Jedro

Tožnik je vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja na podlagi določb 100.a člena ZObr, s katero je med drugim zahteval tudi izplačilo dodatka za stalnost. Tožena stranka o njegovi zahtevi ni odločila, tožnik pa je nato vložil obravnavno tožbo. Procesne predpostavke za vložitev tožbe za izplačilo dodatka za stalnost so tako izpolnjene, saj 8. odstavek 100.a člena ZObr določa, da delavec, če ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno razveljavi in sicer v 3. in 4. odstavku II. točke, izpodbijani sklep pa se razveljavi v celoti (III. in IV. točka izreka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova premalo plačanega dodatka za stalnost za obdobje od meseca avgusta 2008 do meseca maja 2012 obračunati bruto mesečne zneske, kot izhajajo iz točke I izreka sodbe, od teh odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto mesečne zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestega dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki pri vsakomesečni plači obračunavati in izplačevati dodatek za stalnost, ki na dan 1. 8. 2008 ob upoštevanju poprejšnje delovne dobe tožeče stranke v Jugoslovanski ljudski armadi od 30. 7. 1975 do 1. 7. 1991, znaša 9,57 % osnovne plače tožeče stranke in ki se vsakega 1. 8. v naslednjem koledarskem letu poveča za 0,33 % vsakokratne osnovne plače tožeče stranke, ji od tega zneska odvajati pripadajoče davke in prispevke ter izplačevati ustrezne neto zneske.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izdati odločbo, s katero bo tožeči stranki priznala dodatek na stalnost v višini 0,33 % osnovne plače tožnika za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let, ki ob upoštevanju delovne dobe tožeče stranke v Jugoslovanski ljudski armadi od 30. 7. 1975 do 1. 7. 1991, na dan 1. 8. 2008 znaša 9,57 % osnovne plače tožeče stranke in ki se vsakega 1. 8. v naslednjem koledarskem letu poveča za 0,33 % osnovne plače. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova premalo plačanega dodatka za stalnost: - za mesec februar 2009 obračunati znesek 95,30 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2009 dalje do plačila, - za mesec marec 2009 obračunati znesek 95,30 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2009 dalje do plačila, - za mesec april 2009 obračunati znesek 95,30 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2009 dalje do plačila, - za mesec maj 2009 obračunati znesek 95,30 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2009 dalje do plačila, - za mesec junij 2009 obračunati znesek 95,30 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2009 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške predhodnega postopka pri delodajalcu v znesku 183,60 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.“ (II. točka izreka).

S sklepom je tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo dodatka za stalnost od aprila do julija 2008, zavrglo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 58,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške oziroma podredno, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Višje delovno in socialno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je potrebno vtoževani dodatek v primerih, ko je bil določen v opisni obliki, obravnavati kot čisto denarno terjatev, saj je njegova višina odvisna le od števila let delovne dobe, kar je dejansko vprašanje in se lahko ugotavlja v sodnem postopku. Ker tožniku vse do avgusta 2008 ni bila izdana nobena odločba, s katero bi mu bil odmerjen dodatek za stalnost, se tožnik zoper neobstoječo odločbo ni mogel pritožiti, zato je potrebno tudi vtoževani dodatek za stalnost za obdobje od aprila 2004 do julija 2008 obravnavati kot čisto denarno terjatev. Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji) v 98.f členu priznava pripadnikom stalne sestave Slovenske vojske pravico do izplačila dodatka na stalnost v določenem odstotku od plače in je njegova višina odvisna le od števila let delovne dobe. Tožena stranka je že v 3. točki odgovora na tožbo kot nesporno pripoznala, da je potrebno tožniku pri obračunavanju dolgovanega dodatka na stalnost upoštevati delovno dobo v JLA. Pripoznavo tožbenega zahtevka po temelju je potrebno tako enačiti s primeri, ko je pripadnikom SV izdana odločba o dodatku na stalnost v opisni obliki. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, spregledalo pa je tudi, da je tožnik tekom postopka zatrjeval, da mu je tožena stranka že ob obračunu plače za mesec marec 2004 obračunala in izplačala dodatek za stalnost, čeprav mu takrat ni izdala odločbe o plači in po opravljenem izplačilu vse do danes ni zahtevala njegovega vračila. To po stališču pritožbe pomeni, da mu je že v marcu 2004 priznavala ta dodatek. Sodišče prve stopnje se do pomena toženkinega obračuna in izplačila dodatka za stalnost v mesecu marcu ni opredelilo, ampak je le pavšalno zaključilo, da do tega dodatka za obdobje pred avgustom 2008 ni upravičen, ker ni vložil zahteve za uveljavljanje pravic. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj tožnik ne bi bil upravičen do povračila stroškov predhodnega postopka pri delodajalcu, ki so mu nastali zaradi vlaganja zahteve za uveljavljanje pravic z dne 20. 4. 2009. Tožnik je to zahtevo vložil z namenom rešitve po mirni poti, da bi se izognili stroškom, zato bi te stroške sodišče prve stopnje moralo priznati kot potrebne stroške.

Tudi odločitev sodišča prve stopnje, da naj tožnik za obdobje od februarja 2009 do junija 2009 ne bi bil upravičen do dodatka za stalnost, ker naj bi imel v tem obdobju status civilne in ne vojaške osebe, je materialnopravno zmotna. Iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 229/2006 z dne 25. 1. 2007 izhaja, da je pogoj za pridobitev pravice do dodatka na stalnost status pripadnika stalne sestave na vojaški dolžnosti. Po 5. členu ZObr je pripadnik stalne sestave vojske tista oseba, ki je razporejena na formacijsko dolžnost. Formacijo sestavljajo poklicni pripadniki vojske, kar so tudi civilne osebe, ki delajo v vojski, vendar ne opravljajo vojaške službe, zato je višje sodišče v tem primeru odločilo, da je tudi oseba, ki je opravljala dolžnost pomočnika načelnika za varnostne zadeve v izpostavi obveščevalne varnostne službe, upravičena do dodatka na stalnost. Da gre za ustaljeno sodno prakso, izhaja iz sklepa VS RS opr. št. VIII Pri 57/2007 z dne 20. 11. 2007. Da je tožena stranka tožnika v spornem obdobju obravnavala kot častnika, izhaja tudi iz tega, da mu je obračunavala dodatek na stalnost, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi protispisna. Glede na navedeno pa je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je pritožba neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v obdobju od 30. 7. 1975 do 1. 7. 1991 opravljal vojaško dolžnost v JLA, nato pa je po pozivu Predsedstva Republike Slovenije prestopil v TO. Na podlagi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Temeljna ustavna listina, Ur. l. RS, št. 1/91-I) in 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ustavni zakon, Ur. l. RS, št. 1/91-I) je zaključilo, da se predhodno delo tožnika v službi JLA šteje za opravljanje vojaške službe v sestavah, ki so glede delavčevih statusnih, socialnih in drugih pravic, torej tudi pravic, ki izhajajo iz delovne dobe za čas poklicnega opravljanja vojaške službe, izenačene z delom v TO, zato je pri določitvi dodatka za stalnost potrebno upoštevati tudi leta, ko je tožnik opravljal vojaško službo v JLA. Nadalje je ugotovilo, da zahtevki za plačilo dodatka za stalnost niso čiste denarne terjatve, za katere je predvideno direktno sodno varstvo, saj po 98.f členu ZObr delodajalec o višini in izpolnjevanju pogoja delovne dobe odloča s sklepom, delavec pa mora skladno s 100.a členom ZObr najprej izkoristiti notranjo pot pri delodajalcu, če se z odločitvijo ne strinja. Ker tožniku pred 26. 8. 2008 ni bila izdana nobena odločba glede dodatka za stalnost, dodatek pa mu, razen v marcu 2004, ni bil izplačan, tožnik pa priznanja dodatka od tožene stranke ni zahteval, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za to obdobje niso izpolnjene procesne predpostavke in je tožbo v tem delu skladno s 274. členom ZPP zavrglo. V zvezi s tožbenim zahtevkom za obdobje od avgusta 2008 do maja 2012 pa je ugotovilo, da je tožnik do tega dodatka, razen za obdobje od februarja 2009 do junija 2009, ko ni imel statusa vojaške osebe, upravičen, saj iz dokončne odločbe z dne 26. 8. 2008, izhaja, da mu pripada dodatek za stalnost v višini 0,33% osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let, enako pa je določeno tudi v odločbi z dne 7. 1. 2010. Ugotovilo je, da je to čisti denarni zahtevek. Tožbeni zahtevek je v delu, ki se nanaša na obdobje od februarja 2009 do junija 2009 zavrnilo, saj skladno z 98.f členom ZObr dodatek za stalnost pripada pripadnikom stalne sestave vojske za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti, tožnik pa je imel v tem obdobju status civilne osebe. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tudi zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna tudi v bodoče ob vsakomesečni plači obračunati in izplačati dodatek za stalnost ter izdati odločbo o priznanju višjega dodatka, saj sme po določbi 1. odstavka 311. člena ZPP sodišče naložiti toženi stranki, da opravi le do konca glavne obravnave zapadlo terjatev, ne pa tudi kasnejših nedospelih terjatev, prav tako pa sodišče nima pooblastila, da delodajalcu naloži izdajanje odločb z določeno vsebino, saj lahko le presoja zakonitosti posamičnih aktov, ki jih izda javnemu uslužbencu.

Pritožbeno sodišče se strinja z argumenti v odločitvi sodišča prve stopnje,glede zavrnitve tožnikovega zahtevka za obračun in izplačilo dodatka za stalnost, ki na dan 1. 8. 2008 ob upoštevanju prejšnje delovne dobe tožnika v JLA od 30. 7. 1975 do 1. 7. 1991 znaša 9,75 % osnovne plače tožnika in se vsakega 1. 8. v naslednjem koledarskem letu poveča za 0,33 % vsakokratne osnovne plače tožnika ter za odvod davkov in prispevkov in na izplačilo ustreznih neto zneskov. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za bodoče, še nedospele terjatve, ki jih skladno s 1. odstavkom 311. člena ZPP toženi stranki ne sme naložiti. Prav tako je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v delu, da mu je tožena stranka dolžna izdati odločbo, s katero mu bo priznala dodatek na stalnost v višini 0,33 % osnovne tožnikove plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let, ki ob upoštevanju njegove delovne dobe v JLA od 30. 7. 1975 do 1. 7. 1991, na dan 1. 8. 2008 znaša 9,57 % osnovne plače tožnika in ki se vsakega 1. 8. v naslednjem koledarskem letu poveča za 0,33 % osnovne plače. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi za tako odločitev in jih ne ponavlja.

Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 274. členom ZPP, ko je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo dodatka za stalnost za obdobje od aprila 2004 do julija 2008. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožniku vse do avgusta 2008 ni bila izdana nobena odločba, s katero bi mu bil odmerjen dodatek za stalnost, zato se tožnik zoper neobstoječo odločbo ni mogel pritožiti. Iz listin v spisu izhaja, da je tožnik dne 20. 4. 2009 vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja (A3) na podlagi določb 100.a člena ZObr, s katero je zahteval za obdobje od 20. 4. 2004 do 30. 7. 2008 izplačilo dodatka za stalnost, za obdobje od 1. 8. 2008 do 1. 4. 2009 pa izplačilo razlike med že izplačanim dodatkom za stalnost in dodatkom za stalnost, ki mu ob upoštevanju delovne dobe v JLA gre. Tožena stranka o njegovi zahtevi ni odločila, tožnik pa je dne 13. 7. 2009 vložil obravnavno tožbo. Procesne predpostavke za vložitev tožbe za izplačilo dodatka za stalnost so tako izpolnjene, saj 8. odstavek 100.a člena ZObr določa, da če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Tožena stranka o tožnikovi zahtevi, vloženi 20. 4. 2009, ni odločila v zakonskem roku, ki se je iztekel 19. 6. 2009, zato je tožnik tožbo dne 13. 7. 2009 vložil pravočasno in bi sodišče prve stopnje o njej v tem delu moralo odločiti po vsebini. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni pravne podlage za izplačilo dodatka za stalnost tožniku v obdobju od 20. 4. 2004 do 30. 7. 2008, saj tožnik z zahtevo, ki jo je vložil v letu 2009, ni mogel uspešno uveljavljati priznanja pravice do tega dodatka za obdobje od 20. 4. 2008 do 30. 7. 2008. Ker pa je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavrglo, pritožbeno sodišče o tožbenem zahtevku v tem delu ni moglo odločiti po vsebini in ga zavrniti, zato bo to storilo sodišče prve stopnje v novem postopku.

