodno takso za sodbo, skupni stroški tožeče stranke znašajo 4.438,52 EUR. Glede na uspeh v pravdi je tožena dolžna tožeči povrnitev 1.393,69 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov (tožeča je glede na uspeh v pravdi dolžna toženi povrniti 2.829,84 EUR) se izkaže, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 1.436,15 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

(9) Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo (353. člen ZPP) kot izhaja iz izreka te sodbe. Pritožbi je bilo delno ugodeno le glede odločitve o pravdnih stroških.

(10) Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Uspeh tožeče stranke s pritožbo v stroškovnem delu ni vplival na odločitev pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka zaradi neuspeha s pritožbo glede glavne stvari, dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.