Jedro

Pravilno je sklepanje sodišča prve stopnje, da bi morala dejstvo, ki ni sporno, da se je tožnica z družino vrnila v domovino dne 22.3.1947 z organiziranim transportom iz Avstrije, tožena stranka presoditi glede na zgodovinske podatke o vračanju izgnancev na organiziran način v domovino in ob upoštevanju teh podatkov presoditi potrdilo Arhiva RS o tem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 745/99-6 z dne 3.7.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popr., v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 29.3.1999 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo 16. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99, v nadaljevanju: ZZVN), ki ureja višino doživljenjske mesečne rente, od uveljavitve dopolnitve ZZVN - C dne 10.8.1996 dalje pa je določeno, da se čas trajanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja šteje v dejanskem trajanju do vrnitve v domovino. Prav tako je v 13. členu ZZVN določeno, da se v pokojninsko dobo všteva tudi čas po 15.5.1945 do vrnitve v domovino v dejanskem trajanju. Če se je žrtev vojnega nasilja vrnila v domovino po 31.12.1945, se ji čas po tem datumu prizna le, če dokaže, da se pred tem datumom ni mogla vrniti iz razlogov, ki jih ni sama porvzročila, in se za poln mesec šteje, če je nasilje trajalo več kot 15 dni.

V obravnavanem primeru je po mnenju sodišča prve stopnje sporen čas trajanja prisilnega ukrepa, zaradi katerega je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - izgnanke in s tem povezana višina doživljenjske mesečne rente ter čas, ki se tožnici všteva v pokojninsko dobo. Sporno je, ali se pri določitvi doživljenjske mesečne rente in pri pokojninski dobi tožnici, ki se je nesporno vrnila v domovino po 31.12.1945, kot čas izgnanstva upošteva tudi čas od 31.12.1945 pa do dejanske vrnitve v domovino dne 22.3.1947. Tožena stranka, tako kot prvostopni organ pred njo, ugotavlja, da navedenega obdobja izgnanstva ni mogoče upoštevati, ker tožnica ni dokazala, da se je vrnila v domovino dne 22.3.1947 zaradi razlogov, ki jih sama ni povzročila, tožnica pa temu nasprotuje in navaja, da se je s starši vrnila v domovino z organiziranim transportom, iz česar izhaja, da se pred tem niso mogli vrniti. Sodišče prve stopnje se strinja z razlago dopolnjenega 16. člena ZZVN, kot jo v izpodbijani odločbi navaja tožena stranka, namreč, da mora oseba, ki se je v domovino iz izgnanstva vrnila po 31.12.1945, dokazati, da se prej ni mogla vrniti, in to iz razlogov, ki jih sama ni zakrivila. Ne strinja pa se s sklepanjem tožene stranke, da tožnica tega ni dokazala, saj za tako sklepanje tožene stranke v predloženih upravnih spisih ni podlage. Iz podatkov v upravnih spisih, in sicer iz potrdila Arhiva Republike Slovenije z dne 1.12.1997 namreč izhaja in tudi ni sporno, da se je tožnica z družino vrnila v domovino dne 22.3.1947 z organiziranim transportom iz J. Zakaj dejstva, da se je tožničina družina vrnila v domovino z organiziranim transportom, ni šteti kot dokaz, da razlogov za vrnitev v domovino po 31.12.1945 tožnica ni sama povzročila, tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje ni utemeljila. To dejstvo bi morala tožena stranka presoditi glede na zgodovinske podatke o vračanju izgnancev na organiziran način v domovino in ob upoštevanju teh podatkov presoditi navedeno potrdilo Arhiva Republike Slovenije. Ker ni tako ravnala, je po mnenju sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke nezakonita. Zato je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke. Ker na podlagi navedenega v podatkih upravnih spisov za odločitev o stvari ni zanesljive podlage, sodišče prve stopnje ni moglo slediti predlogu tožnice, da samo odloči o stvari, ampak je zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala tožena stranka upoštevati njegova napotila ter svojo odločitev natančno utemeljiti, še posebej, če bo vzrajala glede krivdnih razlogov za vrnitev v domovino dne 22.3.1947. Tožena stranka se v pritožbi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje in meni, da je pri odločanju o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja tožnici zakonito in pravilno oprla ugotovljeno dejansko stanje na določbe ZZVN. Pri odločanju je upoštevala vse priložene dokaze in vsa dejstva in v obrazložitvi odločbe to tudi navedla. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi iz razloga, ker je v upravnem sporu, ki ga je sprožila M.K., sodišče prve stopnje že odločilo s sodbo, št. U 746/99-6 z dne 15.5.2000 in tožbo imenovane kot neutemeljeno zavrnilo. Po oceni sodišča prve stopnje imenovana ni dokazala, da se v domovino ni mogla vrniti iz razlogov, ki jih ni sama povzročila. Poudarja, da gre pri navedenih primerih uveljavljanja pravic žrtve vojnega nasilja sester T.D. (tožnice) in M.K. za enako stanje stvari in da so listine v upravnih spisih obeh imenovanih enake. Zato so bila v obeh postopkih ugotovljena ista dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo. V revizijskih postopkih je presojala iste dokaze in enako odločitev v obeh primerih obrazložila enako. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči oziroma vrne zadevo v ponovno presojo sodišču prve stopnje.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, ki imajo svojo oporo v materialnem zakonu (ZZVN, razlaga dopolnjenega 16. člena) in v podatkih ter listinah v upravnih spisih.

Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz podatkov upravnih spisov, in sicer iz potrdila Arhiva Republike Slovenije z dne 1.12.1997 namreč izhaja in tudi ni sporno, da se je tožnica z družino vrnila v domovino dne 22.3.1947 z organiziranim transportom iz J. Zato je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da bi morala to dejstvo tožena stranka presoditi glede na zgodovinske podatke o vračanju izgnancev na organiziran način v domovino in ob upoštevanju teh podatkov presoditi navedeno potrdilo Arhiva Republike Slovenije. Ker ni tako ravnala, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke nezakonita. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožničini tožbi in s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo.

Po mnenju pritožbenega sodišča ni upošteven pritožbeni ugovor tožene stranke, da je v upravnem sporu, ki ga je sprožila M.K. (tožničina sestra), sodišče prve stopnje že odločilo s sodbo, št. U 746/99-6 z dne 15.5.2000 in tožbo M.K. kot neutemeljeno zavrnilo s tem, da po njegovi oceni imenovana ni dokazala, da se v domovino ni mogla vrniti iz razlogov, ki jih ni sama povzročila. Ob vložitvi pritožbe tožene stranke v tej zadevi navedena sodba z dne 15.5.2000 v zvezi s tožbo tožničine sestre M.K. še ni bila pravnomočna (glej odločitev pritožbenega sodišča: št. I Up 755/2000-3 z dne 28.5.2003).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.