Jedro

Osumljenec, ki je bil pridržan po 157. členu ZKP in nato priveden k preiskovalnemu sodniku, ima položaj osebe, ki ji je bila odvzeta prostost. Zato odločitev preiskovalnega sodnika, da se osumljenca do odločitve o priporu namesti v zapore, največ pa za 24 ur, ni pomenila kršitev Ustave RS in 202. člena ZKP (1994).

Izrek

Zahteva obd. A.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Organi za notranje zadeve so dne 3.6.1996 ob 18.40 uri na podlagi 6. odstavka 157. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredili zoper A.G. pridržanje iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP zaradi suma, da je storil kaznivo dejanje sodelovanja v skupini, ki stori kaznivo dejanje po 3. v zvezi z 2. in 1. odstavkom 301. člena KZ. Hkrati je bilo odrejeno pridržanje še zoper več drugih soosumljencev, ki so bili nato dne 5.6.1996 ob 15.40 uri (skupaj z ovadbo) predani dežurnemu preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Ljubljani J.M., ki je o tem napravil uradni zaznamek z dne 5.6.1996. V njem je navedel, da je bil osumljeni A.G. poučen o razlogih za odvzem prostosti in o njegovih pravicah po 4. členu ZKP, nakar je - po predhodni ugotovitvi, da takojšnje zaslišanje privedene osebe ni možno - preiskovalni sodnik izdal odredbo, s katero je upravi Zaporov v Ljubljani naložil, da prevzame in v svojih prostorih zadrži osumljenca in sicer "za čas do zaslišanja in sodne odločitve o odreditvi pripora, kar bo v naslednjih 24 urah". Ta odredba je bila A.G. vročena 5.6.1996 ob 18. uri. Iz podatkov sodnega spisa je razvidno, da je preiskovalni sodnik začel z zaslišanjem A.G. dne 5.6.1996 ob 15.40 uri, da je bilo zaslišanje prekinjeno ob 17.35 uri zaradi "odločitve v zvezi s pridržanjem njega in ostalih soosumljenih" in da se je nadaljevalo ob 18. uri, končalo pa ob 18.57 uri. Po končanem zaslišanju je državna tožilka izjavila, da bo morebitni predlog za odreditev pripora podala šele po končanem zaslišanju vseh ostalih soosumljencev. Po zaslišanju vseh osumljencev naslednjega dne ob 03. uri je državna tožilka napovedala, da bo zoper osumljence zahtevala opravo preiskave in hkrati predlagala, da se zoper njih odredi pripor. Ker se preiskovalni sodnik ni strinjal z odreditvijo pripora zoper osumljenega A.G. in soosumljence, je odredil njihovo takojšnjo izpustitev na prostost. Zoper navedeni uradni zaznamek in odredbo preiskovalnega sodnika z dne 5.6.1996 je obd. A.G. dne 6.9.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je po končanem zaslišanju dne 5.6.1996 ob 18.57 uri hotel oditi domov, saj je potekel 48 urni rok za pridržanje, sklepa o odreditvi pripora pa ni dobil. Kljub temu pa so ga na podlagi navedene odredbe kriminalisti odpeljali v zapor, kjer je bil do 6.6.1996 do 4.00 ure, ko je bil izpuščen. Meni, da je preiskovalni sodnik s takim ravnanjem kršil Ustavo in 202. člen ZKP ter storil kaznivo dejanje po 143. členu KZ, saj je bil brez sklepa o priporu 10 ur protipravno pridržan. Predlaga, da Vrhovno sodišče izda sodbo v skladu z 426. členom ZKP.

Vrhovni državni tožilec je v odgovoru po 2. odstavku 423. člena ZKP, ki ga je podal 28.1.2000, predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo obd. A.G. zavrže kot nedovoljeno. Meni, da po takrat veljavnem ZKP ni bilo dopustno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom, saj je to možnost obdolžencu dala šele novela ZKP iz leta 1998 (ZKP-A).

Zahteva obd. A.G. je dovoljena, ni pa utemeljena.

