Jedro

Pritožnica zanemarja osnovni vzrok za nezgodo, to je ravnanje prvega toženca, ki je bil ob škodnem dogodku delavec druge toženke. Ravnanja oziroma opustitve zavarovanca ter njegovega delodajalca se lahko odrazijo v njunem soprispevku k škodi, ne moreta pa biti skoraj izključno odgovorna za nastalo škodo. Takšna porazdelitev odgovornosti, kot jo želi tožena stranka, bi nasprotovala pravnomočni obsodilni kazenski sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Uvodno**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo, da sta dolžna tožnici solidarno plačati 11.473,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). V preostalem delu, to je za plačilo 3.824,35 EUR in delu zakonskih zamudnih obresti, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II točka izreka sodbe). Tožencema je naložilo še povračilo tožničinih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožujeta toženca in višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in kot taka nosilec obveznega invalidskega zavarovanja. Zoper toženca je vložila tožbo na podlagi 271. člena ZPIZ-1, ki ureja odgovornost posameznika za škodo zavodu. Njen zavarovanec A. A. je bil zaradi škodnega dogodka razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila na podlagi odločbe tožnice z dne 9. 8. 2011 odmerjena invalidska pokojnina od 8. 7. 2011 dalje. Prvotoženec je bil v času škodnega dogodka zaposlen pri drugotoženki.

6. Pravno podlago v obravnavnem sporu predstavlja 271. člen ZPIZ-1. Ta določa, da lahko Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca (prvi odstavek). V drugem odstavku je določeno, da za škodo, ki jo povzroči v primerih iz prejšnjega odstavka delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovarja delodajalec. Tretji odstavek določa, da Zavod zahteva povrnitev povzročene škode iz prejšnjega odstavka tudi neposredno od osebe, ki je povzročila invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca s kaznivim dejanjem.

7. Bistvo škodnega dogodka izhaja iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Jesenicah K 000/2006. Iz izreka sodbe K 000/2006 izhaja, da je bil prvotoženec spoznan za krivega, ker je iz malomarnosti s splošno nevarnim sredstvom povzročil nevarnost za življenje in ljudi, kar je imelo za posledico hudo telesno poškodbo dveh oseb, s tem, da je 1. 12. 2004 ob 10.00 uri pri nakladanju železniških tirnic na območju železniške postaje Jesenice, na priklopno vozilo, s pomočjo teleskopskega dvigala, katerega je upravljal z daljinskim upravljalnikom, po tem, ko je skupaj z B. B. na tleh povezal še zadnjo tirnico in jo s pomočjo upravljalnika že dvignil v višino 1,5 metra, pri tem ni ravnal zadosti previdno in skrbno pri privezu tovora in uporabi daljinskega upravljalnika, saj ni poskrbel za privez dolgega tovora na obeh straneh, da bi se v primeru nenadnih premikov lahko obvladovalo gibanje tovora, prav tako pa je kljub temu, da bi se moral in mogel zavedati vizualne podobnosti komandnih tipk na daljinskem upravljalniku, zaradi nepozornosti sprožil napačno komandno tipko, in sicer je namesto tipke za skrajševanje ročice dvigala uporabil tipko za vrtenje bremena, zaradi česar je po prekinitvi vrtenja bremena prišlo do zanihanja bremena (dvokrake verige s pripeto tirnico), ki je pri tem zadela C. C. in A. A. Slednji je pri tem utrpel pretres možganov, zlom lobanje, podliv krvi v glavo, rano v sluhovod in udarnine v trebušno steno in prsni koš. Prvotoženec je bil s tem spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po III., II. in I. odstavku 317. člena KZ.

