Jedro

Tožnik je v različnih časovnih obdobjih prevzel 98 kosov tujih osebnih dokumentov (osebnih izkaznic, študentske izkaznice, dijaške izkaznice, bančne kartice, vozniških dovoljenj, članske izkaznice, kartice Urbana) pri čemer ni sestavil predpisanega uradnega zapisa oziroma vpisa v uradne spise oziroma evidence, predmete pa si je protipravno prilastil. Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnikova kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve in uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259. členu KZ-1. Zato je podan tudi utemeljen razlog po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 7. 4. 2014 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe za delovna razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 21. 5. 2014 je nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 10. 6. 2014 in mu še vedno traja.

3. Tožena stranka je dolžna: - pozvati tožnika nazaj na delo, - ga za čas od 11. 6. 2014 do 7. 8. 2014 in od 8. 3. 2015 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja, - tožnika prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, tako da mu bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno dne 11. 6. 2014 do dne ponovnega nastopa na delo pri toženi stranki, - tožniku za obdobje od 11. 6. 2014 do 7. 8. 2014 in od 8. 3. 2015 dalje v skladu s pogodbo o zaposlitvi obračunati ustrezne bruto plače, ki bi jih tožnik prejel, če bi bil na delu, od tako obračunanih bruto plač obračunati, odvesti in plačati zakonsko določene davke in prispevke in jih izplačati pristojnim institucijam, tožniku pa nato izplačati posamezne neto zneske plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače (od vsakega 6. dne v mesecu dalje za pretekli mesec) do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo, - tožniku za obdobje od 8. 8. 2014 do 7. 9. 2014 obračunati in izplačati neto plačo v višini presežka nad plačo, ki jo je za navedeno obdobje prejel in med plačo, ki bi jo moral prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače (od vsakega 6. dne v mesecu dalje za pretekli mesec) prav tako obračunati, odvesti in plačati razliko zakonsko določenih davkov in prispevkov ter jih izplačati pristojnim institucijam, vse v roku 8 dni, pod izvršbo, - tožniku za obdobje prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 8. 9. 2014 do 7. 3. 2015 plačati nadomestila plače v višini presežka nad prejetim nadomestilom do obračunane plače, ki bi jo moral prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače (od vsakega 6. dne v mesecu dalje za pretekli mesec) prav tako obračunati, odvesti in plačati razliko zakonsko določenih davkov in prispevkov ter jih izplačati pristojnim institucijam, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.“

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in jo izpodbija v celoti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da tožnik ni pridobil dokumentov s strani A.A., temveč si jih je protipravno prilastil v različnih časovnih obdobjih in okoliščinah, kar izhaja iz podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče svojo odločitev argumentira s tem, da A.A. ni verjelo zaradi razhajanj v vsebini pričanja tožnika in A.A., ne glede na to, da sta različno izpovedala glede časa trajanja obiska ter prisotnost tožnikove takratne partnerke B.B.. Glede prisotnosti B.B. je obrazložitev sodišča protispisna, to pomeni zgolj, da je B.B. videla A.A., ko je prišel na obisk, A.A. pa se njene prisotnosti niti ne spomni. B.B. zaslišana kot priča ni zanikala, da je tožniku sporne dokumente prenesel A.A., niti ni zanikala, da se je A.A. oglasil pri tožniku, niti ni izrecno zanikala, da ji tožnik ne bi pokazal vrečke z dokumenti. Sodišče navede, da je nenavadno, da je A.A. prišel na obisk k tožniku, preden je odšel do partnerke na C., pri čemer navaja, da je iz javno dostopnih podatkov razvidno, da D. ni na poti do C., zato se sodišču poraja dvom v verodostojnost pričanja priče A.A.. A.A. je celo povedal, da se je mimo grede na poti do C. oglasil pri tožniku, pri čemer je povedal, da je bil na E. in se je pričel spuščati v F., saj je želel prej preveriti ali je tožnik doma. Sodišče sklepa na to, da se D. ne bi nahajala na poti do C. iz razloga, ker se ne nahaja ob avtocesti, se