Jedro

Opredelitev pri oznaki tožeče stranke, da jo zastopa skupnost stanovalcev, je napačna in v izrecnem nasprotju s tožbi priloženo pogodbo z dne 22.5.1992. Oznaka tožeče stranke le kot lastnikov stavbe ... pa ne zadostuje, ker ni dovolj opredeljena v smislu prvega odstavka 77. člena ZPP. Tudi, če bi bilo oznako tožeče stranke lastniki določene stavbe mogoče dobrohotno razumeti kot skupnost lastnikov te stavbe, taka oznaka tožeče stranke ne bi bila zadostna, ker zanjo ni izkazan pogoj iz drugega odstavka 77. člena ZPP, torej da ima ta konkretna skupnost lastnikov tudi lastnost pravne osebe, kot pravilno opozarja zahteva za varstvo zakonitosti, ki po obrazloženem tudi utemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 5.tč.1.odst.332. čl. ZPP v povezavi s 77.čl. ZPP.

Izrek

1. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže v delu, v katerem glede prvotoženke I. S. izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi izostanka.

2. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne v delu, v katerem glede drugotoženca F. P. izpodbija sklepa sodišča prve in druge stopnje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

3. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi v delu, v katerem glede drugotoženca F. P. izpodbija sodbi sodišča druge in prve stopnje, obe sodbi se v tem delu razveljavita in zadeva v takem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zaradi izostanka obema tožencema naložilo, da izpraznita stanovanje št. 6 v skupni izmeri 59,44 m2 v I. nadstropju stanovanjske stavbe Z. v L. in povrneta tožeči stranki pravdne stroške. O drugotoženčevem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je s sklepom odločilo tako, da mu ni ugodilo. Drugotoženčevi pritožbi proti sodbi in sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija odločbo sodišča druge stopnje, sodbo sodišča prve stopnje in sklep sodišča prve stopnje, in sicer vse tri v celoti, predlaga razveljavitev vseh treh odločb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 7., 77., 117. in 4. ter 5. točko prvega odstavka 332. člena ZPP, pa tudi zmotno uporabo materialnega prava iz 22. člena, drugega odstavka 58. člena in četrtega odstavka 8. člena Stanovanjskega zakona (Ul. RS 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ). Sklep sodišča prve stopnje glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje bi bil v skladu s 117. členom ZPP le ob predpostavki, da je sodba zaradi izostanka zakonita, to pa ni. Sodba sodišča druge stopnje res vsebuje obširnejše razloge od sodbe sodišča prve stopnje, zakaj so podani pogoji za izdajo take sodbe, vendar zahteva meni, da sodišče druge stopnje nepravilno ugotavlja obstoj pogojev iz 4. in 5. točke prvega odstavka 332. člena ZPP, torej glede sklepčnosti tožbe in skladnosti trditev v tožbi z listinami, ki jih je predložila tožeča stranka. Osnovni predpostavki za dopustnost in utemeljenost vsake tožbe sta pravilna aktivna legitimacija stranke ter izvršljiv tožbeni zahtevek. V tej pravdni zadevi so kot tožeča stranka navedeni: Lastniki stavbe ..., L., ki jih zastopa Skupnost stanovalcev ..., L., njo pa odvetnica ... iz L. Glede na določbi prvega in drugega odstavka 77. člena ZPP, kdo je lahko pravdna stranka, taka oznaka ni pravilna. Res je po četrtem odstavku 8. člena SZ hišniško stanovanje v solasti solastnikov ene ali večih stanovanjskih hiš, ti so po drugem odstavku 58. člena SZ tudi aktivno legitimirani za vložitev izpraznitvene tožbe, vendar pa je skupnost lastnikov po noveliranih določbah 22. člena SZ samo lahko pravna oseba in s tem v skladu z drugim odstavkom 77. člena tudi pravdna stranka. Pravna oseba postane šele z vpisom v sodni register. Tak vpis je tudi po splošnih načelih civilnega in gospodarskega prava temelj za pridobitev pravne in pravdne sposobnosti pravne osebe. V sodnem spisu ni dokaza, ki bi utemeljeval pravno subjektiviteto v tožbi označene tožeče stranke po materialnem pravu in s tem tudi njeno pravdno sposobnost po drugem odstavku 77. člena ZPP. Take pravne subjektivitete in pravdne sposobnosti v tožbi označeni tožeči stranki ne daje niti pogodba o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem stanovanjske hiše z dne 25.5.1992, na katero se sklicuje sodba sodišča druge stopnje, niti najemna pogodba z dne 26.6.1992 (pravilno: 26.2.1992), ki jo je s toženo stranko sklenila skupnost stanovalcev, ki po uveljavitvi SZ glede na 146. člen ni imela pravice sklepati novih pogodb. Zato sta obe sodbi izdani v nasprotju s 4. in 5. točko prvega odstavka 332. člena ZPP in v nasprotju z materialnim pravom. Pri izdaji vseh treh odločb pa je bilo kršeno tudi načelo materialne resnice iz 7. člena ZPP, kar pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožbeni zahtevek, ki nalaga toženi stranki le izpraznitev stanovanja, ne pove pa, komu je dolžna stanovanje izročiti, je neizvršljiv in zato neutemeljen, kar je dodaten razlog za nepravilnost izpodbijanih sodb.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena vsem trem pravdnim strankam, ki nanjo niso odgovorile (tretji odstavek 390. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je prepozna v delu, v katerem izpodbija sodbo sodišča prve stopnje glede prvotoženke I. S., neutemeljena v delu, v katerem izpodbija sklep sodišča druge stopnje v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje o odločitvi o predlogu drugotoženca za vrnitev v prejšnje stanje, v preostalem delu pa je utemeljena.

