Jedro

Čeprav se sodišče druge stopnje v splošnem strinja s pritožnikom, da konfliktna situacija po sebi, niti njeno dojemanje v obdolženčevem primeru, naklepnega ravnanja pri obravnavanem kaznivem dejanju grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1 ne izključujeta, hkrati opozarja na pomen celovite dokazne ocene, ki je v popolnem zajetju vsebine dokazov, kot v njeni pravilni povezavi.

Izrek

Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje 11. 2. 2021 obdolženega I. S. T. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun. Tako razglašeni sklep je bil nato izdan v sodbi I K 8414/2020. 2. Zoper sodbo se je pritožil višji državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni na način, da obdolženega spozna za krivega storitve navedenega kaznivega dejanja ter mu izreče kazen kot je bila zanj predlagana na glavni obravnavi ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede t.i. inicialne invazivnosti, ki po njegovem ni bila na oškodovančevi strani, temveč na strani obdolženca. Ta je namreč kljub pisnemu opozorilu njunega odvetnika, spodkopal stopnice nakar sta se oškodovanec A. M. in njegova soproga, priča B. M. odzvala z opozorilom. Sledila je konfliktna situacija med njimi, v kateri je obdolženi po posnetku video nadzorne kamere vzel v roke desko in grozeče stopil proti oškodovancu, zaradi česar se je ta umaknil nazaj. Po posnetku je dogajanje potekalo torej nasprotno od dogajanja kot ga je v dokazni oceni ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je pri tem zanemarilo še oškodovančevo izpovedbo in izpovedbo njegove soproge, po katerima se je oškodovanec počutil ogroženega že zaradi obdolženčevih predhodnih ravnanj zoper oškodovančevo soprogo, ki jo je telesno poškodoval. Podobno zmotno je sodišče prve stopnje ocenilo še oškodovančevo izpovedbo, po kateri ne izhaja, da bi bil ta inicialno invazivnejši, medtem ko obdolženčevo doživljanje konflikta z oškodovancem kot „ogrožujočega“, po sebi ne izključuje obdolženčevega naklepnega ravnanja, ki ga „grožnja z ohrnjenjem“ in invazivno poseganje po deski ter grozeče stopanje proti oškodovancu zgolj dodatno potrjujeta.

5. Čeprav se sodišče druge stopnje v splošnem strinja s pritožnikom, da konfliktna situacija po sebi, niti njeno dojemanje v obdolženčevem primeru, naklepnega ravnanja pri obravnavanem kaznivem dejanju grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1 ne izključujeta, hkrati opozarja na pomen celovite dokazne ocene, ki je v popolnem zajetju vsebine dokazov, kot v njeni pravilni povezavi. Po razumljivih razlogih sodbe je sodišče prve stopnje izhajalo iz vzajemnih, čustveno nebrzdanih prispevkov obdolženca in oškodovanca v konfliktni situaciji. Kdo izmed njiju je bil bolj napadalen (inicialno invazivnejši) nasproti drugemu sodišče prve stopnje ni posebej ugotavljalo, je pa po posnetku video nadzorne kamere pravilno ugotovilo, da je bil najprej oškodovanec tisti, ki se je približal obdolžencu na manjšo razdaljo in da je obdolženi šele nato vzel v roke desko, ki jo je, potem ko je oškodovanec stopil nekoliko nazaj odložil. Takšnega zaporedja, ki je sodišče prve stopnje po predhodno ugotovljenih vzajemnih prispevkih v konfliktni situaciji in po naknadno ugotovljeni možnosti obdolženčevega doživljanja dogodkov kot ogrožujočega, ki ima podlago v izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra, vodilo v dvom o obdolženčevem namenu ustrahovanja in vznemirjanju oškodovanca, pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ne omenja. Pomeni, da vsebina dejansko ključnega dokaza ni bila popolno zajeta, povezava z drugimi dokazi pa se ne nanaša na obdolženčevo dojemanje dogajanja, temveč na oškodovančevo dojemanje obdolženčevega ravnanja. Na nekaj torej, kar je ravnanju šele sledilo (posledica) in ne na nekaj, kar je obdolženčevo ravnanje po opisu dejanja določalo (namen). Vzeta s katerekoli plati pritožnikova ocena iz pritožbene obrazložitve ne izpolnjuje navedenih pogojev celovitosti ter jo je bilo po obrazloženem zavrniti (391. člen ZKP).

6. Sodišče druge stopnje bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, ki bi bile obdolžencu v škodo ter je nanje dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), ni ugotovilo .