Jedro

Sodišče v takšnem primeru kot je obravnavani, lahko odloči samo tako, da tožbo zavrne, saj bi bila vsaka drugačna odločitev v škodo tožnice. Stališče, ki ga zavzame sodišče v obrazložitvi takšne sodbe, pa po določbah Zakona o upravnem sporu tožene stranke formalno ne zavezuje. To pa pomeni, da že iz teh razlogov tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj odločitev sodišča, ne glede na razloge, ne bi v ničemer spremenila njenega pravnega položaja, v katerem se je znašla, ko je bila odločba prve stopnje odpravljena.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Carinskega urada A. z dne 22. 2. 2001 in zadevo vrnila v ponoven postopek. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja napako v postopku izdaje odločbe organa prve stopnje, ki pomeni bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere je bila odločba odpravljena in vrnjena organu prve stopnje v ponoven postopek. Ob navajanju razlogov za odpravo navedene odločbe, tožena stranka navaja tudi razloge zaradi katerih posamezni pritožbeni ugovori in tudi zahtevek za povračilo stroškov tožeče stranke, niso utemeljeni.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da z izpodbijano odločitvijo ni zadovoljna. Toženi stranki očita napačno uporabo materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitve predpisov zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Navaja, da ima pravni interes za tožbo v upravnem sporu zato, ker je tožena stranka stroške, o katerih v izreku ni odločila, čeprav jih je tožeča stranka v pritožbenem zahtevku izrecno zahtevala, v obrazložitvi odločbe zavrnila. Sodišču predlaga naj po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Sodišče je moralo tožbo zavreči. V obravnavani zadevi je Carinski urad A. zavezal tožečo stranko - carinskega deklaranta k naknadnemu doplačilu zneska 13.966,00 SIT iz naslova carine za blago sproščeno v prost promet po uvozni carinski deklaraciji z dne 16. 6. 1998 Carinske izpostave B., tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo navedeno odločbo v skladu z 21. členom Zakona o davčnem postopku odpravila, ker je ugotovila, da inšpekcijski pregled kot samostojni ukrep, ker ga je nepooblaščeno odredil direktor Carinskega urada in niti rezultati takega pregleda, ne morejo biti podlaga za postopek naknadnega obračuna. Ker gre v konkretnem primeru za bistveno kršitev pravil postopka je organu prve stopnje naložila, da to napako odpravi in naj ponovno presodi ali so izpolnjeni pogoji za postopek naknadnega obračuna carinskega dolga. Iz izpodbijane odločbe in pritožbe tožeče stranke zoper odločbo prve stopnje izhaja, da tožena stranka z izpodbijano odločbo sledi predlogu tožeče stranke saj je odločbo odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek. O stroških, ki jih je tožeča stranka po 2. odstavku 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku uveljavljala v pritožbi, pa tožena stranka kot je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe, ni odločila, pač pa je v obrazložitvi navedla razloge zaradi katerih po njeni presoji stroškovni del zahtevka ni utemeljen.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo pritožbi tožeče stranke zoper odločbo prve stopnje v celoti ugodila, odločbo odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v nov postopek. Čeprav tožeča stranka trdi, da s takšno odločitvijo ni zadovoljna, iz navedb v tožbi izhaja, da zanjo ugodno odločbo izpodbija zato, ker izrek izpodbijane odločbe ne vsebuje odločitve o stroških zahtevanih s pritožbo. Tožbeni razlogi tožeče stranke se torej lahko nanašajo le na razloge zaradi katerih je tožena stranka tožničini pritožbi ugodila, odločbo prve stopnje odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. V tem pogledu je res, da so razlogi tožene stranke in njeni napotki za organ prve stopnje, ko ponovno odloča, zavezujoči. Res pa je tudi, da sodišče v takšnem primeru kot je obravnavani, lahko odloči samo tako, da tožbo zavrne, saj bi bila vsaka drugačna odločitev v škodo tožnice. Stališče, ki ga zavzame sodišče v obrazložitvi takšne sodbe, pa po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/00 - ZUS), tožene stranke formalno ne zavezuje. To pa pomeni, da že iz teh razlogov tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj odločitev sodišča, ne glede na razloge, ne bi v ničemer spremenila njenega pravnega položaja, v katerem se je znašla, ko je bila odločba prve stopnje odpravljena. Postopek se namreč ponovi v tem postopku pa ponovno presodijo vse okoliščine in sprejme nova odločitev, zoper katero pa je spet mogoče vložiti vsa pravna sredstva, vključno s tožbo v upravnem sporu. Ker z izpodbijano odločbo postopek v obravnavani carinski zadevi ni bil končan, je tožeča stranka v zmoti, če meni, da bi morala tožena stranka z izpodbijano odločbo odločiti tudi o stroških, ki jih je uveljavljala v pritožbi. Po 1. odstavku 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04 - ZUP) odloči o stroških postopka organ, v odločbi, s katero se postopek konča. To pa pomeni, da bo o stroških, ki jih je tožeča stranka prijavila v skladu z 2. odstavkom 113. člena ZUP odločal organ ob izdaji odločbe, s katero po postopek končan.

Glede na navedeno po presoji sodišča tožeča stranka ne izkazuje pravovarstvene potrebe v tem upravnem sporu. Po 1. odstavku 4. člena ZUS je namreč upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Ker navedena procesna predpostavka v tej zadevi ni podana, se sodišče ni spuščalo v presojo tožbenih razlogov.

Sodišče je tožbo zato zavrglo po 4. točki 1. odstavka 34. člena ZUS.