Jedro

Za protipravnost namreč gre, če storilec prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca. Glede na takšno definicijo nedopustnosti se postavlja vprašanje, ali lahko nekdo krši pravico drugega s tem, ko izvršuje svojo pravico, ko je torej možnost njegovega ravnanja pravno zavarovana (osrednja prvina pravice je možnost, da pravni subjekt ravna na določen način). Po mnenju tega sodišča lahko šele subjektiven odnos storilca do svojega ravnanja opredeli njegovo protipravnost. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženki ni mogoče očitati nikakršne krivde za zatrjevano škodo, zato njenega ravnanja (vložitve tožbe) tudi ni mogoče opredeliti kot nedopustnega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da mu toženka plača tolarsko protivrednost 343.200 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, zmanjšano za davščine z zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 160.485,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmoten in nepravilen zaključek sodišča, da je toženka hotela varovati svoje pravice. Z odločbo o denacionalizaciji niso bile kršene njene pravice. Toženkine pravice niso stvarnopravne narave, tako da vzpostavitev lastninske pravice v korist tožnika ne bi v ničemer posegla v njeno pravico uporabe. Njena tožbena navedba, da si bo prizadevala, da se nepremičnina ne bi vračala v naravi, kaže na to, da je hotela tožniku škodovati. Pravice, ki očitno niso kršene, ne potrebujejo sodnega varstva. Napačno je stališče sodišča, da ni videti nobene napake v ravnanju toženke, ko po prejemu pravnega mnenja VS RS ni umaknila tožbe. Gre za faktičen pravni vir. Toženke tudi ne gre šteti za prava neuko stranko, saj je imela ob vložitvi upravne tožbe pravno pomoč. Od prejema pravnega mnenja dalje je bila seznanjena z neuspehom svoje tožbe. Napačni so zaključki sodišča, ki se opirajo na določila Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDEN, ki v času vložitve toženkine tožbe in njenega zavrženja še ni veljal. Danes bi bilo njeno ravnanje enako nedopustno, kot je bilo v času zavrženja tožbe. Lahko bi bila stranka, vendar le glede povrnitve vlaganj. Toženkino ravnanje je mogoče opredeliti kot nedopustno in malomarno. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal škode, da ni dokazal vzročne zveze in da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Zahtevek je oblikoval z valutno klavzulo, ker so bile tudi vrednosti v izvedenskem mnenju navedene v tuji valuti, sicer pa bi moralo sodišče opozoriti tožnika na nepravilno oblikovanost zahtevka v okviru svoje pojasnjevalne obveznosti. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Pritožba ni utemeljena. Tožnik je svoj odškodninski zahtevek temeljil na trditvah: - da mu je zaradi nemožnosti uporabe hiše G 18, Kranj, nastala škoda v višini najemnine po 10.400 DEM mesečno. Z navedeno nepremičnino bi namreč lahko razpolagal šele po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. To pa je preprečila toženka s sprožitvijo upravnega spora; - da je toženka tožbo vložila prav z namenom, da bi tožniku preprečila izkoriščanje nepremičnine; - da je njeno ravnanje v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zagotovljena pravica sprožiti upravni spor in s tem v nasprotju s splošno prepovedjo zlorabe pravice, ki narekuje njenemu nosilcu, da jo vselej izvršuje skladno z njenim namenom; - da toženka zaradi svojega nerazumljivega postopanja odgovarja za nastalo škodo in da je podana je krivda (malomarnost) za njeno protipravno dejanje. V določilih Zakona o denacionalizaciji (ZDEN), po katerih pripada denacionalizacijskemu upravičencu odškodnina zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine za čas od uveljavitve ZDEN (2. odstavek 72. člena ZDEN), naj bi bila po razlogih tožbe pravna podlaga tožbenega zahtevka. Vendar pa v tožbi navedene dejanske okoliščine ni mogoče uvrstiti pod dejanski stan navedenega določila ZDEN, ki opredeljuje obveznosti predvsem denacionalizacijskih zavezancev oziroma tistih, ki stvar (nepremičnino) uporabljajo oziroma izkoriščajo, ampak pod dejanski stan klasičnega odškodninskega delikta (1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). V zgoraj navedenih alineah so namreč zatrjevani vsi elementi oziroma predpostavke odškodninske obveznosti: nastala škoda, protipravnost oziroma nedopustnost toženkinega ravnanja, vzročna zveza med toženkinim nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter toženkina