Jedro

Pritožnik nosi breme navedbe pritožbenih razlogov. Navesti mora konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bila prvostopenjska sodba nepravilna. Te navedbe se morajo nanašati na prvostopenjsko sodbo, saj izpodbija prav njo. Tožeča stranka tem zakonskim bremenom ne zadosti, če zgolj dobesedno navede besedilo listin ali prvostopenjske sodbe.

Za odgovornost na temelju prvega odstavka 49. člena ZPVPJN je temeljna predpostavka, da je naročnik storil kršitev pravil javnega naročanja. Vendar to še ni vse. Takšna kršitev bi morala biti vzročna za nastanek škode tožeče stranke. To pomeni, da vsaka kršitev še ne bi pripeljala do odškodninske odgovornosti tožene stranka. Tožeča stranka bi morala poleg tega zatrjevati (in po potrebi dokazati) obstoj takšne kršitve postopkov javnega naročanja, zaradi katerega ne bi smel biti kot najugodnejši ponudnik biti izbran niti G. d. o. o.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.197,60 EUR v 15. dnevih od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi plačila odškodnine, ki jo je zahtevala tožeča stranka zato, ker ni bila izbrana v okviru postopka oddaje javnega naročila.

2. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbena zahtevka na plačilo odškodnine in zakonskih zamudnih obresti.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi navaja, da se je v „tožbenemu zahtevku v svojih navedbah sklicevala tudi na navedbe v zahtevku za revizijo z dne 28. 2. 2013 in poudarila, da je v njem pod točko III. (stran 3 – 12) podrobno obrazložila zatrjevane kršitve, ki so bile storjene s strani tožene stranke v predrevizijskem postopku in jih strnila v točkah a – g.“ Že v revizijskem zahtevku naj bi utemeljeno navajala, zakaj naj bi bila njena ponudba edina sprejemljiva in popolna. Svoje navedbe naj bi podrobno utemeljila pod točko g (v revizijskem zahtevku). Ponudba tožeče stranke naj bi v celoti zadostila vsem zahtevam tožene stranke, zato naj bi bila edina popolna. Razlogi glede sprejemljivosti ponudbe tožeče stranke naj bi bili v zahtevku za revizijo pod točko g. O odločilnih dejstvih naj bi prvostopenjsko sodišče ne zavzelo nobenega stališča, in naj ne bi obrazložilo, v čem naj bi bile navedbe tožeče stranke neargumentirane. Pritožba se sklicuje na r. št. 14 do r. št. 17 obrazložitve prvostopenjske sodbe.

4. Nepravilno naj bi bilo tudi sklepanje prvostopenjskega sodišča, da ni bila kršena pravica tožeče stranke do vpogleda. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi pojasnilo, na katerem pravnem temelju je poslovni in gospodarski načrt zagotovilo za celotno naložbo. Gospodarski in poslovni načrt naj ne bi pomenil pravno zavezujoče listine, in tudi ne listine v smislu SRS 21. Pritožnik v nadaljevanju navaja, da v tej zadevi predvsem izpodbija procesna dejana tožene stranke v predrevizijskem postopku. S protipravnimi dejanji naj bi tožečo stranko izločila kot ponudnika.

5. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka opozorila na obrazložitev v prvostopenjski sodbi (v r. št. 17 do 19), v kateri naj bi prvostopenjsko sodišče podrobno podalo razloge, zaradi katerih je bila ponudba tožeče stranke nesprejemljiva. Odgovor na pritožbo potem kratko povzema razloge prvostopenjskega sodišča. Nepravilna naj bi bila tudi trditev tožeče stranke, da tožena stranka v objavi javnega naročila ni opredelila ocenjene vrednosti izvedbe celotnega javnega naročila. Ta naj bi bila razvidna iz Sklepa o začetku postopka oddaje naročila z dne 7. 11. 2012 in je znašala 1.500.000,00 EUR. Odgovor na pritožbo tudi opozarja na to, da tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila cena v ponudbi tožeče stranke za 55,69 % višja od zagotovljenih sredstev pri predmetnem javnem naročilu. Po mnenju tožene stranke je zato pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da bi tožeči stranki v zvezi s predmetnim postopkom ne mogla nastati nikakršna škoda in da ji tudi ni nastala.

6. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

7. Pritožba ključnih ugotovitev o poteku dogodkov v zvezi z javnim naročilom tožene stranke niti ni izpodbijala. Na njih se pritožbeno sodišče sklicuje (prvostopenjska sodba, r. št. 11). Pritožbeno sodišče bo zaradi lažjega razumevanja svoje odločitve povzelo le nekatere bistvene.

8. Tožena stranka je vodila postopek oddaje javnega naročila z imenom „Nabava, implementacija in vzdrževanje distribucijskega centra vodenja E. d. d.“ Povabilo k oddaji ponudbe je bilo javno objavljeno. Tožeča stranka je dala skupno ponudbo z družbo P. s sedežem v N. Enako kot že prvostopenjsko sodišče bo tudi pritožbeno sodišče to ponudbo označevalo kot ponudbo tožeče stranke. Tožena stranka je 31. 1. 2013 izdala obvestilo o oddaji javnega naročila. Javno naročilo je oddala ponudniku G., d. o. o. Skupna pogodbena vrednost je znašala 1.487.800,00 EUR brez DDV. Ponudba tožeče stranke je bila izločena iz postopka javnega naročanja iz razloga nesprejemljivosti kot nepopolna. Tožeča stranka je zoper obvestilo o oddaji naročila 28. 2. 2013 vložila zahtevek za revizijo na toženo stranko (priloga A2). Tega je tožena stranka zavrnila, hkrati je bil zavrnjen tudi zahtevek za povrnitev stroškov. Zavrnjen je bil tudi zahtevek tožeče stranke na vpogled v osamezne priloge izbranega ponudnika (priloga A6; sklep z dne 22. 3. 2013).

9. Zahtevek za revizijo je zavrnila še Državna revizijska komisija (DRK) s sklepom z dne 15. 5. 2013 (priloga A4). Zavrnjen je bil tudi zahtevek za povrnitev stroškov.

10. Nedvomno sta glavna pravna temelja za odločitev tej zadevi dva zakona: nekoč veljavni Zakon o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 72/11 – uradno prečiščeno besedilo, 43/12 – odl. US, 90/12, 19/14, 90/14 – ZDU-1I in 91/15 – ZJN-3, v nadaljevanju: ZJNVETPS) in pa Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011, 60/2011 – ZTP-D, v nadaljevanju: ZPVPJN). Odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi kršitev pravil javnega naročanja se presoja po pravilih obligacijskega prava o odgovornosti brez krivde (1. odstavek 49. člena ZPVPJN).

11. Pritožba tožeče stranke ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila ponudba tožeče stranke nesprejemljiva in kot takšna nepopolna. Prav tako ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka kot naročnik vrednost konkretnega naročila ocenila na 1.500.000,00 EUR. S strani tožeče stranke ponujena cena je znašala 2.335.413,00 EUR brez DDV. Ponudba tožeče stranke je bila za 55,69 % višja od zagotovljenega zneska denarja, ki ga je imela tožena stranka. Prav tako pritožba ne izpodbija ugotovitve, da je tožena stranka izbrala ponudnika, ki je ponudil ceno v višini 1.487.800,00 EUR brez DDV. Z ničemer tudi ne poskuša omajati sklepanja prvostopenjskega sodišča, da ni imela nobenih možnosti, da bi bila v predmetnem postopku oddaje javnega naročila izbrana kot najugodnejši ponudnik (prvostopenjska sodba, r. št. 21).

12. Pritožbeno sodišče želi vnaprej pojasniti še, da pritožnik nosi breme navedbe pritožbenih razlogov (3. točka 335. člena ZPP). Navesti mora konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bila prvostopenjska sodba nepravilna. Te navedbe se morajo nanašati na prvostopenjsko sodbo, saj izpodbija prav njo. Če meni, da je bila storjena kakšna procesna kršitev ali da je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno, mora tudi utemeljiti, zakaj bi eno ali drugo lahko vplivalo na pravilnost odločbe. Izjema velja za t. i. absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih tožeča stranka še vseeno mora, vsaj praviloma, navesti sama (2. odstavek 350. člena ZPP). Tožeča stranka tem zakonskim bremenom ne zadosti, če zgolj dobesedno navede besedilo listin ali prvostopenjske sodbe.

13. Bistveni del pritožbe na str. 4 je zgolj dobeseden navedek zahteve za revizijo in nima nobene neposredne povezave s tem pravdnim postopkom. Ni noben konkreten očitek prvostopenjskemu sodišču glede njegovega postopanja in nanj pritožbeno sodišče niti ne more odgovoriti. Smiselno isto velja tudi za besedilo pritožbe na str. 5 (spodaj) in 6 (oboje natisnjeno ležeče).

14. Tožeča stranka v pritožbi navaja (pritožba, str. 3), da se je v tožbi sklicevala tudi na navedbe v zahtevku za revizijo z dne 28. 2. 2013. V tožbi (str. 2 = l. št. 2) je tožeča stranka res trdila tole: „V zahtevku za revizijo je tožeča stranka pod točko III (str. 3 – 13) podrobno obrazložila zatrjevane kršitve, ki so bile storjene s strani tožene stranke v predrevizijskem postopku in jih strnila v točkah a – g.“

15. To je bila trditev o ravnanju tožeče stranke v predrevizijskem postopku. Takšno trditev je postavila v pravdnem postopku. Revizijski in pravdni postopek sta dva različna postopka in v vsakem je treba postavljati trditve. V pravdnem postopku postavljena gola in poleg tega zelo splošna navedba o vsebini listine (zahtevku za revizijo), ki je bila predložena v revizijskem postopku je premalo, da bi prvostopenjsko sodišče takšno trditev obravnavalo kot trditev v pravdnem postopku (212. člen ZPP). Tožeča stranka bi lahko na primer, če bi želela zadostiti svojem trditvenemu bremenu znotraj pravdnega postopka, postavila tudi v pravdnem postopku enake trditve, kot so bile v zahtevku za revizijo. Ker tega v tožbi ni storila, ni prvostopenjsko sodišče storilo nobene napake, ker se z njimi ni ukvarjalo. Zapisano velja tudi za ostale očitke na str. 3 pritožbe (l. št. 38), kolikor se nanašajo na trditve tožeče stranke v revizijskem postopku.

16. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da je tožena stranka v objavi javnega naročila navedla ocenjeno vrednost izvedbe javnega naročila (prvostopenjska sodba, r. št. 19). Pritožba to sicer izpodbija, ne navede pa, zakaj naj bi bila takšna ugotovitev nepravilna.

17. Preostanek pritožbe je povsem splošen. Navaja, da naj bi bile neutemeljene navedbe in sklepanja prvostopenjskega sodišča v r. št. 14 in 15. Katera naj bi bila tista odločilna dejstva, o katerih naj bi prvostopenjsko sodišče ne zavzelo stališča, ali jih naj ne bi obrazložilo, pritožba ni navedla. Neutemeljen je tudi očitek, da prvostopenjska sodba ni navedla, katere trditvam tožeča stranka ni nasprotovala argumentirano (pritožba, str. 4). Prvostopenjsko sodišče je to storilo v r. št. 15 obrazložitve, svoje pravno stališče je tudi natančno obrazložilo v naslednjih odstavkih.

18. Tožeča stranka je hotela doseči vpogled v poslovni in gospodarski načrt za obdobje od 2013 do 2015. Pravni temelj za vpogled je zlasti v 2. in 7. odstavku 27. člena ZJNVETPS. Pravica do vpogleda pa je omejena (gl. zlasti 1. odstavek navedenega člena). Prvostopenjsko sodišče se je z očitki kršitve pravice do vpogleda ukvarjalo obširno (gl. r. št. 16 do 18) in tudi z vpogledom DRK gospodarski in poslovni načrt tožene stranke v r. št. 19. Neutemeljen je torej očitek, da se prvostopenjsko sodišče s pravico do vpogleda ni ukvarjalo. Katere konkretne trditve ali dokazne predloga naj bi spregledalo, pritožba ne pojasni.

19. Konkretna postane le glede tega, da se naj ne bi izjasnilo glede navedb „v zvezi z uporabo člena 39. ZGD“. Na to je prvostopenjska sodba pravzaprav že odgovorila v r. št. 16 in 17, in sicer v zvezi s pravico do vpogleda. Ponovno bo to obrazložilo še pritožbeno sodišče. 20. Glede na 1. odstavek 27. člena ZJNVETPS mora „Naročnik … zagotoviti varovanje podatkov, ki se glede na določbe zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov, tajne podatke ali gospodarske družbe, štejejo za osebne ali tajne podatke ali poslovno skrivnost.“ Ta določba torej pove, da se določbe ZGD-1 o varovanju podatkov uporabljajo tudi v postopku javnega naročanja. Glede na 2. odstavek 39. člena ZGD-1 pa so takšni podatki vsi tisti, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedle neupravičena oseba. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka del gospodarskega načrta (v katerega ni dovolila vpogleda) označila kot poslovno skrivnost na temelju posebnega pravilnika tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka označbi, da gre za poslovno skrivnost, ni niti nasprotovala (prvostopenjska sodba, r. št. 18). Edino kar je grajala je bilo, da ji tožena stranka ustreznega sklepa ni predložila. Zaradi tega pa pravica do vpogleda še ni bila kršena. Kasneje je DRK v revizijskem postopku vpogledal v celotni gospodarski in poslovni načrt tožene stranke. Ugotovil je, da je bila ponudbena cena tožeče stranke višja za 55,69 % od zagotovljenih sredstev. Tej ugotovitvi pa tožeča stranka argumentirano ni nasprotovala v teku prvostopenjskega postopka.