Po pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.12.1995 in ustaljeni praksi tega sodišča je bila po določbi 420. člena ZKP, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odredbe preiskovalnega sodnika, zahteva za varstvo zakonitosti dopustna tudi zoper pravnomočne odločbe, izdane še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom. Med odločbe, ki se izdajajo v teku kazenskega postopka, spadajo tudi odredbe sodišča, ne pa tudi uradni zaznamki (1. odstavek 112. člena ZKP). Z novelo ZKP-A iz leta 1998 (Ur. list RS, št. 72/98) torej navedeno izredno pravno sredstvo ni bilo razširjeno, kot to meni vrhovni državni tožilec, temveč je bilo zoženo - saj je po 3. odstavku 420. člena (noveliranega) ZKP pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno vložiti le zoper odločbe o odreditvi in podaljšanju pripora. Postopek v zahtevah za varstvo zakonitosti, vloženih pred uveljavitvijo novele ZKP-A, pa se mora izvesti in dokončati po določbah, ki so veljale pred novelo (86. člen novele ZKP-A).

Po določbi 5. odstavka 157. člena ZKP lahko pridržanje, ki ga odredijo organi za notranje zadeve, traja največ 48 ur. Po preteku tega časa mora biti pridržana oseba privedena k preiskovalnemu sodniku ali pa izpuščena na prostost. Pred uveljavitvijo novele ZKP-A je bilo v 203. členu ZKP predpisano, da mora preiskovalni sodnik tistega, ki mu je bila odvzeta prostost in mu je bil pripeljan, takoj poučiti o pravicah iz 4. člena ZKP (med drugim o razlogih za odvzem prostosti in pravici do zagovornika) ter ga v 24 urah zaslišati in odločiti, ali bo zoper njega odredil pripor ali pa ga izpustil na prostost. Če je odredil pripor, je moral po določbi 3. odstavka 202. člena ZKP sklep o priporu priprtemu izročiti najpozneje v 24 urah, odkar mu je bil priveden. Vsebinsko enako določbo ima tudi Ustava Republike Slovenije (2. odstavek 20. člena).

Po mnenju Vrhovnega sodišča ne more biti nobenega dvoma o tem, da je v teh največ 24 urah po privedbi k preiskovalnemu sodniku, privedena oseba imela še vedno status osebe, ki ji je bila odvzeta prostost. Res pa je, da ZKP ni imel posebne določbe, kakršna je sedaj v noveliranem 4. odstavku 203. člena ZKP, po kateri mora preiskovalni sodnik, če takoj po privedbi ne zasliši osumljenca, izdati poseben sklep o pridržanju, zoper katerega se pridržani lahko pritoži. Ker torej takrat veljavni ZKP ni zahteval izdaje sklepa o (sodnem) pridržanju, niti ni določal, kje naj se nahaja privedena oseba, dokler je preiskovalni sodnik ne zasliši in odloči o priporu, je bila stvar preiskovalnega sodnika, ali je imel privedeno osebo v tem času na sodišču ali pa v zavodu, v katerem se je prestajal pripor. Če se je odločil za namestitev pridržanega osumljenca v zaporih, je o tem izdal zgolj pisno odredbo upravi zaporov, kot je to storil v obravnavani zadevi. Takšno "pridržanje" privedene osebe je lahko trajalo le do konca zaslišanja in odločitve preiskovalnega sodnika, ali bo odredil pripor - v vsakem primeru pa največ 24 ur, odkar mu je bila osumljenec pripeljan.

Po povedanem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena trditev obd. A.G., da je preiskovalni sodnik z izdajo odredbe z dne 5.6.1996, na podlagi katere je bilo odrejeno njegovo pridržanje v Zaporih v Ljubljani za čas do odločitve o pripora, kršil Ustavo in 202. člen ZKP ter da je bil 10 ur protipravno pridržan. Izpodbijana odredba ni bila nezakonita, saj ko je bila izdana, preiskovalni sodnik še ni končal z zaslišanjem A.G. ter soosumljenih in zato tudi še ni mogel odločiti o priporu. Zaslišanja vseh privedenih osumljencev so bila namreč končana šele naslednjega dne - 6.6.1996 ob 3. uri. Takrat pa je preiskovalni sodnik, ker zoper A.G. ni odredil pripora, tudi odredil njegovo takojšnjo izpustitev. Ker torej uveljavljana kršitev zakona in ustave ni podana, je Vrhovno sodišče obdolženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).