Jedro

Tožnica je podala zadostne trditve o odločilnih dejstvih, ki so substancirala njen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V okviru trditvenega bremena je tožnica navedla bistvena konstitutivna dejstva, pri tem pa ni bila dolžna opisovati tudi vseh posameznih okoliščin svojega primera. Te okoliščine namreč predstavljajo zgolj konkretizacijo trditev o odločilnih dejstvih, te okoliščine pa so praviloma tudi podlaga dokazne ocene o obstoju zatrjevanih odločilnih dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in pravdnih stroškov) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženima strankama solidarno plačilo odškodnine tožeči stranki v višini 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2010 do plačila (I. točka). Višji tožbeni zahtevek je prvo sodišče zavrnilo (II. točka) in še odločilo, da sta toženki solidarno dolžni povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 1.894,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).

2. Zoper sodbo se pritožuje druga toženka, ki izpodbija odločitev o prisojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter odločitev o pravdnih stroških, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da tožnica za škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni podala ustrezne in zadostne trditvene podlage. Trditve so skromne in nekonkretizirane. Tožnica ni zatrjevala omejitev v zvezi z opravljanjem poklica, ni podala trditev o omejitvah pri vsakdanjih domačih opravilih in ni podala trditev o omejitvah pri izvajanju športnih aktivnosti. Njeno prikrajšanje je ugotovil sodni izvedenec, vendar pa njegovo mnenje ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožnica ni zatrjevala, da bi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti trpela duševne bolečine. Izvedensko mnenje je nekonsistentno, saj je izvedenec na drugi strani mnenja ugotovil, da je bila tožnica le začasno manj zmožna za svoje življenjske aktivnosti, na 5. in 6. strani mnenja pa zaključuje, da tožnica trpi trajne posledice. Teh nejasnosti sodišče ni odpravilo. Tožnica ni zatrjevala, da opravlja pisarniško delo. O tem je zgolj izpovedala, pri čemer je izjavila, da je sedaj dva meseca brezposelna. Protispisen je zaključek prvega sodišča, da je pričakovati, da bo tožnica takšno delo opravljala tudi v prihodnje, ko si bo našla zaposlitev, saj tožnica ni zatrjevala in izpovedovala, da bo v bodoče še iskala zaposlitev oziroma da bo takšno delo opravljala še naprej. Tožnica tudi ni izpovedovala, da bi imela kakršnekoli težave z avtomobilom. V tem delu sodišče zato ne bi smelo povzemati izvedenčevega mnenja. Tožnica ni ničesar izpovedovala v zvezi z zmanjšano gibljivostjo vratu, oviranostjo pri vsakodnevnih opravilih in oviranostjo pri športnih aktivnostih. O tem tudi ni podala nobenih trditev. Sodišče je upoštevalo mnenje izvedenca, čeprav je tožnica izpovedala, da se z vrsto aktivnosti, ki jih omenja izvedenec, ni ukvarjala. Sodni izvedenec ugotavlja, da je tožnica ovirana pri dolgotrajnih lažjih fizičnih aktivnostih oziroma pri domačih opravilih, tožnica pa je izpovedala, da ta opravila, razen likanja, še vedno opravlja sama. Glede na tožnici postavljeno diagnozo je tožnica v obravnavani prometni nesreči utrpela zgolj lahko telesno poškodbo in ne trpi nobenega trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Dosojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za oškodovance, ki so utrpeli lažje telesne poškodbe, se gibljejo v višini 1,5 in 1,7 povprečne plače v času sojenja. Pregled sodne prakse pokaže, da so oškodovanci za podobne primere prejemali odškodnine med dvema in tremi povprečnimi plačami. Dosojena odškodnina presega zgornjo mejo odškodnine, ki bi v konkretnem primeru bila v skladu s sodno prakso.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožničine trditve o zmanjšanju življenjske aktivnosti in s tem povezanih duševnih bolečinah so bile res precej skope, vendar so kljub temu le dosegale minimum dejstev, ki so bila potrebna za sklepčnost tožbe v tem delu. Tožnica je v tožbi trdila, da je imela po zadnji fizioterapiji v avgustu 2007 (tedaj je bilo njeno aktivno zdravljenje končano, kot je ugotovil sodni izvedenec, po tožničinih trditvah v tožbi pa tudi zadnja fizioterapija ni prinesla bistvenega izboljšanja) še vedno bolečine v vratni hrbtenici, vrtoglavice, glavobole, parestezije vzdolž obeh rok in občasne slabosti ter omejeno gibljivost vratne hrbtenice in oslabelost v pesteh. Zaradi tega je po tožničinih trditvah prišlo do zmanjšanja njene življenjske aktivnosti, saj se mora izogibati vsem opravilom, ki zahtevajo obremenitev vratne hrbtenice, to pa vse od športnega udejstvovanja do povsem običajnega nekaj daljšega sedenja za pisalno mizo (kot upravni referent je tedaj opravljala pisarniško delo). V tožbi je tožnica še navedla, da v okviru nematerialne škode uveljavlja tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar smiselno vključuje tudi trditve o trpljenju duševnih bolečin. Kot dokaz je predlagala sodnega izvedenca medicinske stroke, medicinsko dokumentacijo in lastno zaslišanje.

