Jedro

Toženčevo ravnanje, ko je objavil plakata, na katerih je lahko širša javnost prečitala spor, ki ga je imel s tožnico, ki mu ni plačevala najemnino, odstopa od običajnega ravnanja, ko se takšni spori rešujejo na sodišču. Vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča toženec s takšnim ravnanjem še ni storil nedopustno škodno dejanje, saj ni objavil o tožnici kakšnih podatkov, ki bi bili zaupne narave. Na plakatu je objavil resnične podatke o neplačanem dolgu tožnice. Vsebina plakata ni bila žaljiva in tudi če je bil toženčev namen v tem, da se razreši spor, ker bo tožnica na podlagi objavljenih podatkov o dolgu, ta dolg tožencu poravnala, takšen plakat ne more biti v nasprotju s pravnim redom, torej ni protipraven.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj se tožencu naloži, da plača tožnici odškodnino za nematerialno škodo v višini 1.000.000,00 SIT in dnevno odškodnino za čas, ko so bili obešeni plakati po 100.000,00 SIT, skupaj 3.400.000,00 SIT in zakonite zamudne obresti ter ji povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da toženec na plakatih, ki jih je razobesil, ni objavil neresničnih dejstev, saj tožnica res ni plačevala dogovorjene najemnine. Tudi komentar, ki ga je dodal na koncu, ni bil tak, da bi pri tožnici upravičeno sprožil duševne bolečine, saj je šlo zgolj za komentar toženkinega ravnanja, ki se ni držala dogovorjene pogodbe. Zato je zaključilo, da ni podlage za nematerialno škodo, materialne škode pa tožnica niti ni dokazal. Proti sodbi je vložila tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo samo dejstvo, da je toženec razobesil plakate in vsebino teh plakatov. Glede vseh ostalih okoliščin pa je dejansko stanje v izpodbijani sodbi povsem napačno. Ne sstrinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da toženčevo ravnanje nima elementov protipravnosti. Opozarja, da je bil takšen način reševanja medsebojnih sporov kot se ga je poslužil toženec povsem nesprejemljiv. Kljub temu je z izdano sodbo še nagrajen, saj mu ta sodba potrjuje, da so bila njegova ravnanja pravilna in sprejemljiva. Pritožba meni, da je v takšnih zadevah potrebno presojati celokupnost ravnanja in ne samo dejstvo, da nekdo navaja resnične podatke. Potrebno je ugotoviti na kakšen način, ob kakšni priliki in zakaj so bili ti podatki navajani ter ali ni prav zaradi tega prišlo do razžalitve dobrega imena ali časti. Pri razžalitvi gre za napad na čast in dobro ime in je lahko neko dejanje največkrat izraz podcenjevanja in namerna žalitev napadanega, kar je potrebno presojati po objektivnih merilih, zlasti po razmerju med storilcem in prizadeto osebo, pri tem pa upoštevati tudi kako je na takšno reagiranje odgovorilo javno mnenje oziroma ljudje, ki so plakat brali. Tudi z navajanjem resničnih dejstev se lahko prizadene nepremoženjska škoda. V tej zadevi se samo po sebi postavlja vprašanje zakaj je toženec razobesil plakate. V kulturnih in pravno urejenih družbah so na razpolago institucionalizirani postopki, ki služijo sprtim strankam za reševanje medsebojnih sporov. Začeti spor pred sodiščem ali kakšnim drugim organom ne more biti napad na dobro ime udeleženca v tem postopku. Vsako drugačno ravnanje, zlasti takšna objava plakata kot je bila storjena v tem primeru, pa pomeni odstop od obstoječih pravnih norm in dostojnega obnašanja. Šlo je za nenavaden dogodek, ki je bil zanimiv in predmet diskusij za tiste, ki so plakat videli. Ob tem pa diskusija preseže vsebino napisanega na plakatu, zato prihaja do poseganja v dobro ime in čast napadanega in to ne samo s tistim kar je napisano, ampak tudi s tistim, kar je posledica napisanega na plakatu. Zato je tudi ta škoda nastala z ravnanjem toženca. Vrednostne sodbe so si zagotovo ustvarili vsi mimoidoči. Te očitno niso bile pozitivne za tožnico, zato je prišlo do upada prometa. Tega se je toženec nedvomno zavedal in njegov motiv je bil, da tožnico javno izpostavi in s tem prisili, da mu brez kakršnegakoli ugovora poravna dolg, za katerega je menil, da obstaja. Obstajala je torej neposredna vzročna zveza med dejanjem toženca in nastalo nepremoženjsko škodo. Tako pa je toženec ravnal zato, ker v času, ko je razobesil plakate še ni bil zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine in ker se kot lastnik ni mogel izkazati, tudi ni mogel terjati najemnine, saj sta ti dve pravici vezani ena na drugo. Spor na sodišču v zvezi z najemnino bi bil lahko zelo hitro zaključek, pa se toženec tega ni poslužil, pač pa se je poslužil omenjenega načina z obešanjem plakatov. S tem obešanjem je torej z grožnjo napadel dobro ime tožnice, da bi dosegel neko ravnanje, pri tem pa je očitno vštel, saj tožnica ni ravnala tako kot si je mislil, zato je poslal nad njo nasilne izterjevalce. Vse te okoliščine kažejo na njegovo krivdo in s tem na njegovo odgovornost za nastalo škodo, ki je nastala izključno po njegovi krivdi in naklepno. Po mnenju tožnice torej vprašanje resničnosti dejstev, ki se zatrjujejo, nima nobenega vplia na presojo ali je do škode prišlo ali ne. Tekst na plakatih je bil zapisan na način, ki dovoljuje prosto razlago in ga je moč razlagati nevtralno ali pa iz njega izluščiti nepošteno podjetniško ravnanje, kar pomeni, da je tisti, ki tako