Jedro

Tožnici je bila kot upravičenki do pokojnine iz republike nekdanje SFRJ (Črna Gora) priznana pravica do dodatka k družinski pokojnini. Na podlagi podatkov, ki jih je sporočil tuj nosilec zavarovanja, je toženec ugotovil, da je bila tožnici v istem obdobju izplačevana družinska pokojnina s strani tujega nosilca zavarovanja, zato v tem obdobju ni imela pravice do izplačila dodatka k tuji pokojnini v višini osnove, in je dolžna preplačilo dodatka vrniti tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 20. 6. 2012 in s sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva priznanje pravice do slovenske vdovske pokojnine od decembra 2000 do danes, priznanje vseh prikrajšanj ter da toženec opravi nov izračun invalidske pokojnine od 1. 8. 1992 do oktobra 2000 (A.A.) ter nov izračun tožničine slovenske vdovske pokojnine od decembra 2000 do danes.

Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, iz same vsebine pritožbe pa izhaja, da se ne strinja tudi s sklepom. Navaja, da mora sodišče ugotoviti pravilno stanje, saj tabela vsebuje napačne podatke o srbski pokojnini. Priložen izračun ni upošteval uskladitev pokojnin od leta 2000 do leta 2012, 8 letno inflacijo v višini 115 %. Zahteva sodnega izvedenca. Sodišče tudi ni upoštevalo priloženega obvestila ZPIZ-a št. ... z dne 31. 1. 2005, iz katerega je razvidno, da so neresnične trditve zaposlenih pri tožencu. Navaja, da sodišče ni upoštevalo 33. člena Ustave Republike Slovenije, ki varuje pravico do izbire tiste od možnih pokojnin, ki jo zavarovanec želi uživati. Sklicuje se na določbo 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in jo tudi citira. Za odrekanje pravice do pokojnine osebi, ki je plačevala prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje slovenskemu nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni videti ustavno dopustnega cilja. Že zato je stališče, na katerega sta pritožbeno in revizijsko sodišče oprli izpodbijani sodbi, v neskladju s 33. členom Ustave RS. Sodišče ni dovolilo, da jo zastopa njen sin, čeprav je imel njeno pooblastilo. Meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), saj se ta nanaša na zastopanje pred višjim in vrhovnim sodiščem. Meni, da sta s soprogom oškodovana s strani toženca za slovenski sorazmerni delež soprogove pokojnine od avgusta 1990 do septembra 2000 in za njeno slovensko vdovsko pokojnino od decembra 2000 do danes. Ponovno opozarja, da je toženec 7 let ni opozoril, da mu ne pošilja obvestil o prejemkih iz Črne Gore. Meni, da bi po njenih izračunih morala vdovska pokojnina znašati okoli 900,00 EUR, ne pa v višini minimalne pokojnine. Že od leta 1990 zahteva sorazmerni delež pokojnine na podlagi pošteno vplačanih prispevkov v slovensko pokojninsko blagajno. Odpovedali so se črnogorski pokojnini. Žal soprog ni doživel slovenske pokojnine, saj je leta 2000 umrl. Ni ji jasno, zakaj se oporeka pravica pokojnemu možu in njej, sicer slovenskima državljanoma. Nerazumljivo je, zakaj niso leta 1992 Slovencev seznanili z Zakonom o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, čeprav so imeli vse te podatke o vplačanih prispevkih za vsakega zavarovanca. Z najnovejšim sporazumom z Republiko Črno Goro ZPIZ s 37. členom grobo krši določbo 14. člena Ustave Republike Slovenije zaradi neenakopravnega obravnavanja upokojenih v Republiki nekdanje SFRJ. Istočasno je kršen 50. člen in 52. člen Ustave Republike Slovenije. V civiliziranih državah velja temeljno pravilo pokojninskega zavarovanja, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, v katerega so zavarovanci, delodajalci ali država plačevali prispevke, torej tisti nosilec zavarovanja, katerega zavarovanec je bil posameznik. Citira odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-360/05-39 z dne 2. 10. 2008, v kateri je navedeno, da ima posameznik, ki je na podlagi plačila prispevkov slovenskemu nosilcu zavarovanja po zakonu izpolnil pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, pravico do njene uveljavitve pri nosilcu zavarovanja. Predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi oziroma jo vrne v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi navedbami, pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje: Skladno z določbo 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika in sicer skladno z določbo 286. člena ZPP, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Le pod pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP pa enako pritožnik sme navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze v pritožbi. Torej le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave.

Pritožbeno novoto iz 337. člena ZPP predstavljajo pritožbene navedbe, da priloženi izračun ni upošteval uskladitev pokojnin od leta 2004 do 2012, 8 letne inflacije v višini 115 %, kakor tudi predlog, da zahteva sodnega izvedenca. Gre za nova dejstva in nove dokaze, ki jih tožnica navaja in predlaga šele v pritožbi, ni pa izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, zaradi česar je prekludirana, navedene navedbe in predlogi pa neupoštevni. Iz enakih razlogov se tožnica neutemeljeno sklicuje na potrdilo z dne 31. 1. 2005, dodatno, ker se navedena potrdila o prejetih pokojninah iz Črne Gore nanašajo na april 2004, maj 2004 in junij 2004, torej ne na sporno obdobje, ki se nanaša na obdobje od 1. 11. 2004 dalje.

Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z določbo tretjega odstavka 87. člena ZPP v zvezi z zastopanjem tožničinega sina. V tretjem odstavku 87. člena ZPP je določeno, da je v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Torej je tudi pred okrožnim sodiščem, kakršen status ima Delovno in socialno sodišče, lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Kot izhaja iz zapisnika glavne obravnave z dne 14. 11. 2012 (list. št. 11), je tožničin sin B.B. pojasnil, da takšne kvalifikacije nima.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 20. 6. 2012, s katero je tožničini pritožbi ugodil in izpodbijano prvostopno odločbo odpravil ter odločil, da tožnica v obdobju od 1. 11. 2004 do 30. 11. 2011 ni imela pravice do izplačila dodatka k tuji pokojnini v višini osnove za njegovo odmero. Poleg tega je odločil, da je preplačilo dodatka k tuji pokojnini v obdobju od 17. 4. 2009 do 30. 11. 2011 nastalo v znesku 6.286,07 EUR, ter da je neupravičeno izplačani znesek dolžna vrniti tožencu obročno, v roku 12 mesecev od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške prisilne izterjave.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZSV). Po določbi 3. člena ZZSV se dodatek odmeri v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma evrsko protivrednostjo v znesku pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja, iz katere od drugih republike nekdanje SFRJ za tekoči mesec. V primeru, da nosilec zavarovanja iz katero od republik nekdanje SFRJ upravičencu ne nakaže pokojnine za določen mesec, se mu odmeri v višini osnove (četrti člen ZZSV). Hkrati pa je določeno, da je v tem primeru upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu povrniti znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ.

Navedeno pomeni, da v primeru, če znesek pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati tuji nosilec zavarovanja, presegel usklajeni znesek osnove oziroma je enako usklajenemu znesku pokojnine, tako da ni razlike, pravice do dodatka upravičenec nima. V višini osnove pa je upravičenec upravičen le, če mu nosilec zavarovanja iz katere od republike nekdanje SFRJ, ne nakaže pokojnine za določen mesec. Pa še v tem primeru je znesek pokojnine, ki mu ga naknadno nakaže tuji nosilec zavarovanja, dolžan vrniti tožencu.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici kot upravičenki do pokojnine iz republike nekdanje SFRJ priznana pravica do dodatka k družinski pokojnini od 15. 11. 2003 dalje. Na podlagi podatkov, ki jih je sporočil tuji nosilec zavarovanja pa je toženec ugotovil, da je bila tožnici v istem obdobju izplačevana družinska pokojnina s strani tujega nosilca zavarovanja, zato v obdobju od 1. 11. 2004 do 30. 11. 2011 ni imela pravice do izplačila dodatka k tuji pokojnini v višini osnove. To pa je razlog, zaradi katerega je tožnica v skladu z drugim odstavkom 4. člena ZZSV zneske, ki so ji bili izplačevani s strani toženca in so presegali razliko med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma kasneje evrsko protivrednostjo zneska pokojnine, dolžna tožencu vrniti tako, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec.

Pri tem so se pri ugotovitvi višine preplačila dodatka k pokojnini upoštevali zneski, ki jih je sporočil tuji nosilec zavarovanja za obdobje od 17. 4. 2009 do 30. 11. 2011 in so znašali v višini 6.286,07 EUR. Ker je bil za obdobje od 1. 11. 2004 do 16. 4. 2009 upoštevan ugovor zastaranja, toženec ni zahteval vračila celotnega zneska preplačila v višini 17.394,41 EUR, kolikor je dejansko znašal, ampak le v višini nezastaranega zneska v višini 6.286,07 EUR.

V 275. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da je oseba, ki ji je bil na račun izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju OZ). OZ v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla.

V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil tožnici dodatek k tuji pokojnini neupravičeno izplačan in sicer iz že zgoraj navedenih razlogov. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpodbijana dokončna odločba toženca pravilna in zakonita, zaradi česar je utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno s sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva priznanje pravice do slovenske vdovske pokojnine od decembra 2000 do danes, priznanje vseh prikrajšanj ter da toženec opravi nov izračun invalidske pokojnine od 1. 8. 1992 do oktobra 2000 ter nov izračun tožničine slovenske vdovske pokojnine od decembra 2000 do danes. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 63. člena ZDSS-1 in poudarilo, da o zahtevkih, o katerih ni bilo predhodno odločeno z dokončnim upravnim aktom, ni podane procesne predpostavke za vodenje socialnega spora. Glede na določbo 63. člena ZDSS-1 je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. To je upravnega akta, izdanega s strani drugostopnega, to je pritožbenega organa.

Ker v konkretnem primeru procesna predpostavka ni izpolnjena, niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko obravnavanje zadeve, posledično pa tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko obravnavanje zadeve, za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne oziroma niso upoštevne. Tako niso upoštevne pritožbene navedbe v zvezi s plačevanjem prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje slovenskemu nosilcu zavarovanja, neuspešno uveljavljenega sorazmernega dela slovenske pokojnine od leta 1990 ter neenakopravno obravnavanje upokojencev glede na 37. člen meddržavnega sporazuma s Črno Goro.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba in sklep pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.