6. S tem je tožnica podala zadostne trditve o odločilnih dejstvih, ki so substancirala njen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V okviru trditvenega bremena je tožnica navedla bistvena konstitutivna dejstva, pri tem pa ni bila dolžna opisovati tudi vseh posameznih okoliščin svojega primera. Te okoliščine namreč predstavljajo zgolj konkretizacijo trditev o odločilnih dejstvih, te okoliščine pa so praviloma tudi podlaga dokazne ocene o obstoju zatrjevanih odločilnih dejstev (primerjaj II Ips 273/2010). Tožnica je torej podala zadostne trditve o zmanjšanju življenjske aktivnosti (o izogibanju vsem opravilom, ki zahtevajo obremenitev vratne hrbtenice, kar zajema aktivnosti v prostem času in v poklicni sferi), zato prvo sodišče ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je med drugim izpovedala (na vprašanje, kako se zmanjšanje življenjske aktivnosti odraža v njeni psihi), da se počuti slabo, ker še ni tako stara in bi se rada še naprej ukvarjala s športnimi aktivnostmi, s čimer se je na svoj način izrazila o trpljenju duševnih bolečin. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

7. Na prvi pogled je res videti, kot da bi obstajalo v izvedenskem mnenju nasprotje o tem, ali je bilo zmanjšanje življenjske aktivnosti pri tožnici le začasno ali pa ima posledice trajnega značaja. Na pripombe druge toženke v tem pogledu je sodni izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnil, da je bila tožnica izrazito manj zmožna za svoje življenjske aktivnosti do konca bolniškega staleža 16.2.2007, za težje fizične aktivnosti pa je bila nesposobna do konca zdravljenja 20.8.2007 (po njem pa so po mnenju izvedenca tožničine sposobnosti za te aktivnosti zmanjšane). S tem je izvedenec pojasnil nekoliko neroden zapis o tožničini začasni manjzmožnosti za njene življenjske aktivnosti na drugi strani izvedenskega mnenja (prvo sodišče zato pri povzemanju ugotovitev sodnega izvedenca ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le izjemoma prisodi, kadar je to zmanjšanje začasne narave, za takšen primer pa v tej zadevi ni šlo, izvedenčeva ugotovitev o začasnem zmanjšanju življenjske aktivnosti tožnice v času bolniškega staleža oziroma do konca zdravljenja ni sodila med odločilne okoliščine, zato je pritožbeni očitek o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih neutemeljen.

8. Tožnica je v tožbi navedla, da se mora izogibati tudi običajnemu malo daljšemu sedenju za pisalno mizo, kar vključuje tudi navedbe o opravljanju pisarniškega dela. Zaključek prvega sodišča, da je pričakovati, da bo tožnica pisarniško delo opravljala tudi v bodoče, ko si bo spet našla zaposlitev, ni protispisen (glede na tožničino krajšo brezposelnost v času zaslišanja in da v svoji izpovedbi ni posebej navedla, da bo še iskala zaposlitev), temveč povsem logičen in življenjski, glede na tožničnino starost (36 let v času prometne nesreče), njeno prejšnje delo ter potrebo po zagotavljanju sredstev za lastno življenje. Tožnica je trdila, da se mora izogibati vsemu, kar obremenjuje vratno hrbtenico, tudi malo daljšemu sedenju za pisalno mizo, kar vključuje tudi druge oblike daljšega sedenja, tako tudi v vozilu, o čemer je tudi izpovedala (da ima bolečine, če je daljši čas v avtu). Tožnica je izpovedala še, da je v službi delala za računalnikom, zato je prvo sodišče utemeljeno upoštevalo njeno oviranost tudi v tem pogledu. Iz konteksta izpodbijane obrazložitve je razvidno, da je prvo sodišče upoštevalo tožničino oviranost zaradi omejene gibljivosti vratne hrbtenice (tudi o teh težavah je tožnica izpovedala in je nasprotna trditev druge toženke protispisna) le pri tistih aktivnostih, s katerimi se je tožnica res ukvarjala, ne pa tudi glede ostalih oblik udejstvovanja, o katerih je na splošno govoril sodni izvedenec. Slednji je pojasnil, da je tožnica ovirana pri raznih gospodinjskih opravilih, kar pomeni, da jih tožnica lahko opravlja le s težavo oziroma z večjimi napori (če ta opravila opravlja sama, to še ne pomeni, da pri tem ni ovirana, kot zgrešeno meni druga toženka).

9. Izvedeni dokazi so prvemu sodišču nudili jasno podlago za pravilen zaključek o tožničinem trajnem zmanjšanju življenjske aktivnosti zaradi zmanjšane gibljivosti vratne hrbtenice ter s tem povezanih težav. Toženkine trditve o pretirani odškodnini, povezane z zatrjevanimi odškodninami za telesne bolečine in nevšečnosti za oškodovance z lahkimi telesnimi poškodbami, so brezpredmetne, saj druga toženka ne izpodbija odločitve o prisojeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti. Prvo sodišče je prisodilo tožnici pravično odškodnino, upoštevajoč načeli individualizacije odškodnine ter objektivne pogojenosti višine odškodnine. To pokaže tudi primerjava z nekaterimi primeri v bazi sodne prakse (npr. II Ips 1152/2008, II Ips 136/98 in II Ips 376/99). Druga tožnica ni obrazloženo izpodbijala odločitve o pravdnih stroških.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Druga toženka trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).