pa D. nahaja vzhodno od G.. Iz izvedenih dokazov po oceni tožnika izhaja, da jih sploh ni pridobil v svojstvu policista in da mu je predmete avgusta 2013 na naslov F. 74 na dom prinesel A.A.. Tožnik je A.A. dejal, da naj dokumente odnese na policijo, ker se je le-ta dalj časa zadrževal pri tožniku je na to pozabil. Tožnik se je naslednjega dne sprl z partnerko B.B. in se tudi odselil iz njunega skupnega bivališča na naslovu F. 74, tja se ni več vračal. Kasneje je B.B. vprašal, kaj je z dokumenti, ta pa je odgovorila, da jih je nesla na policijo. Sodišče prezre dejstvo, da tudi pričanje B.B. in H.H. ni bilo skladno, H.H. je navedel, da je B.B. redoljubna, B.B. pa je rekla, da je šla na podstrešje zato, ker je želela preveriti, da ji ne plesnijo oblačila, H.H. pa je jasno izpovedal, da sta šla iskat prav sporne dokumente. Tožnikova bivša izvenzakonska partnerica B.B. je sproducirala celotnem postopek zaradi nesoglasij s tožnikom, saj se mu je želela maščevati tudi z širjenjem zgodb o nameravanem samomoru. Tožnik ni samomorilen, ta izjava ni resnična, zaradi navedene izjave je imel tožnik v službi tudi precejšnje neprijetnosti. B.B. je sprva na sodišču odklonila pričanje, nato pa je povedala, da je dokumente odnesla na PP, kjer je bilo pet policistov, nakar so skupaj sestavili zgodbo kot je zapisana v zapisniku. Predvsem po pravilu o dokaznem bremenu tožnik meni, da tožena stranka ni uspela dokazati očitkov o načinu pridobitve spornih dokumentov. Tožnik meni, da ugotovitev o načinu pridobitve sporne dokumentacije bistveno vpliva na očitke tožene stranke, da imajo ravnanja tožnika zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene pridobitve tujega premoženja po 1. odstavku 209. člena KZ-1 in ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 1. odstavku 259. člena KZ-1 ter očitke, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni izkazala znakov po 1. odstavku 209. člena KZ-1. Prav tako ni dokazala znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 259. člena KZ-1. Ni sporno, da je bil tožnik uradna oseba, vendar poudarja, da mu dokumenti niso bili prepuščeni kot uradni osebi, ampak so bili pozabljeni pri njem. Tožnik dokumentov ni pridobil pri svojem delu kot policist, prav tako niso bili v njegovi posesti, razšel se je s partnerko in dokumente pustil v njunem skupnem stanovanju. Nenazadnje pri odločitvi ni izpostavljeno vprašanje krivde v kazenskopravnem pomenu. Obe kaznivi dejanji se lahko storita le z direktnim naklepom. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik najprej zatrjuje, da je sodišče zmotno ugotovilo (edino pravnorelevantno dejstvo, ki je bilo med strankama sporno), da tožnik ni pridobil dokumentov od A.A., temveč si jih je protipravno prilastil v različnih časovnih obdobjih in okoliščinah, kar izhaja iz odpovedi, saj naj bi nasprotno dejstvo izhajalo iz izvedenih dokazov. Tožena stranka ugotavlja, da je odločitev sodišča povsem pravilna in utemeljena, dejstvo je, da se izpovedi A.A. in tožnika bistveno razlikujeta, prav tako se razlikuje izpoved priče A.A. z njegovo pisno izjavo z dne 31. 3. 2014 (ki jo je predložil tožniku svojemu zagovoru oziroma tožbi) kot tudi vsebini pogovora A.A. z I.I.. Razlike v izpovedih, pisni izjavi in pogovoru so številne in dokazujejo, da izpoved A.A. ni verodostojna. Ne gre le za razlike med izpovedbama glede tega, koliko časa je trajal obisk (tožnik zatrjuje več ur, priča cca. 10 minut), kdo je bil tam prisoten (tožnik - da je prišla le priča, priča pa je izpovedala, da je prišla z otrokom) in glede prisotnosti partnerice B.B. (tožnik - da je bila na začetku prisotna, priča da partnerica ni bila prisotna), izpovedi sta neskladni oziroma nelogični. Priča je izpovedala, da se je oglasila pri tožniku potem, ko se je zbudila po nočni izmeni, zbudila jo je zjutraj že njegova žena (torej se je priča logično odpravila k tožniku popoldne oziroma zgodaj popoldne), ko je odšla na C. (na sodišču pa je izpovedala, da tisti večer s tožnikom nista bila predhodno zmenjena), prav tako bi iz tožnikove izpovedi bilo mogoče razbrati, da je šlo za večerni obisk. Sodišče je tako povsem pravilno sklepalo, da do omenjenega dogodka ni prišlo. Tožnik navaja, da B.B. nikoli ni zanikala, da je tožnik dobil dokumente od A.A., prav