8. Iz prvostopenjske sodbe izhajajo še naslednja bistvena dejstva in ugotovitve, ki niso zajeta z izrekom sodbe K 000/2006: - zavarovanec je bil skupaj s skupino štirih preostalih delavcev s strani svojega delodajalca (D.) napoten na območje železniške postaje X., da bi pomagali pri nalaganju železniških tirnic na tovorno vozilo, kar sta izvajala prvotoženec in B. B. (zaposlen pri E.); - delo je potekalo tako, da so delavci označili in prerazporejali železniške tirnice, tako da jih je prvotoženec lažje pripel z verigo, nameščeno na teleskopskem dvigalu; - tirnice sta na verigo privezala prvotoženec in B. B. sama, z daljinskim upravljalnikom pa je upravljal le prvotoženec, pri tem pa so se delavci nekoliko umaknili in ostali v bližini, če bi bila spet potrebna njihova pomoč; - do škodnega je prišlo pri nalaganju zadnje tirnice, dolge približno 3,5 metra in z maso 167,5 kg, ki so jo delavci prinesli bližje, da sta jo prvotoženec in B. B. lažje pripela; - ko je bila zadnja tirnica pripeta na kovinska kraka verige, so železniški delavci šteli svoje delo za zaključeno, njihov vodja C. C. pa jim je rekel, da gredo na malico, zato so se začeli odmikati, tako da jih je tirnica zadela od zadaj; - prvotoženec daljinskega upravljalnika ni nosil pripetega okoli svojega pasu, ampak ga je odlagal na tla, ko pa ga je dvignil, da bi lahko naložil zadnjo tirnico, je bil daljinski upravljalnik napačno obrnjen; - prvotoženec delavcev ni posebej opominjal naj se odstranijo iz delovnega območja stroja, pri nalaganju zadnje tirnice pa je bil obrnjen proti tovornjaku in delavcem ni posvečal pozornosti, čeprav so bili na isti strani vozila in je imel omogočen pogled na njih.

9. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podan temelj odškodninske odgovornosti, saj je prvotoženec ravnal s hudo malomarnostjo, s tem ko je napačno privezal tirnico na verigo dvigala, neskrbno ravnal z daljinskim upravljalnikom in pritisnil napačno tipko, prisotnih delavcev pa ni napotil iz delovnega območja stroja, oziroma ni počakal, da bi se delavci od tam umaknili. Sodišče prve stopnje je presodilo, da prvotoženec ni ravnal niti s skrbnostjo povprečnega človeka. Drugotoženka je objektivno odgovorna kot imetnica nevarne stvari (tovorno vozilo s teleskopskim dvigalom), prvotožencu pa je odredila opravljanje nevarne dejavnosti.

10. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi, da je zavarovanec sam prispeval k škodi. Presodilo je, da mu je bil znan postopek nalaganja tirnic, zato bi moral biti bolj pozoren na obratovanje stroja in bi moral navkljub odhodu na malico določeno pozornost nameniti temu, kaj se dogaja z naloženim tovorom oziroma bi to moral paziti njegov delodajalec po vodji C. C. Odgovornost za nesrečo je zato v 75% pripisalo toženi stranki, v 25% pa sta odgovorna zavarovanec A. A. in njegov delodajalec.

**Odločitev o pritožbi** _Zastaranje_

11. Pritožnik v pritožbi ponavlja svoj ugovor zastaranja, do katerega pa se je višje sodišče že opredelilo s sklepom I Cpg 82/2018 z dne 10. 9. 2019, s katerim je razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje, v kateri je to presodilo, da je ugovor zastaranje utemeljen. Stališče višjega sodišča v predhodnem sklepu, da je zastaranje lahko začelo teči šele z odločbo ZPIZ z dne 9. 8. 2011, je sodišče prve stopnje upoštevalo v izpodbijani sodbi. Ker višje sodišče vztraja pri svojem stališču, izraženem v sklepu I Cpg 82/2018, se do ponovljenih navedb tožene stranke ne bo podrobneje opredeljevalo, ker je nanje že odgovorilo.

12. Nepravilno je tudi pritožbeno stališče, da bi naj zastarale vse nadaljnje terjatve iz razširjenega tožbenega zahtevka (škoda za leta 2017 - 2020), ker je tožnica sprejela ugovor zastaranja za obdobje od 1. 1. 2017 do 14. 3. 2018. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (40. točka obrazložitve), da s sprejemom ugovora zastaranja za določeno obdobje ni mogoče zaključiti, da je tožnica pripoznala ugovor zastaranja tudi za preostale vtoževane terjatve.

13. Sodna praksa glede zastaranja terjatev iz naslova sukcesivno nastajajoče škode je poenotena. Zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko upnik (tožnik) zve za storilca in začetek nastanka take škode. Pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarana celotna terjatev (npr. sodba VSRS III Ips 150/2008). Ker je tožnica pravočasno vložila tožbo za povrnitev škode in torej ni prišlo do zastaranja njene terjatve na povračilo škode, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je prišlo do zastaranja terjatev od leta 2017 dalje.