21. Pritožba ima prav, da gospodarski in poslovni načrt ni pravno zavezujoča listina in tudi ni listina v smislu SRS (SRS 21). Oboje za odločitev v tej zadevi niti ni pomembno. Tožena stranka je gospodarska družba. Gospodarski in poslovni načrt tožene stranke je listina, ali pa več listin, s katerimi tožena stranka zgolj na zelo splošen način predvidi nadaljnje poslovanje v nekaj daljšem časovnem obdobju. Pravna ureditev je sedaj takšna, da gospodarske družbe niso vezane na takšne načrte in ji lahko kadarkoli spremenijo. Po drugi strani pa tudi ni nobenega posebnega razloga, da se ne bi verjelo, da gospodarski in poslovni načrt ne opisujeta poslovne volje gospodarske družbe in da ne odražata njenih finančnih zmožnosti. Če pa tožeča stranka meni, da gospodarski in poslovni načrt tožene stranke ne pomeni izraza resnične poslovne volje tožene stranke, pa je na njej trditveno in dokazno breme.

22. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus glede pravilne uporabe materialnega prava. Tega je napravilo po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Preizkus je oprlo na dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in jih pritožba ni izpodbijala. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna. Odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

23. Za odgovornost na temelju 1. odstavka 49. člena ZPVPJN je temeljna predpostavka, da je naročnik storil kršitev pravil javnega naročanja. Vendar to še ni vse. Takšna kršitev bi morala biti vzročna za nastanek škode tožeče stranke. To pomeni, da vsaka kršitev še ne bi pripeljala do odškodninske odgovornosti tožene stranka. Tožeča stranka bi morala poleg tega zatrjevati (in po potrebi dokazati) obstoj takšne kršitve postopkov javnega naročanja, zaradi katerega ne bi smel biti kot najugodnejši ponudnik biti izbran niti G. d. o. o. 24. Da pravica tožeče stranke do vpogleda sploh ni bila kršena, je že bilo obrazloženo. Tožeča stranka pa tudi še v pritožbi argumentirano ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila njena (lastna) ponudba pravilno izločena kot nesprejemljiva in kot takšna nepopolna zaradi previsoke cene. Tožeča stranka ravna torej enako kot v teku prvostopenjskega postopka. Glede podrobnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča o posameznih dejstvih v zvezi z okoliščinami pri oddaji javnega naročila se pritožbeno sodišče sklicuje na prvostopenjsko sodbo, r. št. 19. 25. Nepopolne ponudbe se izločijo (1. odstavek 84. člena ZJNVETPS). Popolna ponudba« je ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna (17. točka 2. odstavka ZJNVETPS). Nepopolna je očitno ponudba, ki tem predpostavkam ne zadošča. Nesprejemljiva ponudba je tista ponudba, katere ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva, ali pa tudi ponudba, katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročanja na trgu (22. točka 2. člena ZJNVETPS).

26. Izločijo se torej ponudbe s previsoko ceno, in sicer kot nepopolne. Prav to pa je storila tožena stranka. Ponujena cena tožeče stranke je bila krepko višja od zagotovljenih sredstev tožene stranke (za 55,69 %). Pravila javnega naročanja niso bila kršena. Poleg tega je bila ponudbena cena tožeče stranke tudi mnogo višja od cene izbranega ponudnika. Pravilno je sklepanje, da bi tožeča stranka ne mogla prejeti naročila tožene stranke, in sicer celo če bi bila kršena njena pravica do vpogleda.

27. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo v višini 1.177,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), do 20,00 EUR (tar. št. 6002). Upravičena je so skupaj 1.197,60 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.