Jedro

Tožena stranka ni dokazala svojih (pavšalnih) trditev, da je tožniku plače za sporno obdobje že izplačala, zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna izplačati plačo za vtoževano obdobje, utemeljen. Pri tem je treba upoštevati dejanska izplačila plač pred spornim obdobjem, ki so bila bistveno višja od s pogodbo dogovorjenih zneskov in ki so očitno odražala voljo strank, da se plača izplačuje v navedenih višjih zneskih.

Ob ugotovitvi, da je tožnik utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj mu tožena stranka v času odpovedi že tri mesece ni izplačevala plače, je tožnik upravičen do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku za mesece maj, junij, julij in september 2011 obračuna plačo v višini 1.299,91 EUR bruto, odvede prispevke in davke ter tožniku izplača pripadajoče neto zneske in sicer za maj 2011 zmanjšan za 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2011, za junij 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2011, za julij 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2011 in za september 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2011 (1. odstavek točke I izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, to je razliko med prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od obračunanih bruto zneskov (2. odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 558,60 EUR in regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 418,95 EUR, od teh zneskov odvede davke, tožniku pa izplača pripadajoča neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer za leto 2010 od 1. 1. 2011 in za leto 2011, od 1. 1. 2012 dalje do plačila (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača odpravnino v znesku 1.949,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2012 dalje (točka III izreka) in mu plača odškodnino v znesku 1.299,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2012 (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 985,15 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka). Toženi stranki je naložilo, da vse prisojene zneske za tožnika nakaže na fiduciarni račun njegovega pooblaščenca (točka VI izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu tožene stranke iz odgovora na tožbo oziroma, ker v razlogih sodbe ni dovolj obrazložilo, zakaj o tem dokaznem predlogu ni bilo odločeno oziroma zakaj dokaz ni bil izveden. Irelevantno je, da je bil tožnik prej zaposlen v družbi A. d.o.o., saj je bil nad to družbo leta 2010 uveden stečajni postopek in bi tožnik terjatve moral uveljavljati v stečajnem postopku. Tožnik je delo pri toženi stranki nastopil s 1. 7. 2010 na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 22. 6. 2010. S to pogodbo je bila dogovorjena plača v višini 709,92 EUR bruto in takšna plača je bila tožniku ves čas izplačevana. Tožnik s tožbo zahteva višjo plačo, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, pri tem pa ni pojasnil, zakaj bi bil upravičen do takšne višje plače, tega pa ni storilo niti sodišče prve stopnje. Za sporno obdobje je tožnik plačo na lastno zahtevo prejemal v gotovini, ob plačah je bil tožniku izplačan tudi ves pripadajoči regres, omogočena pa mu je bila tudi izraba letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno dosodilo odpravnino, saj je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen le 14 mesecev in pol, odpravnino pa uveljavlja kot da bi delal od leta 2005, čeprav tožena stranka takrat še ni bila niti ustanovljena. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (tožena stranka ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela izpodbijane sodbe) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu tožene stranke, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP. Ta določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da sodišče prve stopnje sploh ni odločilo o dokaznih predlogih tožene stranke, ki jih je ta podala v odgovoru na tožbo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem zakonite zastopnice tožene stranke B.B. in s postavitvijo izvedenca finančne stroke, češ, da tožnik v točki III tožbe navaja, da je prejel od tožene stranke več, kot pa je znašala njena obveznost po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep, da se na naslednjem naroku zaslišita obe stranki, vendar se pooblaščenec tožene stranke in zakonita zastopnica nista udeležila naroka za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 11. 11. 2013, in svoje odsotnosti tudi nista opravičila, čeprav sta bili obe vabili pravilno in pravočasno vročeni pooblaščencu tožene stranke.

Na naroku za glavno obravnavo 11. 11. 2013 je sodišče prve stopnje sprejelo tudi sklep, da se preostali dokazni predlogi (torej tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke) zavrnejo, svojo odločitev pa je tudi pojasnilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedeno pomeni, da smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da izvedba dokaza z izvedencem finančne stroke ni potrebna. Iz navedb v odgovoru na tožbo niti ni razvidno, katera naj bi bila tista dejstva, ki naj bi jih ugotovil izvedenec. Sodišče izvede dokaz z izvedencem le, če samo nima strokovnega znanja za razjasnitev teh dejstev oziroma je zato potrebno strokovno znanje, s katerim razpolaga izvedenec. Okoliščina, da naj bi tožnik prejemal višjo plačo od tiste, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, pa ni dejstvo, za katerega ugotovitev bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče prve stopnje ne bi razpolagalo. Razen tega te navedbe, sploh niso vsebovane v točki III tožbe, kakor zatrjuje pritožba, saj se ta del tožbe nanaša na odpravnino, ki gre tožniku v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delavec iz razlogov na strani delodajalca. Vse navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za postavitev izvedenca finančne stroke in da v zvezi s tem ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožbene navedbe v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja so izredno skromne in se nanašajo izključno na višino s pogodbo dogovorjene plače, njeno izplačevanje v gotovini, zatrjevanje, da je bil tožniku izplačan ves pripadajoči regres in da mu je bila omogočena izraba letnega dopusta. Del teh dejstev sploh ni pomemben za odločitev v tem sporu (domnevno plačevanje v gotovini, izraba letnega dopusta), za drugi del pa tožena stranka ni ponudila nobenih dokazov (izplačilo regresa za letni dopust).

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožena stranka je tožniku za mesec maj 2011 iz naslova plače izplačala le znesek 200,00 EUR, za mesece junij, julij in september 2011 pa mu ni plačala ničesar; - tožena stranka je Zavodu RS za zaposlovanje sporočila, da je tožnikova neto plača za april 2011 znašala 1.299,91 EUR, - tožnik je v obdobju od februarja 2011 do aprila 2011 prejemal višjo osnovno bruto plačo, kot pa je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi; - iz plačilne liste za april 2011 je razvidno, da je tožena stranka tožniku obračunala bruto plačo v višini 1.299,91 EUR; - tožena stranka z ničemer ni dokazala svojih trditev, da je tožniku plačo izplačevala „na roke“; - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 7. 2010, pred tem pa je bil v delovnem razmerju pri družbi A. d.o.o.; - družba A. d.o.o. je tožniku 1. 6. 2010 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki; - v 2. členu nove pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da gre za nadaljevanje vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pridobljenih v družbi A. d.o.o.; - tožnik je 14. 9. 2011 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, saj mu tožena stranka (v spornem obdobju) ni izplačevala plač; - tožnik je pred odpovedjo toženo stranko pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in je o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo; - tožnik je bil pri družbi A. d.o.o. zaposlen od 1. 5. 2005 do 30. 6. 2010, pri toženi stranki pa od 1. 7. 2010 do 14. 9. 2011. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ni z ničemer utemeljil, enako pa naj bi veljalo tudi za sodišče prve stopnje, zakaj bi bil upravičen do višje plače, kot pa je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Tako tožnik kot tudi sodišče prve stopnje sta se pri tem sklicevala na dejstvo, da je tožena stranka preden je tožniku nehala izplačevati plače, dejansko plačevala višjo plačo od tiste dogovorjene s pogodbo, kar je razvidno tako iz uradnega dokumenta tožene stranke, to je potrdila o višini plače, izdanega na podlagi 61. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami), kakor tudi iz plačilnih list za marec in april 2011. Navedene listine je v spis vložil tožnik, medtem, ko tožena stranka v spis ni vložila ničesar, razen pooblastila svojemu pooblaščencu.

Pritožbeno sklicevanje na s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno plačo v višini 709,92 EUR, je neutemeljeno že glede na to, da je v spornem obdobju minimalna plača znašala 783,66 EUR. Iz potrdila tožene stranke o dejansko izplačanih plačah tožniku za 8 mesecev, v obdobju od septembra 2010 do aprila 2011, je razvidno, da je tožena stranka v preostalih mesecih tožniku dejansko izplačevala celo višjo bruto plačo kot za april 2011, kar je tožnik potem vzel kot osnovo za tožbeni zahtevek. Razen tega se pogodba o zaposlitvi sklicuje na Kolektivno pogodbo za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 s spremembami). Dodatek št. 7 k tej kolektivni pogodbi, kot najnižjo osnovno plačo za V. tarifni razred določa znesek 753,42 EUR. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku plačo za mesece, ko mu tožena stranka plače sploh ni izplačevala, dosodilo v znesku, kakršen je bil tožniku izplačan z zadnjo plačo, saj je bilo vseh sedem prej izplačanih plač celo višjih od tega zneska, kakor to izhaja iz potrdila tožene stranke, izdanega na podlagi ZUTD.

Tožena stranka ni dokazala svojih pavšalnih trditev, da je tožniku plače za sporno obdobje že izplačala, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da tožniku za maj, junij in julij 2013 obračuna bruto plačo v višini 1.299,91 EUR mesečno in tožniku izplača pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. v mesecu za prejšnji mesec, za mesec september 2013 pa sorazmerni del plače obračunane od iste osnove. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo, da je potrebno upoštevati dejanska izplačila plač pred spornim obdobjem, ki so bila bistveno višja od s pogodbo dogovorjenih zneskov in ki so očitno odražala voljo strank, da se plača izplačuje v navedenih višjih zneskih.

Povsem zgrešen je pritožbeni očitek, da bi tožnik svoje terjatve moral prijaviti v stečajnem postopku nad družbo A. d.o.o., saj nobena od vtoževanih terjatev ni obveznost te družbe. Na zaposlitev pri družbi A. d.o.o. se je sodišče prve stopnje sklicevalo izključno v smislu upoštevanja zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu pri izračunu odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka, oboje pa je v celoti obveznost tožene stranke.

Glede na to, da tožena stranka z ničemer ni izkazala trditve, da je tožniku izplačala regres za letni dopust, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača celotni regres za letni dopust za leto 2010 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011. Res je sicer, da se je tožnik pri toženi stranki v letu 2011 zaposlil s 1. 7. 2011, vendar pa to ne pomeni, da bi mu bila tožena stranka dolžna izplačati le 6/12 regresa za letni dopust, saj je potrebno upoštevati, da je bilo s pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 6. 2010 izrecno dogovorjeno, da gre za zaposlitev za nedoločen čas z nadaljevanjem vseh pravic iz obveznosti iz delovnega razmerja pridobljenih v A. d.o.o.. Navedbena določba pomeni, da je bil položaj tožnika glede pravice do regresa takšen, kot da sploh ne bi spremenil zaposlitve, zaradi česar je od tožene stranke upravičen zahtevati celoten regres za letni dopust za leto 2011. Glede višine pripadajočega regresa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo objavljena zneska minimalne plače, saj 1. odstavek 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) določa, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Ni povsem jasno, kaj želi tožena stranka doseči z navedbo, da je tožniku omogočila izrabo letnega dopusta. Tožnik ne vtožuje odškodnine za neizrabljen dopust, prav tako pravica do regresa za letni dopust ni odvisna od tega, ali je delavec letni dopust izrabil ali ne. Možno je, da se ta pritožbena navedba nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki naloži v plačilo odškodnino v znesku 1.299,91 EUR. Vendar gre pri tem za odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in ne za odškodnino za neizrabljeni dopust. V skladu z 2. odstavkom 112. člena ZDR je delavec, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Ob ugotovitvi, da je tožnik utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj mu tožena stranka v času odpovedi že tri mesece ni izplačevala plače, je tožnik upravičen do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Dolžina odpovednega roka je odvisna od let zaposlitve pri delodajalcu. Glede na izrecno določbo 2. člena pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki tega individualnega delovnega spora, da bo delodajalec (tj. tožena stranka) glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo pri A. d.o.o. in toženi stranki, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri odločanju o tem do kakšnega odpovednega roka je tožnik upravičen, upoštevalo delovno dobo pri obeh delodajalcih. Ta odločitev ne temelji na pravnem nasledstvu, kot zmotno trdi pritožba, temveč na izrecni pogodbeni zavezi tožene stranke. Ugovarjanje tej zavezi pomeni tudi ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, kot temeljnim načelom, ki velja pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz obligacijskih razmerij, brez dvoma pa velja tudi pri izvrševanju obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik pri družbi A. d.o.o. zaposlen od 1. 5. 2005 do 30. 6. 2010, pri toženi stranki pa v času od 1. 7. 2010 do 14. 9. 2011, kar je 6 let in 4 mesece, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 92. člena ZDR, ko je štelo, da bi bil tožnik upravičen do odpovednega roka v trajanju 45 dni. V povezavi z določbo 2. odstavka 112. člena ZDR je tožnik tako upravičen do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas 45 dni, kar bi znašalo celo več od vtoževanih in dosojenih 1.299,91 EUR.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi določbe 2. odstavka 112. člena ZDR dosodilo odpravnino v višini, kakršno bi tožnik prejel, če bi dobil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V skladu s citirano določbo je delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik pri obeh delodajalcih, to je družbi A. d.o.o. in toženi stranki, zaposlen več kot 5 let, je upravičen do odpravnine v višini 1/4 osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel, ali ki bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je kot osnovo pravilno upoštevalo mesečno plačo 1.299,91 EUR, saj bi tožnik takšne plače moral prejemati v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Glede na 6 let zaposlitve pri obeh delodajalcih je sodišče prve stopnje tožniku tako pravilno dosodilo znesek 1.249,87 EUR (1.299,91 EUR : 4 = 324,98 x 6).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.