tako ni zanikala, da bi se v avgustu 2014 A.A. oglasil pri njih, zanikala tudi ni, da ji je vrečko z dokumenti tožnik pokazal. Tožnik izpostavlja, da je toženka svojo trditev, da tožnik dokumentov ni prejel od A.A. dokazovala prav s pričo B.B., navedbe tožnika ne držijo, B.B. je v kazenski ovadbi navedla, da jih je v letu 2011 videla na skupni postelji, nato v marcu 2014, ko jih je našla v črni vreči na podstrešju. Tožnik navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da D. ni na poti na C., pri čemer ni navedlo na kakšen način je prišlo do te ugotovitve. Sodišču ni treba navajati, kako je prišlo do ocene, kje ležijo posamezni kraji, saj je to mogoče ugotoviti z zemljevida Slovenije. Tožena stranka pripominja, da se je tožnik vozil mimo postaje Prometne Policije G. na J., nenavadno je torej, da se ni raje kot pri tožniku, oglasil na PP, ki je le par sto metrov oddaljena od obvoznice. Tožnik navaja, da predmetov ni pridobil v svojstvu policista. Navedbe tožnika so nelogične in nasprotne že njegovim tožbenim navedbam, to je, da mu je A.A. predmete izročil, ker ve, da je policist in da je to pred tem storil že večkrat (tudi tožnik je izpovedal, da jih je prejel od A.A. vsaj desetkrat). Pravilna je ugotovitev sodišča, da je že narava tožnikovega dela takšna - policist, da bi okoliščine tudi v primeru, če kršitve ne bi bile storjene neposredno pri delu, predstavljale kršitev prepovedi iz 37. člena ZDR-1. Sodišče opozarja na določene razlike v izpovedbah B.B. in H.H., vendar ne pojasni, v čem naj bi navedeno vplivalo na pravilnost odločitve. Tožnik v pritožbi zatrjuje maščevalnost B.B., pri tem pa ne pojasni, v čem bi to lahko vplivalo na pravilnost sodbe. Tožnik izpostavlja, da so njeno izpoved „napisali policisti“, kar pa je povsem logično, če je tožnica podala prijavo policiji. Sodišče je pravilno ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožnik imel v posesti PVC vrečko z osebnimi dokumenti, sporno med strankama je bilo le dejstvo, kdaj in na kakšen način je tožnik do dokumentov prišel. Sodišče je izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagal tožnik, ki je zatrjeval, da je bila vrečka z dokumenti pri njem zgolj pozabljena oziroma da je vrečko z dokumenti prejel od A.A.. Tožnik bi bil dolžen takoj po prejemu dokumentov, z njimi ravnati skladno s pravilnikom, to je o tem sestaviti zapisnik o najdeni stvari in jo evidentirati v poročilu in evidenci iskanih in najdenih stvari, kar ni bilo storjeno, tako je izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja po 259. člena KZ-1. Tožnik tudi navaja, da bi bili znaki podani le, če bi sodišče ugotovilo, da je tožnik ravnal z direktnim naklepom, kar naj bi bil zakonski znak kaznivega dejanja. Tožena stranka navaja, da se le v kazenskem postopku ugotavlja tako obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja (objektivno dejansko stanje) ter obliko krivde, to je naklep ali malomarnost (subjektivno dejansko stanje) ter se po ugotovitvi obstoja obeh presoja kazenska odgovornost storilca. Zakonski znaki kaznivega dejanja torej ne vključujejo subjektivnega elementa kaznivega dejanja, to je (morebitne kvalificirane oblike) krivde storilca, kot to materialnopravno zmotno zaključuje tožnik, zato je kršitev delovne obveznosti po določbi 1. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 podana, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, kršitev po 2. alineji pa tedaj, ko gre za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, ki je storjena iz hude malomarnosti ali naklepa. Sodišče je ugotovilo odpovedni razlog po obeh opisanih alinejah, obstoj subjektivnega elementa kršitve pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja (seveda pa ne tudi kaznivega dejanja) je sodišče tudi prepričljivo in argumentirano utemeljilo v 15. točki obrazložitve sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti ni storilo. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, s tem ko izpostavlja, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do posameznih dejstev, ki jih tožnik šteje za odločilna. Izpodbijana sodba vsebuje razloge glede vseh odločilnih dejstev, razlogi sodbe niso v nasprotju in je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, saj je ustrezno in jasno obrazložena.

6. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 7. 4. 2014 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe za delovna razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 21. 5. 2014 kot nezakonito razveljavi ter da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in mu še vedno traja ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu izplačati plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki kot policist na Policijski postaji K., PU G.. Tožena stranka mu je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu je očitala, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. - KZ-1) in kaznivega dejanja ponareditve in uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259. členu KZ-1 ter da je naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče je izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in prič L.L., M.M., I.I., A.A., B.B. in H.H. ter vpogledalo v listine, ki sta jih predložili tožnik in tožena stranka.

7. Tožniku je bilo očitano, da je v različnih časovnih obdobjih prišel do 98 kosov tujih osebnih dokumentov (osebnih izkaznic, študentske izkaznice, dijaške izkaznice, bančne kartice, vozniška dovoljenja, članske izkaznice, kartice Urbana) pri čemer ni sestavil predpisanega uradnega zapisa oziroma vpisa v uradne spise oziroma evidence, predmete pa si je protipravno prilastil. V odpovedi je izrecno navedeno skupaj dvajset dokumentov z vsemi osebnimi podatki. Tožnik ni zanikal, da bi bili dokumenti, ki jih je B.B. izročila policiji predani njemu v posest, sporen je bil način pridobitve dokumentov. V zvezi z navedenim je sodišče zaslišalo tako tožnika, A.A. in B.B.. Pri tem sodišče po oceni pritožbenega sodišča pravilno ni verjelo tožniku in A.A., saj je bila njuna izpovedba bistveno različna, verjelo pa je B.B., ki je sicer bivša partnerka tožnika. Ob tem je le-ta navedla, da se ne spomni, da bi bil A.A. kdaj pri njih na obisku, pri čemer je povedala tudi, da se ne spomni, da bi ji kdaj tožnik rekel, naj mu vrne dokumente iz vreče oziroma, da bi jo prosil, naj jih odnese na policijo. Sodišče svojo dokazno oceno pravilno opre na dejstvo, da bi bilo skrajno neverjetno, da bi kar pet oseb dvakrat izgubilo oziroma bi jim bili odtujeni dokumenti v sorazmerno kratkem obdobju štirih let, prav tako pa je skoraj nemogoče, da bi se prav njihovi dokumenti znašli v kiosku na N. ulici, še posebej v primeru, ko je njihove ostale dokumente našel prav tožnik. Zaslišana B.B. je povedala, da je dokumente našla zgolj po naključju, ko je šla preverjat, če so ji obleke splesnele. Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na skladne izpovedbe L.L. in M.M., policista, ki sta izpovedala, da mora policist v primeru ko najde predmete to vpisati v seznam (zvezek), prav tako pa dežurni policist izda poročilo. Tudi sam tožnik je izpovedal, da je vedel kakšen je postopek z najdenimi predmeti, tako da je nenavadno, da naj bi mu najdene predmete izročil A.A., tožnik pa jih je ob razhodu z bivšo partnerico pozabil pri njej. Sodišče je utemeljeno verjelo B.B., saj sta bili izpovedi tožnika in A.A. neskladni tudi glede: - priča in tožnik sta skladno izpovedala, da je A.A. osebne dokumente iz kontejnerja na N. ulici, že prej dal tožniku (vsaj desetkrat) in tudi drugim policistom, istočasno pa je priča vztrajala, da so se dokumenti nabirali v zabojniku dolga leta (izpoved te vsebine je sama s seboj v nasprotju, vendar je le na navedeni način mogoče „pokriti“ dejstva, da so bili nekateri dokumenti izgubljeni ali odtujeni že leta 2009), - priča je v pisni izjavi z dne 31. 3. 2014 napisala, da je bila s tožnikom tistega dne v avgustu predhodno dogovorjena na pijači pri njemu doma, na sodišču pa je nasprotno temu izpovedala, da nista bila prej dogovorjena in je obisk napovedala šele tedaj, ko je bila že na poti k njemu, da mu izroči določene stvari, tožnik pa je izpovedal, da se je priča predhodno najavila po telefonu, vendar ni navedla razloga za obisk, - priča naj bi tožniku po telefonu povedala, da ima neke stvari zanj, ki jih je treba odnesti na policijo, tožnik pa je navedel, da priča razlogov za obisk ni povedala po telefonu, na sodišču pa je priča izpovedala, da je šla k tožniku zato, ker je njegov dom na njegovi poti na C. in se je mimo grede oglasil, da bi se njuna otroka igrala, - priča je izpovedala, da se je oglasila pri tožniku potem, ko se je