Jedro

Na podlagi delavčeve izjave, da ne želi več delati, delodajalec po preteku odpovednega roka ne more prekiniti delovnega razmerja z delavcem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je z navedeno sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 7.6.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožnici, in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 6.6.1991 ampak je trajalo do 31.12.1993, zato je toženi stranki naložilo, da tožnici za ta čas izplača nadomestilo plače in odvede prispevke ter davke. Sodišče je ugotovilo, da tožnica ni več prihajala na delo zaradi spornega sklepa o prenehanju delovnega razmerja in ne zato, da bi neopravičeno izostajala z dela.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče navaja, da je že v svojem predhodnem sklepu, s katerim je razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje, zavzelo enako stališče, kot sodišče prve stopnje, da tožničina izjava z dne 11.2.1991 o prekinitvi delovnega razmerja ni izraz njene prave volje, zato sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 7.6.1991 ne more temeljiti na tej izjavi.

Tožena stranka je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložila revizijo. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi naj bila podana, ker je pri izdaji prvostopne sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen (2. točka 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku), kot predsednica senata je sodelovala nekdanja tožničina pooblaščenka. Postopek je bistveno kršilo tudi sodišče druge stopnje, ker se je zoper odločbo sodišča prve stopnje izdano v tej zadevi S, s katero so bile tožnici priznane pravice iz delovnega razmerja od 7.6.1991 do 1.6.1992, pritožila samo tožena stranka in je na njeno pritožbo bila odločba razveljavljena, v nadaljevanju postopka pa je potem tožnica zahtevala več, in obe sodišči sta ji to priznali. Takšne posledice za pritožbeno stranko pa Zakon o pravdnem postopku v 374. členu izrecno prepoveduje. Tako ravnanje pomeni kršitev postopka določeno v 1. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Po prepričanju tožene stranke sta sodišči nepravilno uporabili Zakon o delovnih razmerjih in Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Tožnici je dolovno razmerje prenehalo, ker je pisno izjavila, da pri toženi stranki ne želi več delati, kar je v mesecu juniju 1991 potrdila z ustno izjavo ter dejanji, saj je prenehala z delom. Revident predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Iz spisu priloženega pooblastila z dne 17.7.1991 je razvidno, da je tožnica za zastopanje pooblastila samo M.R., ne pa tudi ostalih delavcev Službe pravne pomoči SSS, OOS Ljubljane in okolice. Tako je tožnico lahko zastopal le M.R., ne pa tudi predsednica senata, ki je bila takrat še delavka pri navedeni pravni službi. Tudi iz zapisnikov o glavnih obravnavah izhaja, da predsednica senata ni nikoli zastopala tožnice. Torej se predsednica senata ni bila dolžna izločiti po 1. točki 71. člena ZPP in zato tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Iz razlogov, ki jih revident v reviziji navaja, bi tožena stranka lahko predlagala izločitev predsednice senata le na podlagi 6. točke 71. člena ZPP, tega pa ni storila.

Razen tega pa neupoštevanje 6. točke 71. člena ni določeno kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka v 354. členu ZPP.

Po določbi 374. člena ZPP sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Če bi sodišče druge stopnje to storilo, bi bila podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Vendar drugostopno sodišče ni spremenilo prvostopne sodbe v škodo tožene stranke ob reševanju njene pritožbe. Drugostopno sodišče je na pritožbo tožene stranke le razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje. Postopek se je začel znova, zato je tožeča stranka lahko svoj zahtevek spremenila. Po določbi 1. odstavka 190. člena ZPP lahko tožnik do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Tožnica je to storila s pripravljalno vlogo z dne 12.7.1995, ki je bila toženi stranki vročena. Tožena stranka se spremembi tožbe ni upirala, saj to iz spisa ni razvidno. Sodišče prve stopnje je spremenjenemu zahtevku s sodbo ugodilo, drugostopno sodišče pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Torej tudi v tem primeru ni spremenilo sodbe v škodo tožene stranke.

Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvami nižjih sodišč, da sklep z dne 7.6.1991 o prehanju delovnega razmerja tožnici, ne more temeljiti na izjavi tožnice z dne 11.2.1991. Po izteku odpovednega roka tožena stranka na podlagi te izjave ni mogla več zakonito prekiniti delovnega razmerja s tožnico, glede na to, ker je tožnica nadaljevala z delom. Razen tega pa sta nižji sodišči ugotovili, da izjava ni veljavna, ker ni izraz tožničine prave volje. Na dejanske ugotovitve pa je revizijsko sodišče vezano, ker po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na obrazloženo, in ker ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od revizijskih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).