Jedro

Obveznost, zaradi katere teče sporna izvršba, je nastala v času trajanja zakonske zveze med tožnikom in drugo toženko in prav v zvezi z nakupom nepremičnine, za katero tožnik navaja, da je skupno premoženje in na kateri uveljavlja svoj solastninski delež. Zato je neodvisno od uspeha pravde o tožnikovem lastninskem deležu na tem premoženju izvršba zaradi izterjave takšne skupne obveznosti dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da je solastnik nepremičnine parc. št. 1755/4 vl. št. 366 k.o... in da je izvršba, dovoljena s sklepom opr. št. I 559/95 z dne 16.5.1995, na tožnikov solastninski delež v obsegu 1/2, nedopustna. Ugotovilo je, da je prvi toženec prodal drugi toženki dne 30.7.1991 hišo B. 28 z zemljiščem. Tedaj tožnik ni imel slovenskega državljanstva in zato pogodbe ne bi mogel skleniti. Med tožnikom in toženko je tedaj še obstajala zakonska skupnost in bi zato kupljena nepremičnina predstavljala njuno skupno premoženje. Druga toženka pa prvemu tožencu ni plačala celotne kupnine. Za neplačani del kupnine vodi prvi toženec proti njej izvršbo. Obveznosti toženke za plačilo kupljene nepremičnine presegajo vrednost te nepremičnine. Zato tožnikov zahtevek za solastninsko pravico in za nedopustnost izvršbe ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da je postal sklep o izvršbi prvega toženca nasproti drugi toženki pravnomočen že pred ugovorom tožnika, s katerim je uveljavljal, da je predmet izvršbe skupno premoženje tožnika in toženke. Z izvršilnim sklepom je bila dovoljena zaznamba v zemljiški knjigi. S tem je upnik pridobil pravico poplačila svoje terjatve iz sporne nepremičnine. V takem primeru je položaj zakonca podoben kot v sporih, ki nastanejo zaradi enostranskega razpolaganja drugega zakonca z domnevno skupnim premoženjem in je prizadeti zakonec lahko uspešen zoper pridobitelja skupne stvari le, če je bil tretji ob pridobitvi stvari v slabi veri. V tej zadevi pa tožnik ni zatrjeval slabe vere upnika. Ta je na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov pridobil pravico zoper toženko do poplačila iz sporne nepremičnine.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbi spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Meni, da je sodba druge stopnje nepoštena. Prvi toženec je ob prodaji nepremičnine vedel, da jo prodaja obema zakoncema. Zato ni bil v dobri veri. Če je tako, pa je tožbeni zahtevek utemeljen.

Druga toženka v odgovoru na revizijo navaja, da revizija ne navaja nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrže. Prva tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Državno tožilstvo Republike Slovenije, ki mu je bila revizija vročena, se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je postavil tožbeni zahtevek, s katerim uveljavlja, da je solastnik nepremičnine parc. št. 1755/4 vl. št. 366 k.o..., da je nedopustna izvršba prvega toženca nasproti drugi toženki na njegov solastninski del te nepremičnine, da mu morata toženca povrniti pravdne stroške in da se "točka 1. tega sklepa izvrši po uradni dolžnosti z vknjižbo v zemljiški knjigi tega sodišča takoj ko postane pravnomočna". Zahtevek meri na nedopustnost izvršbe in se nanaša na solastninski delež na nepremičnini vl. št. 366 k.o... le v zvezi z dovoljenostjo izvršbe. Tožbeni zahtevek se ne glasi na ugotovitev deleža na skupnem premoženju. To v tej zadevi tudi ne bi imelo pomena, ker ne bi moglo preprečiti izvršbe.

Ugotovljeno je, da vodi prvi toženec nasproti drugi toženki izvršbo zaradi izterjave neplačanega dela kupnine za nepremičnino, na kateri tožnik uveljavlja svoj solastninski delež. Gre za toženkino obveznost, ki je nastala v zvezi s skupnim premoženjem zakoncev. Za take obveznosti odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim, kot s svojim posebnim premoženjem (drugi odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR). Ker gre za takšno obveznost, tožnik ne more uspešno uveljavljati nedopustnosti izvršbe na sporno nepremičnino. Izvršba bi bila namreč dopustna tako v primeru, če gre za njegovo in toženkino skupno premoženje, kot tudi v primeru, če bi šlo za njegovo posebno premoženje. V obeh primerih gre za premoženje, s katerim oba zakonca nerazdelno odgovarjata za obveznosti, ki so nastale v zvezi z njunim skupnim premoženjem. Obveznost, zaradi katere teče sporna izvršba, je nastala v času trajanja zakonske zveze med tožnikom in drugo toženko in prav v zvezi z nakupom nepremičnine, za katero tožnik navaja, da je skupno premoženje in na kateri uveljavlja svoj solastninski delež. Zato je neodvisno od uspeha pravde o tožnikovem lastninskem deležu na tem premoženju izvršba zaradi izterjave takšne skupne obveznosti dovoljena. O tem je bilo na prvi in drugi stopnji odločeno pravilno.

Namen te pravde je razviden iz sklepa o napotitvi na pravdo opr. št. I 559/95 z dne 23.2.1998 Okrajnega sodišča v Sežani. S tem sklepom je bil prekinjen izvršilni postopek prvega toženca B. G. kot upnika nasproti drugi toženki A. M. kot dolžnici, tožnik pa je bil napoten na pravdo zaradi ugotovitve, da izvršba na nepremičnino parc. št. 1755/4 vl. št. 366 k.o... ni dopustna. Iz vsebine tožbenega zahtevka, njegove formulacije in utemeljitve ter iz namena, zaradi katerega je bil postavljen, je razvidno, da je predmet spora dopustnost izvršbe. Lastninski zahtevek, kakršen je postavljen, služi zgolj utemeljitvi in pojasnitvi zahtevka na nedopustnost izvršbe. To ni zahtevek za ugotovitev obsega skupnega premoženja zakoncev in deleža na njem. Zato v okviru te pravde ni mogoče reševanje tega vprašanja. Če je med tožnikom in drugo toženko njuno skupno premoženje sploh sporno, kar pa je glede na toženkine navedbe v tej pravdi vprašljivo, se to tiče le tožnika in druge toženke. V tej zadevi namreč ne gre za spor, ki ga ureja 57. člen ZZZDR, ko se lahko ta vprašanja rešijo tudi v interesu upnika nasproti zakoncema kot skupnima lastnikoma v zakonu pridobljenega premoženja. Zato v okviru te pravde glede na njen namen, glede na postavljen tožbeni zahtevek in zlasti glede na določbo drugega odstavka 56. člena ZZZDR ni mogoče odločati o vprašanjih v zvezi s skupnim premoženjem tožnika in prve toženke.

Iz teh razlogov je odločitev obeh sodišč, ki sta zavrnili tožbeni zahtevek, pravilen. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Stroški revizijskega odgovora niso uveljavljani, zato o njih ni bilo treba odločati.