Jedro

Ker je pri prodajni pogodbi značilna izpolnitev izročitev stvari kupcu, to pa je bila zavezana opraviti tožeča stranka kot prodajalec blaga, je treba za vprašanje zastaralnega roka uporabiti italijansko pravo, konkretno Codice civile, glede na to, da Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) tega vprašanja ne ureja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K., razveljavilo v 1. tč. izreka za glavnico 10.203,46 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in v 3. tč. izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 220,55 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2004 dalje ter zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.575,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka dalje.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej ugoditev zahtevku oz. njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je terjatev zastarana. Znesek dolga tožene stranke ni zanemarljiv in odloga izterjave dolga ter poteka časa nikakor ne gre pripisati malomarnosti tožeče stranke pri uveljavljanju oz. varovanju njenih interesov in koristi, temveč dogovoru strank glede plačila. Glede verodostojnosti izpovedi tožnika na eni strani in zakoncev V. kot družbenikov tožene stranke pa sodišče ne more mimo zatrjevanja slednjih, češ da je tožena stranka svoje obveznosti sprotno izpolnjevala z gotovinskimi plačili. Glede na naravo poslovanja med gospodarskimi subjekti z območja različnih držav je takšno poslovanje nedopustno. Tožena stranka tudi ni dokazala nikakršnih odhodkov, dvigov gotovine za vsakokratno poravnavo obveznosti; dogodkov tudi nima zavedenih v svojih poslovnih knjigah. Glede na višino neporavnanih obveznosti takšno poslovanje ne more ostati neevidentirano. Nenazadnje pa zaslišani priči ne moreta pojasniti nikakršnih okoliščin, ki bi potrjevale zatrjevana plačila - čas, kraj, prisotnost prič itd. Vsekakor sodišče nepravilno šteje čas zapadlosti obveznosti glede na čas sklenitve pravnega posla, dasiravno iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so se plačila obveznosti sprotno dogovarjala, izvajala pa z daljšim odlogom plačil. Tožnik je pojasnil in dokazal, da je bil že pred spornimi računi odlog posameznih plačil odložen tudi za osem mesecev. To je bil tudi razlog, da se je zapadlost računa v računu evidentirala "po dogovoru". Poslovno razmerje strank je treba presojati v smislu predhodnega poslovanja. Sklicevanje na uzance za blagovni promet bi bilo upoštevno zgolj pri enkratnem poslu, katerega poslovna razmerja ne bi bilo moč navezati na predhodne dogovore. Sodba je brez razlogov, ki bi potrjevali pravilnost odločitve in odločbe ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Meni, da je sodba jasna in prepričljiva.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor z mednarodnim elementom, glede na to, da je tožeča stranka gospodarski subjekt s sedežem v drugi državi. Tožbeni zahtevek pa meri na plačilo kupnine za toženi stranki prodano blago po šestih računih, torej je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba, to niti ni sporno.

V času spornega razmerja veljavni Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur.l.RS št. 56/99) v okviru poglavja o pravu, ki ga je treba uporabiti, v 1. odst. 19. čl. določa, da se za pogodbo uporabi pravo, ki sta si ga izbrali stranki, pri čemer mora biti volja strank o izbranem pravu ali izrecno izražena ali pa mora nedvomno izhajati iz pogodbenih določil ali drugih okoliščin (2. odst. 19. čl. ZMZPP). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zastaranju vtoževanih terjatev oprlo na 374. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je v času spornega razmerja veljal na območju Republike Slovenije. Vendar pa iz navedb strank in predloženih dokazov ni razvidno, da bi si stranki za predmetno prodajno pogodbo izbrali slovensko pravo. To pomeni, da je v obravnavanem primeru podana situacija po 20. čl. ZMZPP. Ta določa, da če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, se uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež. Ker je pri prodajni pogodbi značilna izpolnitev izročitev stvari kupcu, to pa je bila zavezana opraviti tožeča stranka kot prodajalec blaga, je treba za vprašanje zastaralnega roka uporabiti italijansko pravo, konkretno Codice civile, glede na to, da Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) tega vprašanja ne ureja. Codice civile (CC) v 2946. čl. določa, da znaša splošni zastaralni rok 10 let, kar velja tudi za zahtevke iz naslova plačila kupnine iz prodajne pogodbe med gospodarskimi subjekti.

Poleg zgoraj navedenega pa pritožnik utemeljeno opozarja tudi, da sodišče prve stopnje niti ni navedlo jasnih razlogov za svojo odločitev, ker je v glavnem le povzemalo izpovedbe v tem postopku zaslišanih oseb. Če pa se njegovo odločitev da razumeti tako, da je bilo pri spornih prodajnih pogodbah določeno takojšnje plačilo, torej istega dne kot je bilo toženi stranki izročeno blago, od datuma najstarejšega računa (z dne 19.10.2000) do datuma vložitve zahtevka pri sodišču (31.8.2004) navedeni zastaralni rok še ni potekel, zaradi česar pritožnik upravičeno opozarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo ugovoru zastaranja, ki ga je uveljavljala tožena stranka.

Glede na to je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP); odločitev o stroških postopka pa se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi preostale ugovorne navedbe tožene stranke (le pravočasne in pravočasno dokazno podprte - 286. čl. in 2. odst. 362. čl. ZPP), predvsem v smeri, češ da naj bi bilo sporno blago plačano. Pri tem bo upoštevalo, da je na toženi stranki dokazno breme za trditve, da je bilo blago plačano.