Jedro

Predlagatelj, ki ga zakon osvobaja dokazovanja nevarnosti bodoče uresničitve njegove terjatve, mora navesti dejstva in dokaze, ki opravičujejo uporabo določbe 3. odst. 271. člena ZIZ, torej zakaj upnik nima možnosti dokazati konkretnih ravnanj dolžnika, s katerim se izogiba bodočemu plačilu terjatve in zakaj začasna odredba dolžniku ne more škodovati. Trditve predlagatelja začasne odredbe ne zadoščajo za vzdržanje začasne odredbe v veljavi. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da dolžnik v nepremičnini, na katero meri začasna odredba, začasno živi in da je ne namerava prodati, zmotno sklepalo, da bi v primeru, če ne izda začasne odredbe, bilo vprašljivo poplačilo upnikove terjatve. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v času izdaje začasne odredbe dolžnik ne namerava prodati svoje nepremičnine, ni potrebe, da se mu prepove nekaj, česar ne namerava storiti.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o izdani začasni odredbi VII Pg 314/2005 z dne 26. 05. 2008 razveljavi v 1. do 3. točki izreka in se predlog z dne 23. 05. 2008 zavrne.

2. Upnik je dolžan dolžniku povrniti ugovorne in pritožbene stroške v višini 2.558,85 EUR, v 15. dneh po prejemu tega sklepa.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. VII Pg 314/2005 z dne 26. 05. 2008 toženi stranki J. B. prepovedalo, da v času od izdaje začasne odredbe do poteka 30. dnevnega roka po pravnomočni rešitvi zadeve VII Pg 314/2005 pri gospodarskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani, odsvoji, obremeni ali kako drugače razpolaga s svojimi do 1/2 solastnimi nepremičninami parc. št. 1234/1, parc. št. 1234/3 in parc. št. 99.S k.o. Z. (1. in 3. točka izreka) in pristojni zemljiški knjigi odredilo zaznambo izdaje začasne odredbe (2. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo dolžnikov ugovor in sklep o začasni odredbi vzdržalo v veljavi.

Dolžnik se je zoper sklep pritožil, uveljavljal je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter višjemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugodi, upnikov predlog zavrne ter mu naloži v plačilo stroške, ki so nastali dolžniku s postopkom zavarovanja.

Upnik je na pritožbo pravočasno odgovoril s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka V. d.o.o., Ljubljana je dne 13. 09. 2005 vložila tožbo zoper toženo stranko B. J. zaradi dogovorjenega plačila pogodbene kazni v znesku 2.597.083,50 SIT z zamudnimi obrestmi od 28. 07. 2005 do plačila, ki jo je utemeljevala na dejstvu, da je toženec kot direktor po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, torej od 01. 06. 2005 dalje, sistematično kršil dogovorjeno dveletno konkurenčno prepoved, s tem, da je odprl s.p., speljal nekaj ključnih delavcev tožeče stranke in jih zaposlil pri sebi ter da je hodil od stranke do stranke in jih nagovarjal, da prenesejo poslovanje k njemu. V pripravljalni vlogi z dne 23. 05. 2008 je tožeča stranka spremenila tožbo tako, da je namesto prvotno postavljenega zahtevka zahtevala odločitev o denarnem zahtevku v višini 400.000,00 EUR s pp, ki predstavlja plačilo doseženih koristi iz prevzetih poslov. Z isto vlogo je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, z utemeljitvijo verjetnosti obstoja terjatve in s trditvami o obstoju nevarnosti, da bo toženec "sedaj, ko se bo na obravnavi zavedel resnosti nastale situacije, odločil in razpolagal s svojim premoženjem tako, da ga bo odtujil, skril ali drugače razpolagal." Svoje stališče o možnosti takega razpolaganja s premoženjem v cilju izmikanja plačilu je tožeča stranka utemeljevala na tistih preteklih dejanjih toženca, katerih posledica je nastanek tožničine terjatve, to pa je prevzem njenih delavcev, poslov in zaslužka.

Sodišče prve stopnje je s sklepom VII Pg 314/2005 z dne 26. 05. 2008 izdalo začasno odredbo. V razlogih sklepa je povzelo trditve in dokaze tožeče stranke o prepovedanih dejanjih tožene stranke po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki in na tej osnovi ocenilo verjetnost obstoja terjatve na plačilo pogodbene kazni in vrnitve koristi iz sklenjenih poslov, ki so ji bili v skladu z menedžersko pogodbo za obdobje 24 mesecev od prenehanja pogodbe o zaposlitvi prepovedani (1. odstavek 270. člena ZIZ). Iz razlogov izdane začasne odredbe izhaja, da je trditve tožeče stranke o ravnanju tožene stranke v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji obravnavalo pri presoji verjetnosti terjatve, ni pa na njihovi podlagi sklepalo na obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči uresničitvi njene terjatve.

Trditve o obstoju drugega (poleg verjetnosti obstoja denarne terjatve) pogoja za opravičenje potrebe po izdaji začasne odredbe, torej nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ), je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo. Pravilno je ugotovilo, da tožeča stranka ni podala trditev o že začetih aktivnostih tožene stranke, ki bi kazale na odtujevanje, skrivanje ali razpolaganje s premoženjem.