zbudila po nočni izmeni, zbudila jo je zjutraj že njegova žena (torej se je priča logično odpravila k tožniku popoldne oziroma zgodaj popoldne), ko je odšla na C. (na sodišču pa je izpovedala, da tisti večer s tožnikom nista bila predhodno zmenjena), prav tako bi iz tožnikove izpovedi bilo mogoče razbrati, da je šlo za večerni obisk, - priča je najprej izpovedala, da je potem, ko je ugotovila, da je dokumente pozabila pri tožniku, poklicala tožnika in mu to povedala (ta pa je obljubil, da bo dokumente spravil in jih naslednji dan odnesel na postajo) takoj nato pa je nasprotno izpovedala, da jo je istega dne zvečer tožnik poklical in povedal, da je vrečko pozabila pri njemu in da je bilo dogovorjeno, da jih odnese tožnik na policijo, nazadnje pa je izpovedala, da ne ve, kdo je koga klical prvi, - priča je v pisni izjavi napisala, da se dokumenti hranijo v zabojniku, na sodišču pa je izpovedala, da jih čistilci mečejo v kontejner in je vse neurejeno, nasprotno temu pa je izpovedal tudi, da so bili dokumenti v zabojniku že zbrani v PVC vrečki (torej niso bili razmetani in neurejeni po kontejnerju), in jih je on, ne da bi pogledal v vrečko, odnesel tožniku (s čemer se je izognil očitku tožene stranke, zakaj je tožniku odnesel poleg osebnih dokumentov še slike zobnega rentgena, zdravstvene kartončke in druge stvari, za katere nima nobenega razloga, da bi jih nosil na policijo). Edina navedba, ki se ujema je, da naj bi A.A. želel tožniku izročiti vrečko z osebnimi dokumenti, ker pa je bil tožnik na dopustu, naj bi se dogovorila, da jo na policijo odnese sam, potem pa jo je pri tožniku pozabil. Sodišče je pravilno sklepalo, da do spornega dogodka ni prišlo. Iz izvedenih dokazov tudi ni razvidno, da bi B.B. - bivša partnerica tožnika mu s prijavo na policijo želela škodovati, pri čemer je B.B. tudi v zvezi s sedežem otroka v avtomobilu želela zavarovati le njunega otroka, saj je bil tožnik predhodno udeležen v hujši prometni nesreči. Navedbe tožnika o tem, da je sodišče zmotno štelo, da se D. ne nahaja na poti do C. pa so za rešitev zadeve nebistvene. Prav tako ne more biti bistveno to, da je priča B.B. zase navedla, da ni redoljubna, njen partner pa da je redoljubna ne morejo vplivati na dokazno oceno sodišča, ki temelji na vrsti dejstev povezanih z dogodkom.

8. Tožena stranka je tako dokazala, da je tožnik storil kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja 110. člena ZDR-1) kot tudi, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil pogodbene in druge obveznosti (2. alineja 110. člena ZDR-1), pri čemer kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1 stori tisti, ki si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarskih in finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi, kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259. členu KZ-1 pa stori uradna oseba, ki v uradno listino, knjigo ali spis vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom oziroma pečatom potrdi uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino in s svojim podpisom oziroma uradnim pečatom omogoči sestavo uradne listine, knjige ali spisa z lažno listino. Tožnik pa tudi ni upošteval Pravilnika o postopku z najdenimi stvarmi tožene stranke, ki določa, da v kolikor je našel tuje dokumente, je bil kot policist dolžan sestaviti zapisnik o najdeni stvari, skladno s pravili stroke pa najdeno stvar tudi evidentirati v poročilu in evidenci iskanih in najdenih stvari, pri čemer si je te stvari prilastil, tako da so bili izpolnjeni znaki kaznivih dejanj. Ob tem je šlo za daljše časovno obdobje in celo za 98 kosov tujih osebnih dokumentov. Policist mora svoje naloge opravljati vestno in zakonito in njegova naloga je odkrivanje kaznivih dejanj in prekrškov, varovanje premoženja in ljudi. Tožnik pa je tudi kršil določila 34. člena ZDR, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter se tudi vzdržati ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca, kot to določa 37. člen ZDR-1. Prav tako pa mora delavec vestno opravljati svoje delo skladno s pogodbo o zaposlitvi, kot to določa 33. člen ZDR-1. 9. Izpolnjen je tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je nenazadnje policist, ki mu je zaupano odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in mora svoje delo opravljati strokovno in zakonito.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.