odgovornost. Za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti vse navedene predpostavke podane kumulativno. Po mnenju sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru niso podane, ker toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti kot protipravnega oziroma nedopustnega in ker ni dokazana škoda. Po stališču tožnika je toženka s svojim ravnanjem zlorabila pravico do vložitve tožbe oziroma sprožitve upravnega spora. S tem naj bi kršila tožnikovo lastninsko pravico, katere vsebina je v uporabi, razpolaganju in posesti stvari (v skladu s stališčem sodne in ustavnosodne prakse imajo upravičenci do denacionalizacije od uveljavitve ZDEN varovan pravni položaj. Gre za pravico pričakovanja in je vsak poseg v pravico do denacionalizacije šteti kot poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine). Tako sta si bili nasproti dve ustavni pravici: tožnikova pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in toženkina pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), katere vsebina je v upravičenju, da se vsak, ki meni, da je kakšna njegova pravica prekršena ali ogrožena, obrne na sodišče z zahtevo (tožbo) za pravno varstvo. Izhodiščna podlaga presoje v tem sporu je v dejstvu, da je prišlo do konflikta obeh pravic: Izvrševanje ene je onemogočalo aktiviranje in izvrševanje druge. Nadaljnje vprašanje, ki je bistveno za presojo v tem sporu pa je, ali je toženka svojo pravico zlorabila in ali je pri tem ravnala krivdno, kar bi pogojevalo njeno odškodninsko odgovornost. Vprašanje protipravnosti in krivde je v takšni situaciji nujno potrebno obravnavati skupaj. Za protipravnost namreč gre, če storilec prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca. Glede na takšno definicijo nedopustnosti se postavlja vprašanje, ali lahko nekdo krši pravico drugega s tem, ko izvršuje svojo pravico, ko je torej možnost njegovega ravnanja pravno zavarovana (osrednja prvina pravice je možnost, da pravni subjekt ravna na določen način). Po mnenju tega sodišča lahko šele subjektiven odnos storilca do svojega ravnanja opredeli njegovo protipravnost. Tako se glede na prej opredeljeno vsebino pravice storilec, ki bi ravnal naklepno oziroma z namenom povzročitve škode, ne bi mogel sklicevati na pravico, saj bi bilo njegovo ravnanje zunaj nje. Povzročitev škode ne more biti niti cilj pravice niti ne sodi v njen domet kot dovoljena posledica. Drugače pa je s tistim, katerega ravnanje bi bilo usmerjeno k temu, da nastane dopustna posledica, pri izvrševanju svoje pravice pa bi ravnal malomarno. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženki ni mogoče očitati nikakršne krivde za zatrjevano škodo, zato njenega ravnanja (vložitve tožbe) tudi ni mogoče opredeliti kot nedopustnega. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je toženka sprožila upravni spor zato, da bi zaščitila svoje pravice na podlagi pogodbe o najemu in sofinanciranju poslovnega prostora, kot prava neuka stranka pa je bila v dobri veri, da bo s tožbo pri Vrhovnem sodišču RS lahko uspela. Iz navedenih razlogov torej izhaja, da toženki ni mogoče očitati niti malomarnosti v njenem ravnanju. S takšnim zaključkom pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Iz toženkinega zaslišanja izhaja, da je želela le povrnitev svojega dela in vlaganj. Kot prava neuki stranki (glede na razloge upravne tožbe je pravno laičnost mogoče očitati tudi morebitnemu pomočniku pri njeni sestavi) pa ji ni mogoče očitati, da bi morala vedeti, da je njena tožba nedopustna, ker v času njene vložitve ni imela položaja stranke. Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS o tem vprašanju izkazuje le, da je bilo vprašanje procesnega položaja najemnikov v denacionalizacijskih postopkih tako sporno, da je vrhovno sodišče štelo za potrebno, da določilo ZDEN vsebinsko konkretizira še s pravnim mnenjem. Prav tako ni mogoče pričakovati od pravnega laika, da bi razumel pomen pravnih mnenj. Navsezadnje pa ji ni mogoče očitati niti, da bi lahko predvidela, da bo z vložitvijo tožbe povzročila tožniku škodo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine. Potrebna skrbnost ki velja za tožnico, ne bi pogojevala predvidenja takšne posledice. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je zato iz že navedenih razlogov pravilna. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Odločitev o toženkinih stroških odgovora na pritožbo temelji na določilu 1. odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.