Jedro

Obstoja terjatve, prijavljene v stečajnem postopku na določeni dejanski podlagi, ki je bila prerekana, ni mogoče nato v pravdnem postopku ugotavljati na podlagi druge dejanske podlage. Če tožnik (upnik) temelji tožbeni zahtevek na drugi dejanski podlagi, sodišče tožbo zavrže.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja menične terjatve v višini 1.264.504,00 SIT s pripadki, s sklepom pa je zavrglo podrejeni tožbeni zahtevek (pravilno in v nadaljevanju: tožba s podrejenim tožbenim zahtevkom) na ugotovitev obstoja terjatve v enaki višini s pripadki, temelječe na odškodninskopravni podlagi. Pritožbo zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče (s sodbo in sklepom) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila revizijo, vendar samo zoper sklep, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo njeno pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe s podrejenim tožbenim zahtevkom. V reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sklep sodišča druge stopnje spremeni in podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V tem sporu je zahtevala tožeča stranka plačilo zneska 1.264.504,00 SIT na meničnopravni podlagi, podrejeno pa še na odškodninskopravni podlagi. Vsako pravno podlago je utemeljevala z drugačno dejansko podlago (neizpolnitev menične obveznosti oziroma škoda zaradi nepravilnega ravnanja delavcev tožene stranke). Čeprav je na podlagi obeh dejanskih in pravnih podlag zahtevala plačilo enakega zneska, gre za dve različni terjatvi. Šele zatrjevana dejanska podlaga namreč individualizira sporni predmet (primerjaj: 3. odst. 186. člena ZPP - vezanost sodišča na zatrjevano dejansko podlago). V obravnavanem primeru ga je tožeča stranka individualizirala enkrat kot meničnopravno terjatev, drugič pa kot odškodninskopravno terjatev. Samo podrejeno uveljavljavljanje terjatve na odškodninskopravni podlagi na gornje razloge in odločitev ne vpliva. Upniki, ki želijo konkurirati pri delitvi stečajne mase, morajo vsako svojo terjatev prijaviti v stečajnem postopku. Če tega ne storijo, pri njeni delitvi ne morejo sodelovati (121. člen, 1., 2. in 4. odst. 126. člena ter 144. člen zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - Ur. list SFRJ štev. 84/89; v nadaljevanju: ZPPSL). Izven prijav v stečajnem postopku se štejejo kot prijavljene v stečajnem postopku samo tiste terjatve, ki so bile prijavljene na podlagi oklica za sklenitev prisilne poravnave (6. točka 89. člena in 122. člen ZPPSL), ne pa tudi druge.

Izpodbijana odločba temelji na dejstvu, da tožeča stranka v stečajnem postopku proti toženi stranki ni prijavila terjatve 1.264.504,00 SIT, ki jo izvaja iz odškodninske odgovornosti tožene stranke. Čim je tako, omenjena terjatev ne bo upoštevana pri delitvi stečajne mase. Zato tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitev njenega obstoja. Posledica tega pa je zavrženje tožbe (2. odst. 288. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče materialnopravno in procesnopravno pravilno zavrnilo pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo s podrejenim tožbenim zahtevkom.

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani. Ker tudi tisti revizijski razlogi, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.