Jedro

Disciplinski postopek se ne začne šele takrat, ko je zahteva za začetek disciplinskega postopka vročena delavcu, temveč po prvem odstavku 61. čl. ZTPDR takrat, ko pristojni organ vloži zahtevo za začetek disciplinskega postopka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločbo disciplinske komisije tožene stranke opr. št. III-DK-2/98 z dne 2.3.1999 in s tem v zvezi odločbo pritožbene komisije opr. št. III-DK-2/97 z dne 1.4.1999 razveljavilo v 4., 5. in 6. tč. izreka, v točkah 2., 3. in 7. pa potrdilo, pri čemer je izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja razveljavilo in izreklo disciplinski ukrep javnega opomina (1. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožniku glede na odločitev pod tč. 1 delovno razmerje pri toženi stranki dne 2.4.1999 ni prenehalo in mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu izplačati plače za čas od 2.4.1999 do vrnitve na delo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega nadomestila plače od 18. v mesecu za plačo preteklega meseca (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 133.124,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.12.1999 dalje do plačila (3. tč. izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (4. tč. izreka). Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora zastaranja uvedbe in vodenja disciplinskega postopka. Disciplinski postopek je uveden z vročitvijo zahteve za začetek postopka delavcu. Tožniku je bila zahteva za začetek disciplinskega postopka vročena 15.2.1999, ko so minili več kot trije meseci, odkar se je izvedelo za kršitev. Tožniku niso bile dokazane kršitve, za katere ga je sodišče prve stopnje spoznalo za odgovornega. Tožnik ni odklonil prevzema rezervnih delov, temveč je le opozarjal na njihovo neprimerno hrambo. Tožniku tudi ni bilo dokazano, da bi imel neprimeren odnos do strank, saj niti disciplinska komisija niti sodišče prve stopnje nista vpogledala v spise posameznih zadev, v katerih naj bi tožnik neprimerno ravnal. Tožniku se neutemeljeno očita, da naj bi sodelavki V. I. pisal žaljiva pisma, saj ta sodelavka v postopku ni bila zaslišana in tako ni potrdila žaljivosti teh pisem. Tožnik in Ivanetičeva naj bi ves čas lepo sodelovala in med njima nikoli ni prišlo do konfliktov ali sporov. Sodišče prve stopnje tožnika ni zaslišalo, čeprav je tak dokazni predlog bil podan, zavrnjeni pa so bili tudi drugi dokazi, ki jih je predlagal tožnik, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijane sodbe sploh ni mogoče preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni navedlo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev, da je tožnik odgovoren za navedene tri očitane kršitve delovnih obveznosti. Tožniku ni bilo vročeno dokazno gradivo, ki se omenja v dokaznem sklepu obravnave z dne 14.12.1999 pod št. 25. Tožena stranka naj bi šele na zadnji obravnavi predložila nekatere dokazne listine, zaradi prekluzije pa sodišče prve stopnje teh listin ne bi smelo upoštevati. Tožena stranka je tožniku izdala več zahtev za začetek disciplinskega postopka in niti priča P. na obravnavi ni več točno vedel, katera zahteva se je dejansko obravnavala. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem kvalifikatornih okoliščin, ki dopuščajo izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Te okoliščine naj bi bile ugotovljene in zatrjevane v okviru dokaznega postopka pred disciplinsko komisijo. Tako sta priči Z. M. in L. V. izpovedali, da je tožnik že pred očitanimi kršitvami povzročal incidentna stanja, da ni hotel prevzemati poškodovanih avtomobilskih delov, kljub izrecni zadolžiti direktorja predstavništva, da ni evidentiral službenih izhodov, ni upošteval odredbe o prostorski preselitvi, da je vsaj enkrat na teden predčasno odhajal z dela, da je zavlačeval postopke likvidacije avtomobilskih škod, se nesramno vedel do strank in podobno, v času, ko je tožena stranka bila v konkurenčnem boju in finančni krizi. Priča L. V. je tudi izpovedal, da je tožnikovo ravnanje nesporno vplivalo na ugled tožene stranke. Tožnikovo ravnanje je družbi povzročilo večjo škodo, ogrožen oz. bistveno moten je bil delovni proces oz. poslovanje družbe. Tožniku so bile dokazane tri hujše kršitve delovnih obveznosti po kolektivni pogodbi tožene stranke, za katere se delavcu lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Pri tožniku tudi niso bile podane nobene olajševalne okoliščine, pač pa kup oteževalnih okolščin. Tožnikove kršitve kažejo na neodgovorno, predrzno in nemoralno ravnanje tožnika, tožnik se je pod krinko suspenza tri mesece izogibal delu. Pravno podlago za tožniku izrečeni disciplinski ukrep pa daje tudi 58. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 50/89 in 45/90), ki ga je možno uporabiti neposredno. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da tožena stranka tožniku ni dokazala, da bi zamujal na delo, oz. da bi z dela odhajal predčasno. Tožena stranka bi te očitke morala dokazovati bodisi z vpisno knjigo ali evidenco prisotnosti, česar pa pri toženi stranki niso vodili. Tožniku ni bilo dokazano, da bi zavlačeval pri likvidaciji škod. Nezakonitost ravnanja tožene stranke dokazuje tudi odločba inšpektorja za delo, ki je toženi stranki naložil, da tožniku zaradi neuvedbe disciplinskega postopka izplača razliko med prejetim nadomestilom plače za čas suspenza in polno plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi v tem času delal. Pritožbi nista utemeljeni. V skladu z drugim odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) je pritožbeno izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je sicer nepravilno oblikovalo izrek, saj gre pri spremembi disciplinskega ukrepa za spremembo disciplinske odločbe in ne za njeno razveljavitev, izrek pa tudi ne vsebuje zavrnilnega dela, čeprav zahtevku ni v celoti ugodeno. V sporu o zakonitosti disciplinske odločbe sodišče ne potrjuje izreka odločbe disciplinske komisije, temveč zavrne zahtevek za njeno razveljavitev, če ugotovi, da ta ni utemeljen. Vendar navedene pomanjkljivosti ne predstavljajo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katere bi pritožbeno sodišče moralo razveljaviti sodbo prve stopnje. Tožnik smiselno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker odločitev o tožnikovi odgovornosti ni obrazložena, prav tako pa naj ne bi bilo navedeno, na katere dokazne predloge (pravilno: izvedene dokaze) je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni razlog ni podan. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in je odločitev prvostopenjskega sodišča možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je glede kršitev delovnih obveznosti, navedenih v 2., 3. in 7. tč. izreka disciplinske odločbe v celoti sprejelo ugotovitve disciplinske komisije, zato v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno ponavljati njenih ugotovitev. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede obstoja navedenih kršitev in tožnikove odgovornosti zanje je zato potrebno presojati v okviru ugotovitev in stališč disciplinske komisije. Zaradi navedenega je potrebno šteti, da je sodišče prve stopnje odločitev o tožnikovi odgovornosti za kršitve delovne dolžnosti iz 2., 3. in 7. tč. izreka disciplinske odločbe oprlo na dokaze, izvedene v disciplinskem postopku. Tožnik v pritožbi neutemeljeno ugovarja zastaranje začetka disciplinskega postopka. Zmotno je tožnikovo stališče, da se disciplinski postopek začne šele takrat, ko je zahteva za začetek disciplinskega postopka vročena delavcu. Iz določbe prvega odstavka 61. čl. ZTPDR o tem, da se disciplinski postopek začne na zahtevo pristojnega organa, izhaja, da se disciplinski postopek začne z dnem, ko pristojni organ vloži zahtevo za začetek disciplinskega postopka. Glede na to, da je bila disciplinska komisija imenovana za vodenje disciplinskega postopka na podlagi zahteve za uvedbo postopka, ki jo je 2.11.1998 vložil član uprave tožene stranke F. B., je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se je disciplinski postopek začel s tem datumom. Navedeno pa pomeni, da začetek disciplinskega postopka takrat še ni zastaral, saj prvi odstavek 67. čl. ZTPDR določa, da začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oziroma po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za storilca in kršitev izvedela 19.10.1998, ko je bila na izvršilnega direktorja P. M. naslovljena pobuda za začetek disciplinskega postopka zoper tožnika. Navedeno pomeni, da je bil disciplinski postopek zoper tožnika začet znotraj subjektivnega trimesečnega zastaralnega roka, kakor tudi znotraj objektivnega šestmesečnega zastaralnega roka, saj je tožnik kršitve iz 2., 3. in 7. tč. izreka disciplinske odločbe storil v času od 23.9.1998 do 28.10.1998. Pritožba sicer ne navaja, zakaj naj bi zastaralo vodenje disciplinskega postopka, vendar je tožnikovo stališče očitno napačno. V skladu s tretjim odstavkom 67. čl. ZTPDR vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oziroma po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Disciplinski postopek je bil zaključen s sejo pritožbene komisije 1.4.1999, takrat pa ni potekel niti šestmesečni rok od dneva, ko je tožena stranka zvedela za