Jedro

Toženka svojemu procesnemu (trditvenemu) bremenu ni zadostila, zaradi česar sodišče prve stopnje v zvezi z njeno zatrjevano terjatvijo ni moglo česarkoli (vsebinsko) ugotavljati oziroma pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 11. 2. 2020 odločilo: - da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 8-ih dni plačati 87,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), - da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 8-ih dni povrniti njene pravdne stroške v višini 127,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki navaja, da je nad odločitvijo presenečena. Sodišče na eni strani upravniku priznava njene neporavnane stroške, na drugi strani pa ne priznava njenega plačila za storitve upravniku, ki jih ni koristila. Od pravne in poštene sodne prakse bi pričakovala ugotovitev, da se je tudi upravnik okoristil z njenim denarjem, saj v mesecu januarju 2018 ni koristila vseh tistih uslug, katere v sodbi ugotavlja sodišče. Slednje bi lahko v konkretnem primeru z vsemi njenimi dokazili enostavno ugotovilo, da je bila oškodovana. Če bi dobro pregledalo stroškovnik upravnika, bi lahko ugotovilo tudi, koliko so ji zaračunali vsak mesec stroške opominjanja, katere je več kot leto in pol redno plačevala.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP1). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko2 sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno in pravilno obrazložilo, da toženkinega sklicevanja na preplačilo stroškov tožeči stranki (za mesec januar 2018) ni moč upoštevati, saj v tem oziru (vseh) potrebnih trditev (ustreznega ugovora) ni podala (kot tudi da neobstoja takšnih potrebnih trditev zgolj sklicevanje na dokazila ne more nadomestiti). Toženka namreč v postopku na prvi stopnji3 ni podala ustreznih trditev, ki bi omogočale uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi, v smeri katere so (sicer smiselno) šle njene trditve v zvezi z zatrjevano (nasprotno) terjatvijo (zaradi plačanih stroškov za storitve, ki naj jih ne bi koristila). Prav tako ni zatrjevala, da je pred (izven) te pravde podala ustrezno pobotno izjavo oziroma da je prišlo do (materialno-pravnega) pobotanja medsebojnih terjatev (glej 311., 312 in nadaljnje člene OZ4), niti v tej pravdi ni postavila jasnega/določnega pobotnega ugovora (procesni ugovor pobota). Ker se zaradi neobstoja vseh za to potrebnih trditev, do tega vprašanja niti ni moglo opredeliti (to je presojati utemeljenosti trditev o njeni nasprotni terjatvi), je pritožničino izpostavljanje, da sodišče prve stopnje njenega (pre)plačila stroškov ne priznava, (že v osnovi) zmotno.

7. V pravdnem postopku5 so dolžne stranke same navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke oziroma ugovore, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (glej prvi odstavek 7. člena ZPP), na kar je sodišče vezano in dejstev, brez da bi bile v zvezi z njimi podane ustrezne trditve strank, ne ugotavlja samo (oziroma po uradni dolžnosti).6 Zato ni moč slediti (posplošenemu) pritožbenemu navajanju, da bi lahko sodišče prve stopnje v konkretnem primeru na podlagi toženkinih dokazil (dokumentacije) ugotovilo, da je bila oškodovana (oziroma da se je tožnica okoristila z njenim denarjem). Toženka svojemu procesnemu (trditvenemu) bremenu ni zadostila, zaradi česar sodišče prve stopnje v zvezi z njeno zatrjevano terjatvijo ni moglo česarkoli (vsebinsko) ugotavljati oziroma pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati.

8. Ob tem, da je v tretji alineji 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izpostavljeno (pritožba pa tem ugotovitvam ustrezno/jasno ne oporeka), da tožnica v predmetni pravdi ne uveljavlja plačila opominov, je za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nebistveno tudi pritožničino pojasnjevanje, da bi lahko sodišče, če bi dobro pregledalo upravnikov stroškovnik, ugotovilo, koliko so ji vsak mesec zaračunavali stroške opominjanja, ki naj bi jih (po lastnih trditvah) več kot leto in pol tudi redno plačevala.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Na kar je sodišče prve stopnje pravdni stranki v pravnem pouku izpodbijane odločbe tudi opozorilo. 3 Ničesar pa v tem pogledu ne navaja niti v obravnavani pritožbi. 4 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 5 Kot je to (toženki) v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje. 6 Razen v primeru (za katerega pa v obravnavani zadevi ne gre) iz drugega odstavka 7. člena ZPP.