_Glede temelja zahtevka_

14. Tožena stranka v pritožbi v širšem kontekstu želi prikazati, da sta za nesrečo in škodo skoraj v celoti (95%) odgovorna zavarovanec A. A. in njegov delodajalec. Takšno stališče, s takšno porazdelitvijo odgovornosti, je v izhodišču napačno. Prvič je to zaradi obstoja pravnomočne kazenske sodbe K 000/2006. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da navkljub vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, lahko ugotovi tudi obstoj deljene odgovornosti. Vendar pa bi odločitev o 95% odgovornosti zavarovanca in njegovega delodajalca v bistvu že pomenila negacijo pravnomočne kazenske obsodilne sodbe. Kot drugo pa pritožba zanemarja osnovni vzrok za nastanek škodnega dogodka. To je, da je prvotoženec nepravilno pripel tirnico z verigo in zaradi nepravilno obrnjenega daljinskega upravljalnika nato pritisnil napačno tipko za vrtenje bremena, ki je zaradi zanihanja zadela delavce, ki so zapuščali območje, prvotoženec pa ni počakal, da se odstranijo iz delovnega območja stroja. Ravnanje prvotoženca je tako osnovni in bistven pogoj nastanka škodnega dogodka, zato so že v osnovi neutemeljene navedbe, da je praktično v celoti odgovornost na zavarovancu in njegovem delodajalcu.

15. Pritožnica navaja, da so bili delavci D. na delovišče napoteni s strani svojega delodajalca in so zato osebe, ki se lahko na podlagi Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil nahajajo na delovnem območju. Zaradi tega jim naj prvotoženec naj ne bi bil dolžan posvečati posebne pozornosti in je lahko z delovnim strojem upravljal v njihovi prisotnosti. Zgolj zato, ker so se odločili, da gredo na malico, niso izgubili vloge delavcev in postale tretje osebe. Takšno naziranje v pritožbi je nepravilno in pravno nevzdržno. Zgolj zato, ker so se delavci lahko zadrževali na območju delovnega stroja, ne more pomeniti, da jim prvotoženec ni bil dolžan posvečati nobene pozornosti ali skrbeti za njihovo varnost. Dolžnost skrbi za zdravje in življenje drugih oseb je splošno določena že v temeljnih načel Zakona o varstvu in zdravju pri delu - ZVZD (9. člen) oziroma izhaja že iz splošnega načela ne škodovati drugim. Zato je ob dejstvu, da je prvotoženec upravljal z nesporno nevarno stvarjo, iz katere izvira povečana nevarnost za škodo, vsekakor bil dolžan paziti tudi na tam prisotne delavce in ne more uspeti s sklicevanjem na določilo prej omenjenega Pravilnika, da so se smeli zadrževati na delovnem območju.

16. Pritožba nadalje navaja, da je prvotoženec večkrat pozval delavce, naj se odstranijo iz delovnega območja stroja, o čemer sta izpovedala tako prvotoženec sam in priča B. B. Sodišče prve stopnje pa ni obrazložilo, zakaj njunima izpovedbama ni verjelo. Višje sodišče temu odgovarja, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj v določenih delih ne verjame izpovedbam prvotoženca in priče B. B. Kot glavni razlog je navedlo, da sta oba, predvsem pa prvotoženec, spreminjala svojo izpovedbo glede na predhodni kazenski postopek (21., 22. in 25. točka obrazložitve sodbe). Čeprav drži, da ni bilo del trditvene podlage dejstvo, da je imel delodajalec priče B. B. istega lastnika kot drugotoženka (to je izpovedal prvotoženec sam, kar je sodišče povzelo v sodbo), to na celostno presojo nima vpliva. Višje sodišče pripominja, da si je v skladu z načelom neposrednosti predstavo o verodostojnosti prič ustvarilo sodišče prve stopnje, ki je zaslišanje prič dejansko opravilo. Sodišče prve stopnje je opravilo obsežen dokazni postopek, zaslišalo številne priče in izvedlo dokaz z izvedencem. Svojo dokazno oceno je obširno obrazložilo, upoštevajoč splošno napotilo iz 8. člena ZPP, višje sodišče pa v njej ne najde elementov, ki bi kazali na pristranskost prvostopenjskega sodišča kot navaja pritožnica.

17. Višje sodišče sicer meni, da ni bistveno vprašanje, ali je prvotoženec opozarjal delavce naj se odstranijo iz delovnega območja stroja ali ne. Neizpodbita je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da so delavci s svojim delom že zaključili in so se odpravljali na malico. Delovišče so torej že zapuščali, kar navsezadnje izhaja tudi iz tega, da jih je tirnica zadela od zadaj. Druga okoliščina, ki kaže na to, da vprašanje, ali je prvotoženec delavce pozval, da se odstranijo, ni bistvena, pa je v tem, da bi prvotoženec v vsakem primeru moral počakati, da se od tam odstranijo. Z drugimi besedami, tudi če bi jih toženec res pozval naj odidejo, to ne pomeni, da bi lahko nemudoma začel z dvigovanjem bremena, ne da bi se prej prepričal, ali lahko to varno stori z vidika prisotnosti oziroma odsotnosti drugih oseb na območju. Kot nerelevantne višje sodišče ocenjuje tudi pritožbeno navajanje, da prvotoženec in B. B. naj ne bi pristajala na pomoč ostalih delavcev. Tožena stranka je namreč trdila, da delavci naj tam ne bi nič delali in le postopali naokrog, kar je sodišče prve stopnje po dokaznem postopku ovrglo. Ali je prvotoženec želel njihovo pomoč ali ne, ni pomembno, saj ga to ne odvezuje ravnanja z dolžno skrbnostjo in skrbjo za varnost ostalih prisotnih oseb.

18. Na presojo odgovornosti tožene stranke ne vpliva niti nalepka na roki teleskopskega dvigala o prepovedi zadrževanja. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so se delavci po tem, ko so razporedili tirnice nekoliko umaknili, oziroma so neposredno ob nesreči že odhajali na malico, pri tem pa bili do 10 metrov stran od vozila, položaj in vidljivost opozorilne nalepke ne more biti bistveno vprašanje. Delavci so se namreč nahajali na drugi strani naloženih tirov kot tovorno vozilo, zato sama nalepka na odločitev sodišča ne more imeti vpliva.

19. Višje sodišče sicer pritrjuje pritožbi v delu, da ni jasno na podlagi česa je sodišče prve stopnje sklepalo, da bi uporaba pasu za nošenje pri uporabi daljinskega upravljalnika preprečila, da bi se ob uporabi ta lahko napačno obrnil, kar je na koncu pripeljalo do nesreče. Dokaza za to sodišče prve stopnje ni navedlo, prav tako pa to ne izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu. Ta je namreč na 19 strani izvedenskega mnenja povedal, da je način uporabe daljinskega upravljalnika (ali z odlaganjem ali z nošenjem na pasu) odvisen od navodil proizvajalca, da nošenje s pasom zaradi oblike samega upravljalnika verjetno ne bi povzročilo nehotenega aktiviranja ukazov. Nikjer pa ni navedeno, da bi bilo nošenje daljinskega upravljalnika za pasom predpisano. Izvedenec pa je pojasnil, kar je povzelo tudi sodišče, da bi se moral uporabnik vsekakor prepričati, da je ob uporabi upravljalnik pravilno obrnjen. Čeprav pritožba v tem delu utemeljeno opozarja na nejasnost razlogov prvostopenjske sodbe, končne odločitve oziroma porazdelitve odgovornosti ne spreminja. Ustrezna skrbnost je od prvotoženca zahtevala, da bi se prepričal ali je daljinski upravljalnik pravilno obrnil, da ne bi sprožil napačne tipke. Temu pa prvotoženec ni zadostil, kar je bilo navsezadnje ugotovljeno tudi v kazenski sodbi.