kršitev delovne obveznosti, niti enoletni rok od dneva, ko je bila storjena najstarejša tožniku v 2., 3. in 7. točki očitana kršitev delovnih obveznosti. Tudi z navedbo, da ni jasno, po kateri zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka je ta sploh potekal, tožnik smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da vsaj štiri zahteve za začetek disciplinskega postopka, ki so bile tožniku vročene, oz. je bila vročitev poskušana, sicer nosijo različne datume (2.11.1998, 6.11.1998, 12.11.1998 in 22.11.1998), so pa po vsebine identične, zahteva z dne 22.10.1998, ki je od teh zahtev različna, pa tožniku nikoli ni bila vročena. Torej ni nobenega dvoma, da je postopek potekal na podlagi zahteve za začetek disciplinskega postopka, v kateri je navedeno pet domnevnih kršitev in na kateri je tožena stranka dejansko povsem brez potrebe popravljala datume. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je disciplinski postopek potekal na podlagi zahteve z dne 2.11.1998, ki je bila tožniku večkrat vročena s popravljenimi datumi. Z navedbo, da ni prejel gradiva, ki je v dokaznem sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo dne 14.12.1999, navedeno pod zaporedno številko 25, tožnik smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnik zmotno meni, da gre za priloge k pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 11.12.1999. V resnici gre za priloge k pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 21.10.1999, ki je bila v spis vložena na naroku za glavno obravnavo 21.10.1999. V zapisniku naroka za glavno obravnavo z dne 21.10.1999 je navedeno, da sta bila drugopis te vloge in dvojnik prilog tožniku vročena na naroku, kar sta tožnik in njegov pooblaščenec potrdila s podpisom tega zapisnika. Na zapisniku je izrecno označeno, da gre za priloge, ki so označene kot priloge od B 6 do B 35. Tožnikova navedba o tem, da mu priloge niso bile vročene, je torej protispisna. Zmotno je tudi tožnikovo stališče, da naj bi tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 14.12.1999 v spis vlagala dokaze, glede katerih naj bi bila že prekludirana. Kot že navedeno, vlogi tožene stranke z dne 14.12.1999 niso bile priložene nobene priloge, pač pa le vlogi z dne 21.10.1999, ki pa je bila vložena na prvem naroku po uveljavitvi novega ZPP, zato takrat tožena stranka še ni bila prekludirana pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov. Tudi pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnik uveljavlja neutemeljeno. Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikove dokazne predloge, dejansko stanje ni bilo nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je ocenilo dokaze, izvedene pred disciplinsko komisijo in ugotovilo, da ti dokazi kažejo na to, da je tožnik storil kršitve, navedene v 2., 3. in 7. tč. izreka disciplinske komisije. Kršitev odklanjanja sprejemanja rezervnih delov je bila tožniku dokazana s prepričljivo izpovedbo priče A. V. o tem, da tožnik od dneva veljavnosti okrožnice, po kateri bi moral prevzemati poškodovane rezervne dele in jih oddajati v Novo mesto, tega ni hotel storiti niti v enem primeru in da je 1.10.1998 stranki P. P. odklonil prevzem poškodovanih rezervnih delov, o čemer se v spisu nahaja tudi uradni zaznamek A. V. z dne 2.10.1998. Tudi priča Z. M. je izpovedal, da tožnik rezervnih delov ni hotel prevzemati, kljub njegovim večkratnim opozorilom. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je disciplinska komisija v zvezi s to kršitvijo pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, s tem pa je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki je v celoti sprejelo ugotovitve disciplinske komisije. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da mu v disciplinskem postopku ni bil dokazan neprimeren odnos do strank. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo disciplinske komisije, da je neprimeren odnos tožnika do strank viden iz dopisov oškodovancev I. K. z dne 9.10.1998 in D. V. z dne 9.10.1998, zlasti pa iz uradnega zaznamka o telefonski pritožbi oškodovanca D. Č. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da žaljivost pisem, ki jih je naslovil na V. I., ni bila dokazana, ker ta v postopku ni bila zaslišana. Iz pobude za začetek disciplinskega postopka zoper tožnika, ki jo je 19.10.1998 podpisala prav V. I. - K. (priloga B 6), je razvidno, da je vodja škodne službe V. I. - K. tožnikovo pisanje doživljala kot žaljivo, saj je navedla, da takšnih žalitev ne bo prenašala od nobenega delavca, še najmanj pa od tožnika. Nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s tem, ali so bile v disciplinskem postopku ugotavljane kvalifikatorne okoliščine iz 68. čl. normativnega dela kolektivne pogodbe X. d.d. (v nadaljevanju podjetniška kolektivna pogodba), pa sodišču prve stopnje očita tudi tožena stranka. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da kvalifikatorne okoliščine niso navedene v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka in tudi ne v disciplinski odločbi oz. odločbi pritožbene komisije tožene stranke. Kvalifikatorne okoliščine morajo biti eksplicitno navedene in zgolj naknadno sklepanje o njihovem obstoju na podlagi interpretacij izpovedb posameznih prič ne zadošča. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da je disciplinska komisija tožene stranke tožnika zakonito spoznala za odgovornega hujše kršitve delovnih obveznosti iz 26. tč. 63. čl. podjetniške kolektivne pogodbe, ker je dne 1.10.1998 odklonil delo - prevzem poškodovanih delov, ki jih je prinesel oškodovanec P., čeprav je bil z okrožnico zadolžen za njihov prevzem in oddajo v X.. Citirana določba podjetniške kolektivne pogodbe namreč kot hujšo kršitev delovnih obveznosti določa neupravičeno odklonitev izvršitve delovnih in drugih nalogov, ki jih izda nadrejeni oz. direktor. Odnos tožnika do strank, ki je razviden in dopisa oškodovancev I. K. in D. V., zlasti pa odnos do odškodovanca D. Č., ki je razviden iz uradne zabeležke z dne 29.10.1998, je tožena stranka pravilno kvalificirala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti po 17. tč. 67. čl. podjetniške kolektivne pogodbe (nepravilen odnos do strank). Pisanje žaljivega pisma V. I. - K. je disciplinska komisija tožene stranke pravilno opredelila kot lažjo kršitev delovnih obveznosti iz 3. tč. 66. čl. podjetniške kolektivne pogodbe (neprimeren odnos do drugih delavcev družbe oz. do nadrejenih). Zmotno uporabo materialnega prava sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi tožena stranka. Podjetniška kolektivna pogodba v 68. čl. določa kvalifikatorne okoliščine, ki morajo biti izpolnjene, da se za hujše kršitve delovnih obveznosti lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da bi kvalifikatorne okoliščine v disciplinskem postopku morale biti ugotovljene za kršitvi, navedeni v 2. in 3. tč. izreka odločbe disciplinske komisije, saj je sodišče prve stopnje zaradi kršitve pravice do obrambe utemeljeno razveljavilo 5. in 6. tč. izreka disciplinske odločbe, glede 4. tč. izreka pa tudi tožena stranka sprejema stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za ravnanje, ki bi bilo v podjetniški kolektivni pogodbi opredeljeno kot kršitev delovnih obveznosti. Kvalifikatorne okoliščine morajo biti zatrjevane in ugotovljene že v disciplinskem postopku pri delodajalcu in jih ni dopustno prvič ugotavljati šele v sporu pred sodiščem. V zahtevi za začetek disciplinskega postopka in v disciplinski odločbi obstoj kvalifikatornih okoliščin iz 68. čl. podjetniške kolektivne pogodbe ni bil izrecno zatrjevan in ga zato sedaj v postopku pred sodiščem ni mogoče ugotavljati. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izpodbijano disciplinsko odločbo spremenilo tako, da je tožniku izreklo disciplinski ukrep javnega opomina, saj niso bili izpolnjeni pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Le v primeru, če bi bilo v disciplinskem postopku izrecno ugotovljeno, da je bilo s storitvijo tožniku očitanih kršitev delovnih obveznosti ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, ali da bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bistveno moten delovni proces pri toženi stranki ali kako drugače bistveno oteženo njeno poslovanje, bi bilo tožniku možno zakonito izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče tožene stranke, da je izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zakonit, ker naj bi bilo možno neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 58. čl. ZTPDR o tem, da se ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče za hujše kršitve delovnih obveznosti, ki se nanašajo na neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti. V resnici je ravno obratno, te določbe ZTPDR ni možno neposredno uporabiti in zahteva konkretizacijo v kolektivni pogodbi ali splošnem aktu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako pa tudi razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, zato je na podlagi 353. čl. ZPP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kakor ga določa 154. čl. ZPP, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Na podlagi prvega odstavka 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.