Kljub temu je izdalo začasno odredbo, ki jo je oprlo na določbo 3. odstavka 270. člena ZIZ. Predpostavka, da z izdajo začasne odredbe, ki je potrebna za zavarovanje upnikove denarne terjatve, dolžniku ne bo nastala znatna škoda, je alternativa izkazu nevarnosti iz 2. odstavka 270. člena ZIZ. Ker se v postopku zavarovanja na podlagi 15. in 239. člena ZIZ smiselno uporabljajo določbe ZPP, se okoliščina, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo, upošteva le takrat, če jo upnik zatrjuje. Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval, da "po drugi strani z izdajo začasne odredbe toženi stranki ne bodo nastali nikakršni stroški ali škoda." S tem je le povzel, in še to le deloma, zakonsko dikcijo 3. odstavka 270. člena ZIZ; sodišče prve stopnje pa je neznatnost škode z izdajo začasne odredbe videlo v uspešnem poslovanju tožene stranke, kot posledici kršitve pogodbene konkurenčne klavzule in nelojalne konkurence. Pritožbeno sodišče se s takšno široko interpretacijo tožnikovih trditev ne strinja. Upnik trditev, da dolžnik s predlagano začasno odredbo ne bo utrpel nobene škode, ni oprl na njegovo uspešno poslovanje. Zato je s sklepanjem, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, brez ustreznih trditev tožeče stranke, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ker je tožeča stranka svoje trditve med postopkom dopolnila tako, da je navedla, da dolžnik v nepremičnini tudi živi in da z njo nima namena razpolagati, ker jo je v času dela pri tožeči stranki izdatno obnovil, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu razlog za zaključek, da mu škoda ne bo nastala spremenilo tako, da je odločitev oprlo na ugotovitev, da toženec v nepremičnini živi in da zato nima namena z njo razpolagati.

Pritožbeno sodišče ne vidi kršitve določb postopka, če sodišče prve stopnje pri obravnavi ugovora zoper začasno odredbo spremeni razloge, na katere je oprlo izdajo začasne odredbe. Pritrjuje pa pritožnici, da mora predlagatelj, ki ga zakon osvobaja dokazovanja nevarnosti bodoče uresničitve njegove terjatve, navesti dejstva in dokaze, ki opravičujejo uporabo določbe 3. odstavka 271. člena ZIZ, torej zakaj upnik nima možnosti dokazati konkretnih ravnanj dolžnika s katerimi se izogiba bodočemu plačilu terjatve in zakaj začasna odredba dolžniku ne more škodovati. V tem sklepu povzete trditve predlagatelja izdaje začasne odredbe po oceni pritožbenega sodišča ne zadoščajo za vzdržanje začasne odredbe v veljavi. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča na podlagi ugotovitve, da dolžnik v nepremičnini, na katero meri začasna odredba in v kateri živi, ne namerava prodati, zmotno sklepalo, da bi v primeru, če ne izda začasne odredbe, bilo vprašljivo poplačilo upnikove terjatve. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v času izdaje začasne odredbe dolžnik ne namerava prodati svoje nepremičnine, ni potrebe, da se mu prepove nekaj, česar niti ne namerava storiti. Z izdajo začasne odredbe sodišče varuje upnika v primeru ogrozitve njegovih možnosti poplačila iz premoženja, ki v času izdaje začasne odredbe še obstoji, obstoji pa resna grožnja, da teh možnosti ob koncu postopka ne bo imel več. Če pa ni nevarnosti, da se bo upnik poplačal iz dolžnikovega premoženja, sodna intervencija ni potrebna.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da večinska sodna praksa, na katero se tudi sklicuje, zagovarja stališče, da vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo, oziroma da samo po sebi ni mogoče šteti, da pomeni splošna prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, ker je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice. Trditveno in dokazno breme o okoliščinah konkretnega primera, v katerih kljub izdaji in izvršitvi začasne odredbe, dolžniku ne bo nastala škoda, je na upnikovi strani. Sodišče prve stopnje je kot relevantno okoliščino za ugotovitev neznatnosti škode upoštevalo dejstvo, da dolžnik v nepremičnini živi in iz tega dejstva sklepalo, da z nepremičnino nima namena razpolagati. Iz tega dejstva pa je zmotno sklepalo, da bo imela upnica v primeru, če začasne odredbe ne izda, oteženo možnost uveljavitve denarne terjatve. Če ne bo z izdajo začasne odredbe nastala nobena škoda dolžniku, ker ne namerava prodati nepremičnine, tudi upnici iz tega razloga ne more nastati škoda pri poplačilu terjatve iz dolžnikovega premoženja. Ker upnica relevantnih trditev, ki bi utemeljevale njen predlog, ni podala, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da je zatrjevala in dokazala okoliščine glede neobstoja škode, torej, da dolžniku škoda ne bo nastala z začasnim posegom v njegovo lastninsko pravico. Posledično je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je začasno odredbo vzdržalo v veljavi. Da tožeča stranka ne zasleduje namena zaščite svojih interesov pri bodoči uresničitvi svoje denarne terjatve, pač pa drug namen, ki bi dolžniku dejansko lahko škodoval, izhaja tudi iz njenih navedb v odgovoru na pritožbo zoper izpodbijani sklep, v katerem poudarja, da pomeni zaznamba izdane začasne odredbe v zemljiški knjigi pomemben podatek poslovnim partnerjem o načinu toženčevega poslovanja. Za dosego tega namena pa po oceni pritožbenega sodišča zaščita z začasno odredbo ni utemeljena, saj jo je upnica predlagala v zavarovanje denarne, ne pa nedenarne terjatve.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Izrek o stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s 15. in 239. členom ZPP. Dolžnici je pritožbeno sodišče odmerilo stroške sestave ugovora zoper sklep 1500 točk po OT, za poročilo stranki 20 točk po OT, 2% materialnih stroškov in 20% DDV ter pritožbene stroške za sestavo pritožbe 3000 točk po OT, za poročilo stranki 20 točk po OT, 2% materialne stroške, 20% DDV in takso za pritožbo 8,21 EUR.