25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 25. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 104/99 z dne 20. 1. 2000 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.Vrhovno sodišče je na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti z izpodbijanim sklepom spremenilo sklep sodišča prve in druge stopnje, s katerima je bilo pritožnikovemu zahtevku zaradi motenja posesti ugodeno, in tožbeni zahtevek pritožnika, tedaj tožnika, kot neutemeljen zavrnilo. Ugotovilo je, da sta sodišči prve in druge stopnje opravili napačno materialnopravno presojo, ko sta šteli, da je tožnik imel dejansko oblast nad delom strehe (delno posest). V ustavni pritožbi pritožnik smiselno izpodbija ugotovitve Vrhovnega sodišča glede dejanskega stanja, posredno pa tudi glede uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožnika mu izpodbijani sklep odreka varstvo posesti glede nemotene uporabe ute, ki je po dejanju toženca ostala brez dela strehe, s čimer naj bi bila kršena njegova pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Poleg tega uveljavlja pritožnik tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker meni, da je Vrhovno sodišče drugače, kot odločajo sodišča sicer, naložilo pritožniku, naj povrne toženi stranki pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, čeprav je tako o temelju kot tudi o višini pravdnih stroškov samo odločalo šele dne 20. 1. 2001. V vseh drugih primerih naj bi namreč sodišča nalagala plačilo zamudnih obresti v določenem roku po pravnomočnosti odločbe, s katero je bilo o stroških odločeno.

2.Glede pritožnikovih navedb o napačni ugotovitvi dejanskega stanja, dokazni oceni in nepravilni uporabi materialnega prava je treba pritožniku pojasniti, da Ustavno sodišče ni instanca, ki bi ugotavljala, ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo. Ustavno sodišče v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali je v postopku odločanja o pravicah in obveznostih prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in svoboščine, o čemer pa v konkretnem primeru ni mogoče govoriti.

Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da z jamstvom zasebne lastnine Ustava v 33. členu ne varuje le lastninske pravice, kot je opredeljena v civilnem pravu, ampak zagotavlja tudi varstvo pred posegi v druge obstoječe pravne položaje, ki imajo za posameznika na podoben način kot civilnopravna lastninska pravica premoženjsko vrednost in mu kot taki omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju, kar pomeni, da varuje tudi uživalce posestnega varstva (npr. odločbi št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98; OdlUS VII, 150 in št. Up-156/98 z dne15. 6. 1998).

3.Vendar pa je o kršitvi 33. člena Ustave mogoče govoriti le, če odločitev sodišča temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču. Stališče Vrhovnega sodišča v izpodbijanem sklepu, da tožbene trditve in dejanske ugotovitve obeh sodišč lahko pripeljejo le do materialnopravnega zaključka, da je bil tožnikov pravni položaj enak pravnemu položaju tistega, ki ima posest stvarne služnosti, torej posest pravice, in ne posest nad delom stvari, ki sploh ni bila deljiva, ni stališče, ki bi bilo v neskladju z Ustavo. Prav tako pa odločitvi zaradi razumnih in natančnih razlogov, na katerih temelji, ni mogoče očitati arbitrarnosti.

4.Ustavnemu sodišču v tej zadevi tudi ni treba odgovoriti na vprašanje, ali bi v določenih primerih iz ustavno zagotovljene pravice do izjavljanja pred sodiščem, ki jo med drugim zagotavlja 22. člen Ustave, izhajalo, da lahko stranka v primeru, ko instančno sodišče spor oceni z vidika nove pravne kvalifikacije, ki je stranka kljub potrebni skrbnosti v postopku dotlej ni mogla predvideti in zato zanjo predstavlja presenečenje, zahteva, da se ji omogoči navajanje dejstev in predlaganje dokazov, ki se izkažejo za bistvene z vidika novo sprejete pravne ocene spora. V obravnavani zadevi očitno ne gre za tak primer. Za tak primer bi namreč lahko šlo le, če bi instančno sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na novi pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Vrhovno sodišče je sicer nakazalo možnost drugačne pravne kvalifikacije obravnavanega primera (morebiten poseg v posest stvarne služnosti in ne posest stvari), za sprejem katere pa bi bilo poleg drugačnih dejanskih trditev potrebno tudi drugačno oblikovanje tožbenega zahtevka. Za kaj takega pa je bilo v tej fazi postopka zaradi poteka materialnega prekluzivnega roka, v katerem je mogoče zahtevati posestno varstvo, kot je ugotovilo Vrhovno sodišče, prepozno. Sodišče je tako zavrnilo zahtevek tožeče stranke na podlagi vseh dejstev, ki jih je stranka že navedla. Kaj več pa ob postavljenem tožbenem zahtevku, ne da bi navedba novih dejstev predstavljala spremembo tožbe, tudi ne bi mogla navesti. Ker stranka v primeru, da bi Vrhovno sodišče razveljavilo odločitev in jo vrnilo v ponovno odločanje na prvo stopnjo zaradi poteka materialnega roka, utemeljeno ne bi več imela pravice do dostopa do sodišča (sodišče bi moralo spremenjeno tožbo zavreči), se tudi vprašanje kršitve jamstev poštenega postopka (v konkretnem primeru pravica do izjave) ne more več postaviti.

5.Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalne skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedena določba je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. Iz te odločbe izhaja dvoje. Po eni strani mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, kar predstavlja eno od temeljnih jamstev poštenega postopka - vendar ta vidik za obravnavano zadevo ni relevanten.

6.Po drugi strani pa sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno v tem, da bi v njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Pritožnik navaja, da glede teka zamudnih obresti od pravdnih stroškov sodišča "v vseh drugih primeri" odločajo drugače, kot je bilo odločeno v izpodbijanem sklepu, vendar pa v potrditev te svoje trditve niti ne priloži niti ne navede nobene konkretne odločbe. Tako pavšalno sklicevanje na kršitev ustavne pravice zaradi neenakega odločanja pa kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic ne more utemeljiti.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude