Jedro

Ker v listinski medicinski dokumentaciji, ki jo je slovenskemu nosilcu zavarovanja v skladu s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo, predložil nosilec zavarovanja BiH, ni dovolj objektivizirane podlage za oceno invalidnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb tožene stranke št. ... z dne 16. 9. 2011 in 14. 6. 2011, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je presodilo, da sta izpodbijana posamična upravna akta pravilna in zakonita.

Citirano sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in smiselno predlaga spremembo tako, da se mu na temelju I. kategorije invalidnosti prizna pravica do invalidske pokojnine. Navaja, da je v BiH upokojen in je imel tamkajšni nosilec zavarovanja vso potrebno dokumentacijo za ugotovitev I. kategorije invalidnosti. Ker ga invalidska komisija I. stopnje Slovenije ni poklicala na pregled, je na podlagi nepopolne dokumentacije napačno ugotovila dejansko stanje in enako tudi invalidska komisija II. stopnje, čeprav je predložil dodatno medicinsko dokumentacijo, in sicer izvid kardiologa in nevrologa. Sicer pa sodišče, v katerega je neizmerno verjel, krši njegove pravice in je bil na obravnavi hendikepiran zaradi slabega poznavanja slovenskega jezika. Na vprašanje o ponovnem prihodu na pregled je sicer opozoril sodišče, da ima zdravstvene in materialne težave za ponovni prihod v Slovenijo, nikoli pa naj ne bi trdil, da ne bo prišel na pregled. V zvezi z izpodbijano sodno odločbo sumi celo v rasno in versko diskriminacijo tujih državljanov. Očita kršitev 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice, pri čemer bo vztrajal tudi pred Mednarodnim sodiščem.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere je glede na 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; ZPP) potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti drugih zatrjevanih bistvenih kršitev, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Po 6. členu ZPP, ki se v skladu z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) uporablja tudi v sodno socialnih sporih, namreč teče sodni postopek v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, torej v slovenskem jeziku. V skladu s 1. odstavkom 102. člena ZPP smejo stranke in drugi udeleženci v postopku na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem sicer uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku stranke, se jim v skladu z istim zakonskim določilom na njihov predlog ali če sodišče ugotovi, da slovenskega jezika ne razumejo, zagotovi ustno prevajanje po sodnem tolmaču. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 6. 7. 2012, na katerem je bil tožnik celo zaslišan kot stranka, ne izhaja, da bi glede na 102. člen citiranega ZPP predlagal prevajanje v svoj jezik, niti da bi sodišče ugotovilo, da tožnik slovenskega jezika ne bi razumel, in da bi ga posledično poučilo na pravico vzeti si tolmača. Ker šteje zapisnik o glavni obravnavi za javno listino, pritožnik s pritožbenim zatrjevanjem, da je bil pred sodiščem prve stopnje s slabim poznavanjem slovenskega jezika hendikepiran, ne more uspešno uveljavljati bistvene kršitve iz 9. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sicer pa iz izpovedi tožnika na prvem naroku za glavno obravnavo dne 6. 7. 2012 izhaja, da na osebni pregled na IK v Slovenijo zaradi slabega zdravstvenega stanja ne more več priti, da pa je pripravljen pribaviti še drugo zdravstveno dokumentacijo, in sicer ultrazvok in obremenitveni test srca. Vabljen na drugi narok za 20. 9. 2013 pa je prvostopenjskemu sodišču z dopisom z dne 9. 9. 2013 izrecno sporočil, da se ga iz zdravstvenih razlogov ne more udeležiti, da soglaša, da se glavna obravnava opravi v njegovi odsotnosti ter sodišče naproša, da upošteva novejšo medicinsko dokumentacijo. Pred prvostopenjskim sodiščem tako ni prišlo niti do bistvene kršitve postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker ni uporabilo določb o izvajanju dokaz bodisi z izvedenstvom medicinske stroke ali z dopolnilnim mnenjem izvedenskega organa tožene stranke še na podlagi izvida osebnega pregleda tožnika.

Na podlagi razpoložljivega listinskega dokaznega gradiva v upravnem spisu in sicer skladnih mnenjih invalidske komisije I. stopnje z dne 25. 5. 2011 (v nadaljevanju IK I) in invalidske komisije II. stopnje z dne 14. 9. 2011 (v nadaljevanju IK II) je tudi po presoji pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi pravilno zaključeno, da sta zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita in tožbeni zahtevek ob uporabi 1. odstavka 81. člena ZDSS-1 zakonito zavrnjen. Ob izkazani prisotnosti aortokoronarnega obvoda, stabilne angine pektoris, stanja po AMI anteroapikalno, desnostranski lubmoishialgiji ter stanja po operaciji hernie disci L4-L5, je bilo namreč ocenjeno, da je pri tožniku potrebno nadaljnje zdravljenje in ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju. Sicer pa iz obrazložitve IK II prepričljivo izhaja, da je zaradi zelo skope medicinske dokumentacije, za ustrezno oceno invalidnosti, nujno potrebno opraviti še neinvazivno diagnostiko, in sicer UZ srca ali obremenitveno testiranje, ki bi verificiralo zmogljivost srčno žilnega sistema. Ker torej tudi po presoji pritožbenega sodišča v listinski medicinski dokumentaciji, ki jo je slovenskemu nosilcu zavarovanja v skladu s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo (Ur. l. RS, št. 37/08 - MP 10/08; v nadaljevanju Mednarodni sporazum), predložil nosilec zavarovanja BiH, ni dovolj objektivizirane podlage za oceno invalidnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen. Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) je namreč v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti le zavarovance, pri katerih so z objektivizirano listinsko medicinsko dokumentacijo izkazane takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so posledično popolnoma nezmožni opravljati vsakršno organizirano pridobitno delo. Tožnik se pri tem seveda ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da ga je nosilec zavarovanja v Bosni in Hercegovini že razvrstil v I. kategorijo invalidnosti, saj vsaka država pogodbenica to pravno relevantno dejstvo ugotavlja v skladu s kriteriji oziroma definicijo invalidnosti iz svoje nacionalne zakonodaje.

Glede novejše listinske medicinske dokumentacije z dne 29. 8. 2012, 22. 8. 2012 in 15. 8. 2012, predložene v sodnem postopku, je sodišče prve stopnje že pravilno pojasnilo, da je ta lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka. Po veljavni procesni zakonodaji, in sicer ZDSS-1, sodišče v sodno socialnih sporih namreč presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih posamičnih upravnih aktov le na podlagi dejanskega zdravstvenega stanja, kakršno je bilo izkazano z medicinskimi izvidi, razpoložljivimi do izdaje drugostopenjskega, v predsodnem upravnem postopku dokončnega posamičnega upravnega akta. Torej listinsko medicinsko dokumentacijo, ki je v obravnavanem primeru obstajala oz. bila izdana najpozneje do 16. 9. 2011. Upoštevajoč obrazložitev v predhodnih točkah, ko je bil torej tožbeni zahtevek zavrnjen ob pravilni materialnopravni presoji, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita, niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da naj bi pred sodiščem prve stopnje prišlo do kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Prav tako v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče uspešno zatrjevati rasne ali verske diskriminacije oziroma diskriminiranja na podlagi statusa državljanstva. Na zakonito zavrnitev tožbenega zahtevka te osebne okoliščine v predmetni zadevi nimajo prav nobenega vpliva.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo ob uporabi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.