20. Pritožba ponavlja navedbe o podzavestnem upravljanju s stroji, do katerih se je ustrezno opredelilo že sodišče prve stopnje (31. točka obrazložitve). Tožena stranka je v bistvu navajala, da upravljanje s stroji poteka podzavestno in se na zavestni ravni sprejemajo le bistvene odločitve o cilju upravljanja s strojem, podrobne odločitve o gibih telesa pa se sprejmejo na podzavestni ravni. Višje sodišče meni, da takšne navedbe toženi stranki ne gredo v korist, temveč ji prej škodijo. Prvotoženec je upravljal z nevarnim strojem in z njim dvigoval izjemno težke železniške tirnice. Kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, takšno delo ne zahteva hitrih reakcij, ampak ravno nasprotno. Zaradi teže in velikosti bremena delo poteka počasneje in terja več pozornosti in zbranosti od upravljavca stroja. Zato z navedbami kako je s strojem upravljal podzavestno ne more ovreči očitkov o malomarnem ravnanju.

21. Pritožba v nadaljevanju skuša utemeljiti večinsko odgovornost zavarovanca in njegovega delodajalca s tem, da je s prihodom delavcev na kraj dogodka nastalo skupno delovišče v smislu 25. člena ZVZD. Ta je določal, da morajo na deloviščih, kjer hkrati opravlja dela dvoje ali več delodajalcev, ti s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov. Takšen sporazum nedvomno ni bil sklenjen. Ne glede na to pa višje sodišče pritožbi ne more slediti v tem, da bi to utemeljevalo skoraj izključno odgovornost delodajalca zavarovanca. Kot je višje sodišče že izpostavilo, je osnovni vzrok nesreče v malomarnem ravnanju prvotoženca, za kar je kot delodajalka odgovorna tudi drugotoženka. Čeprav odsotnost sporazuma po 25. členu ZVZD predstavlja kršitev zakona, višje sodišče v tem ne prepozna neposredne vzročne zveze, ki je pripeljala do škodnega dogodka. Odraža se lahko v soprispevku delodajalca zavarovanca, kar je po mnenju višjega sodišča že ustrezno ovrednoteno v 25% deležu odgovornosti zavarovanca in njegovega delodajalca. Pritožbene navedbe, s katerimi želi tožena stranka vzrok za škodo pripisati odsotnosti sporazuma, ostajajo zgolj na hipotetični oziroma pavšalni ravni. Tožena stranka meni, da bi sama sklenitev sporazuma in določitev odgovorne osebe za izvajanje ukrepov, v bistvu preprečila nesrečo. Višje sodišče temu ne pritrjuje, saj kot že večkrat izpostavljeno, je osnovni vzrok nesreče v ravnanju prvotoženca, nesreča pa se je zgodila, ko se se delavci že umikali iz delovišča. Prav tako višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ugovarjala nesklenjenemu pisnemu sporazumu šele v pripravljalni vlogi z dne 7. 6. 2022 (r. št. 112) in nato še v vlogi z dne 16. 9. 2022 (r. št. 131). To je storila po tem, ko je odsotnost pisnega sporazuma omenil izvedenec v svojem mnenju (stran 20, 20. vprašanje) in o tem izpovedal na naroku. Pred tem tožena stranka takšnega ugovora ni dala, kar višje sodišče napeljuje k sklepu, da odsotnosti pisnega sporazuma ni zares štela kot pomembne okoliščine, ki bi odločilno prispevala k nesreči. Pri tem tudi ne more iti za okoliščino, da bi šlo pri pisnem sporazumu po 25. členu ZVZD za kakšno posebno strokovno znanje s področja varnosti in zdravja pri delu, saj gre za neposredno zakonsko določbo. Zato bi po prepričanju višjega sodišča tožena stranka (zastopana po kvalificiranem pooblaščencu - odvetniku) takšen ugovor že sama podala prej, če bi res menila, da je to eden od odločilnih razlogov, ki so privedli do nesreče. Tako pa je to storila skoraj 8 let po začetku postopka, ko je to okoliščino prvič omenil izvedenec.

22. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje ustrezno presodilo vse okoliščine škodnega dogodka in zaključilo, da je podana 75% odgovornost tožene stranke in 25% odgovornost zavarovanca ter njegovega delodajalca. Držijo pritožbene navedbe, da so k nastanku škode prispevala številna ravnanja številnih oseb, vendar je sodišče ustrezno presodilo, katera ravnanja so bila v pravnorelevatni vzročni zvezi in katera ne, ter na tej podlagi sprejelo ustrezno odločitev o deljeni odgovornosti. Osnovni in poglavitni vzrok nesreče je nedvomno v malomarnem ravnanju tožene stranke, saj je prvotoženec nepravilno privezal železniške tirnice z verigo, se nato ni prepričal ali ima pravilno obrnjen daljinski upravljalnik ter pritisnil napačne tipke, kar je povzročilo vrtenje in nihanje tovora, ki je zadel zavarovanca v glavo od zadaj. Drugotožena stranka po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni izpolnila svojih obveznosti iz zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, saj je prvotožencu odredila delo z nevarnim strojem, ki ni bilo ustrezno delovno sredstvo za nalogo (po mnenju izvedenca bi bil to grabilec ali vsaj usmerjanje tovora z varne razdalje). V določeni in manjši meri so k škodnemu dogodku prispevala tudi ravnanja zavarovanca A. A. in delodajalca D. Zavarovanec in njegova skupina delavcev bi lahko na delovišču z nevarnim strojem ravnali bolj previdno in samozaščitno, njihov delodajalec pa tudi ni zadostil vsem pogojem zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. Posamezne okoliščine, ki jih je višje sodišče v okviru pritožbenih navedb presojalo v pritožbenem postopku (neuporaba pasu za daljinski upravljalnik, nesklenjen sporazum po 25. členu ZVZD) končnega razmerja odgovornosti ne spreminjajo. S tem se izkaže odločitev sodišča prve stopnje glede temelja zahtevka za pravilno.

_Glede višine_

23. Pritožba oporeka tudi višini zahtevka in navaja, da tožnica ni ustrezno izkazala višine nastale škode, saj jo je utemeljevala le s svojimi izračuni in svojo formulo, za katero pa ni znala pojasniti zakaj je skladna z 274. členom ZPIZ-1. 24. V 274. členu ZPIZ-1 je določeno, da odškodnina, ki jo zavod lahko zahteva, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod. Če pomeni povzročena škoda obveznost zavoda za izplačevanje pokojnine ali drugih dolgoročnih dajatev, lahko zavod zahteva odškodnino v skupnem znesku. Ta znesek se odmeri tako, da ustreza priznani pokojnini oziroma drugi dajatvi in povprečnemu trajanju uživanja pokojnine oziroma druge dajatve, ne glede na starost uživalca. Pri ugotavljanju višine odškodnine se upošteva dopolnjena pokojninska doba zavarovanca.

25. Tožnica je v svojih vlogah predstavila naslednji način izračuna svojega zahtevka, ki mu je sledilo tudi sodišče: (bruto izplačilo za posamezno leto x (480 - 355)) ÷ 480, pri čemer 480 predstavlja polno pokojninsko dobo, 355 pa doseženo pokojninsko dobo zavarovanca v mesecih. Vsa izplačila zavarovancu je tožnica ustrezno izkazala in jim pritožba ne oporeka. Višje sodišče ugotavlja, da pritožnica načinu izračuna škode s strani tožnice oporeka le na pavšalni ravni. Sama ne ponudi kakšnega drugega načina oziroma formule izračuna z utemeljitvijo, zakaj bi bil tožničin izračun oziroma metoda nepravilna. V skladu z drugim odstavkom 274. člena ZPIZ-1 obsega odškodnina, katere povrnitev zahteva Zavod, nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje. Višino odškodnine je tožnica utemeljila s pravnomočno odločbo o priznanju in odmeri pravice do invalidske pokojnine (A6), ki se je tekom let usklajevala, izplačila pa potrjujejo tudi potrdila PIZ, ki v skladu s 54. in 87. členom ZMEPIZ-1 predstavljajo javno listino. Po presoji višjega sodišča način izračuna škode, kot ga ponuja tožnica upošteva tudi zahtevo četrtega odstavka 274. člena ZPIZ-1, ki določa, da se pri ugotavljanju odškodnine upošteva dopolnjena pokojninska doba zavarovanca. Po formuli izračuna tožnice, bo višina odškodnine toliko nižja, kolikor bližje polni pokojninski dobi bo zavarovanec oziroma oškodovanec. Ker je tožnica višino odškodnine ustrezno izkazala, tožena stranka pa le pavšalni ravni ugovarja formuli izračuna, pri čemer pa izvedena plačila za pritožnico niso sporna, je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

**Sklepno**

26. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

27. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).