Prvotoženka ni vložila pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje, izdani zaradi njenega izostanka. Zato je potrebno rok 3 mesecev za vložitev zahteve proti temu delu sodbe sodišča prve stopnje šteti od dne, ko je za to toženko iztekel 15 dnevni pritožbeni rok (1. točka drugega odstavka 401. člena ZPP). Drugotoženka je sodbo prejela 18.3.1996 (redna št. 31 spisa), zato je dne 13.9.1996 vložena zahteva za varstvo zakonitosti glede te toženke prepozna.

Zahteva izpodbijanje sklepa sodišča druge stopnje v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje o drugotoženčevem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje utemeljuje le s trditvijo, da sta oba sklepa skladna s 117. členom ZPP pod predpostavko, da je bila zakonita sodba zaradi izostanka, ta predpostavka pa ni podana. Tako stališče je pravno napačno. Postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje je omejen na preizkus le ene od več kumulativno zahtevanih predpostavk iz 332. člena ZPP za izdajo sodbe zaradi izostanka. Povedano drugače, tudi če se v postopku v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ugotovi, da je toženec na prvi narok za glavno obravnavo zamudil iz neopravičenega razloga (kot na primer v tej pravdni zadevi zaradi težav pri parkiranju), je lahko sodba zaradi izostanka vseeno nezakonita, ker ni bila izpolnjena katera od preostalih potrebnih predpostavk za izdajo take sodbe. Pogojevanje zakonitosti sklepa o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje z zakonitostjo sodbe zaradi zastanka je torej pravno zmotno. Zato je zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu neutemeljena.

V delu, v katerem izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje glede drugotožencu naložene izpraznitve hišniškega stanovanja, pa je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Vrhovno sodišče se mora glede na določbo prvega odstavka 408. člena ZPP pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu omejiti samo na preizkus kršitev, ki jih državni tožilec uveljavlja v svoji zahtevi. Od uveljavljanih procesnih kršitev v obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti je pritrditi predvsem stališču, da je bila sodba zaradi izostanka izdana v nasprotju z določbo 5. točke prvega odstavka 332. člena ZPP v povezavi s 77. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe druge in prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Opredelitev tožeče stranke v tožbi kot Lastnikov stavbe ..., L., ki jih zastopa Skupnost stanovalcev ..., L., njo pa odvetnica ... iz L., je napačna, pomanjkljiva in v nasprotju z dokazi, ki jih je tožeča stranka priložila tožbi.

Skupnost stanovalcev je bila po določbi prvega odstavka 73. člena prej veljavnega Zakona o stanovanjskem gospodarstvu (Ul. SRS 3/81 in 1/86) pravna oseba, zastopal pa jo je predsednik hišnega sveta. Z uveljavitvijo SZ pa je po določbi 2. točke prvega odstavka 159. člena Zakon o stanovanjskem gospodarstvu prenehal veljati. V prehodnih določbah 145. člena SZ je bila le začasno podaljšana pristojnost skupnosti stanovalcev za naloge iz novega zakona, in sicer do sklenitve pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše po 22. členu SZ. Tako pogodbo so lastniki hiše ... v L. sklenili 22.5.1992 (priloga pod A3). Zato je skupnost stanovalcev v skladu z določbo drugega odstavka 145. člena SZ dne 26.2.1992 (in ne 26.6.1992, kot pomotno navaja zahteva) še lahko s tožencema sklenila najemno pogodbo za določen čas (priloga pod A2), ni pa več mogla kot zastopnik lastnikov vložiti tožbe zaradi izpraznitve tega hišniškega stanovanja, saj so njene pristojnosti po drugem odstavku 145. člena SZ v času vložitve tožbe dne 6.6.1994 zaradi dne 22.5.1992 sklenjene pogodbe že prenehale. Zastopanje lastnikov pred sodiščem je v skladu z 29. členom SZ prešlo na upravnika iz te pogodbe, kot so lastniki tudi povzeli v njenem 6. členu.

Opredelitev pri oznaki tožeče stranke, da jo zastopa skupnost stanovalcev, je po obrazloženem napačna in v izrecnem nasprotju s tožbi priloženo pogodbo z dne 22.5.1992. Oznaka tožeče stranke le kot lastnikov stavbe ... pa ne zadostuje, ker ni dovolj opredeljena v smislu prvega odstavka 77. člena ZPP. Tudi, če bi bilo oznako tožeče stranke lastniki določene stavbe mogoče dobrohotno razumeti kot skupnost lastnikov te stavbe, taka oznaka tožeče stranke ne bi bila zadostna, ker zanjo ni izkazan pogoj iz drugega odstavka 77. člena ZPP, torej da ima ta konkretna skupnost lastnikov tudi lastnost pravne osebe, kot pravilno opozarja zahteva za varstvo zakonitosti.

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče moralo na podlagi določb 392. člena, 393. člena in prvega odstavka 394. člena v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP odločiti kot v izrekih tega sklepa.