Preuranjena je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo zahtevek za obračun in izplačilo dodatka za obdobje od februarja 2009 do junija 2009, ker naj bi 98.f člen ZObr določal, da dodatek za stalnost pripada pripadnikom stalne sestave vojske za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti, tožnik pa v tem obdobju ni imel statusa vojaške osebe in ni delal na vojaški dolžnosti, saj je imel na podlagi sklepa z dne 18. 2. 2009 status civilne osebe. Po 5. členu ZObr, ki pojasnjuje pomen izrazov, uporabljenih v tem zakonu, je pripadnik stalne sestave vojske tista oseba, ki je razporejena na formacijsko dolžnost. Formacijo pa sestavljajo poklicni pripadniki vojske – vojaki, podčastniki, častniki in vojaški uslužbenci (vojaške osebe) ter civilne osebe, ki delajo v vojski, vendar civilne osebe ne opravljajo vojaške službe. Iz sklepa z dne 18. 2. 2009 (B9) izhaja, da se s tem sklepom nadomešča pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za civilno osebo, za katero je zahtevana najmanj visoka strokovna izobrazba in da bo tožniku izdan poseben akt o razporeditvi na formacijsko dolžnost. Tak akt tožniku ni bil izdan, je pa tožnik ves čas tega spornega obdobja prejemal plačo kot častnik skupaj z dodatkom za stalnost, kar izhaja iz plačilnih list v prilogi pod A9 in A17. Kljub temu, da je sklep z dne 18. 2. 2009 postal dokončen, bi se na podlagi teh listin dalo sklepati, da sklep ni bil izvršen in da je bil tožnik tudi v tem obdobju razporejen na častniško delovno mesto. Sodišče prve stopnje teh listin ni upoštevalo, saj se do njih ni opredelilo in posledično temu preuranjeno odločilo o tem delu tožbenega zahtevka, saj je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožba je utemeljena tudi v delu, kjer navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da naj tožnik ne bi bil upravičen do povračila stroškov predhodnega postopka pri delodajalcu, ki so mu nastali z vlaganjem zahteve za uveljavljanje pravic z dne 20. 4. 2009. Ta odločitev sodišča prve stopnje ni obrazložena, zato se je ne da preizkusiti, kar je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba v tem delu ima namreč take pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 3. in 4. odstavku II. točke ter sklep v III. in IV. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo v 1. in 2. odstavku II. točke izreka (354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zaključilo, da ugotovljenih pomanjkljivosti, ki jih je storilo sodišče prve stopnje pri odločanju v tem individualnem delovnem sporu, samo ne more odpraviti, zato je zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj se to opredeli do zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov predhodnega postopka pri toženi stranki. Prav tako se naj opredeli do listin v zvezi s tožnikovim zahtevkom za plačilo razlike v dodatku za stalnost v obdobju od februarja do junija 2009, po vsebini naj odloči o zahtevku za obdobje od aprila 2004 do julija 2008, posledično pa tudi o stroških postopka tega individualnega delovnega spora.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.