ravna brez časti. Prav to posledico je toženec želel doseči, ko je sestavljal plakate. Tekst je zapisal dvoumno, vendar dovolj natančno, da je pomenil negativno vrednostno sodbo za tožnico. Večje število plakatov je bilo razobešenih na notranji strani vitrine poslovne prostora usmerjenega na glavno ulico v S.I., neposredno na dan največjega krajevnega praznika z željo, da vidi te plakate čim širši krog ljudi. Tudi če bi držalo stališče sodišča, da je pomembno pri presoji upoštevati resničnost trditev na plakatih, je dejstvo, da obstoji v vsakem sporu več elementov, da slika običajno ni črno-bela, torej da v sporu nima vedno prav samo ena stranka druga pa ne. Zato je tudi ugotovitev sodišča, da je toženec navajal resnična dejstva preuranjena iz več razlogov. Subjektivni odnos do tega vprašanje pri tožnici je bil odnos zavedanja, da je kot mlada in neizkušena po razvezi od moža, ki je brat toženca, bila prepuščena na milost in nemilost njegovemu diktatu, kako naj poslovanje in njihovi medsedbojni odnosti zgledajo. Toženec je zaradi lastnih koristi želel, da se nepremičnina, ki je bila v najemu, vodi na ime tožnice, sam pa je s pritiski dosegel, da mu je tožnica plačevala neprimerno visoko najemnino. Najemno pogodbo je razlagal izključno v svojo korist, pri čemer so roki za izpodbijanje sklenjene najemne pogodbe že potekli. Vendar bi se sodišče moralo spustiti v obravnavanje celokupnosti odnosov med strankama, torej ugotoviti ali so trditve v višini neplačane najemnine resnične. Tudi če bi bile resnične, sodišče ne pove, kako je ocenilo očitek, da tožnica nima časti in da nima poštenega podjetniškega namena oziroma ravnanja. Biti v sporu in zagovarjati svoja stališče ne more biti ne moralno in ne dopustno ravnanja. Ta dejstva kažejo, da sodišče dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo oziroma da je zmotno štelo, da je toženec navajal resnična dejstva. Zato je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 339. čl. ZPP, saj omenjenih dejstev, ki se tičejo tistega dela plakata, ki vsebuje vrednostno sodbo ni ocenilo, zato obstajajo nasprotja med temi dejstvi in razlogi sodbe. Napačno pa je uporabilo tudi materialno pravo, ko je štelo, da ni podana odgovornost tožene stranke in da zato tožeči ne pripada denarna odškodnina po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Predlaga razveljavitev sodbe v celoti. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jo očita pritožba. Takšne kršitve ni ugotovilo, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in razumljivi in niso z izrekom. Tudi kakšne druge absolutne bistvene kršitve postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, zato pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica neutemeljeno uveljavlja. Tožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo. V obrazložitvi tega pritožbenega razloga pa ne pove, katero odločilno dejstvo naj bi bilo v izpodbijani sodbi napačno ugotovljeno oziroma ni ugotovljeno. Odločilne dejanske okoliščine tega spora niti niso sporne. Da je toženec razobesil plakat z vsebino, ki jo povzema sodba, ni bilo sporno. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da je toženec na plakatih navedel resnično dejstvo, to je, da tožnica ni plačala najemnine v skladu z dogovorjeno najemno pogodbo, pa pritožba ne izpodbija. V razlogih pritožbe zgolj pojasnjuje svoje stališče o tem, zakaj te najemnine, ki je bila po njenem mnenju neprimerno visoka, ni plačevala. Vendar s temi argumenti pritožba ne more uspešno izpodbiti zaključka prvostopenjskega sodišča, da je toženec na plakatu navedel objektivno resnična dejstva. Pritožba ima sicer prav, da pomeni toženčevo ravnanje, ko je objavil plakata, na katerih je lahko širša javnost prečitala spor, ki ga je imel s tožnico, ki mu ni plačevala najemnino, odstopal od običajnega ravnanja, ko se takšni spori rešujejo na sodišču. Vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča toženec s takšnim ravnanjem še ni storil nedopustno škodno dejanje, saj ni objavil o tožnici kakšnih podatkov, ki bi bili zaupne narave. Na plakatu je objavil resnične podatke o neplačanem dolgu tožnice. Vsebina plakata ni bila žaljiva in tudi če je bil toženčev namen v tem, da se razreši spor, ker bo tožnica na podlagi objavljenih podatkov o dolgu, ta dolg tožencu poravnala, takšen plakat ne more biti v nasprotju s pravnim redom, torej ni protipraven. Tudi toženčev komentar na koncu plakata ni presegal prag, da bi ga bilo mogoče razlagati kot poseg v čast in dobro ime tožnice. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožnici, da je pri njej lahko obstajala subjektivna prizadetost zaradi objavljenega plakata, vendar to ne zadošča za odškodninsko podlago po 154. in 200. čl. ZOR. Tožnica tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dokazala protipravnosti toženčevega ravnanja, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno njen zahtevek za plačilo nepremoženjske škode zavrnilo. Glede odškodnine za premoženjsko škodo pa je sodišče prve stopnje itak ugotovilo, da je tožnica niti dokazala ni, zato glede premoženjske škode ne obstajata kar dva pogoja za odškodninsko terjatev od kumulativno zahtevanih štirih. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).