Jedro

Kaznivo dejanje nasilje v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 (spravljanje v podrejen položaj).

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje najprej po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega P.P. oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter nato po prvem odstavku 357. člena ZKP zoper istega obdolženca zavrnilo obtožbo, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1. V obeh primerih je bilo po prvem odstavku 96. člena ZKP še sklenjeno, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke in iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun.

2. Zoper oprostilni del sodbe se je pritožila okrožna državna tožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ter ga primerno kaznuje ali, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženkin zagovornik, ki pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena graja dejanskega stanja temelji na povzetkih oškodovankine izpovedbe, izpovedb prič L.K., A.K., K.K. ter izvidov dr. K.N., specialista psihiatrije, medtem ko izpovedb prič A.D., M.P., L.P. in R.L. pritožnica ne sprejema, bodisi, ker pri dogodkih, kot so jih priče opisovale, niso bile navzoče ali, ker so z obdolženim tako ali drugače povezane. Izjema je priča B.D., katerega izpovedba pa vendarle posredno nakazuje, da je bilo med obdolženim in oškodovanko nekaj narobe. Posredi je torej pritožničina lastna dokazna ocena, s katero pa dvomov v grajane ugotovitve sodišča prve stopnje ne more povzročiti.

6. Da sta obdolženi in oškodovanka imela težavno razmerje, izhaja praktično iz vseh dokazov, s tem, da je treba biti z ozirom na opis dejanja, posebej pozoren na oškodovankino izpovedbo, po kateri je šlo pri puljenju las, vlečenju za uho in potegu z žarečo cigareto za eden in ne za dva ločena dogodka. Pozoren je biti še tedaj, ko je povedala, da je bil obdolženi nasilen že v D., česar priče L.K., A.K. in K.K. zanesljivo niso potrdile. Tudi glede dogodka, ko bi naj obdolženi oškodovanki izpulil šop las, je potrditev v izpovedbi priče A.K. posredna in zelo splošna, potrditev v izpovedbi K.K. posredna, splošna in zelo zadržana, priča L.K., ki se je sicer v obravnavanem obdobju nekajkrat nahajal v tujini, pa tega dogodka v izpovedbi niti ni omenjal. Pomembno je tudi, da hkrati zatrjevanega vlečenja za uho v izpovedbah navedenih prič ni zaslediti v nobenem kontekstu, ter da je po drugi strani v priloženem pisanju po elektronski pošti (priloge B2) govora, ne sicer o puljenju, temveč o cukanju za lase, vendar v drugem kontekstu in s strani druge osebe. Končno, izvidi dr. K.N., specialista psihiatrije, očitno temelje na tistem, kar mu je bilo v splošnem povedano in ne na lastni zaznavi, hkrati pa na podlagi tedaj ugotovljenega oškodovankinega zdravstvenega stanja ni mogoče sklepati, da je le-to izključno posledica obdolženčevega ravnanja, kot je bilo opisano v obtožbi.

7. Kar zadeva izpovedbe prič, ki so obdolženca razbremenjevale, jih najprej zgolj zaradi sorodstvenih ali prijateljskih vezi, kot neverodostojnih, ne gre izključevati, saj so izpovedbe dane v različnih kontekstih in brez izstopajoče naklonjenosti do obdolženega. Drži pa pritožbena ugotovitev, da so te izpovedbe posredne, vendar so še vedno pomembne, saj kažejo, da oškodovanka v sporih z obdolženim ni bila pasivna, ter da je tudi sama znala preverjati določena dejstva iz obdolženčeve zasebnosti (česar mimogrede glede posebej obravnavanega dogodka v K. niti ni skrivala). Skratka, po zgornjih dvomih v zatrjevano obdolženčevo nasilje v smislu grdega in bolečega ravnanja ter po izkazani verjetnosti, da se je oškodovanka v ostalem podobno obnašala, se obdolženčeva prevlada v obravnavanih dogodkih nad oškodovanko izkaže za vprašljivo, brez prevlade pa niti spravljanje v podrejen položaj ne more biti.

8. Glede na obrazloženo, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je po pritožbi okrožne državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP ter ga je razumeti kot posledico potrjene oprostilne sodbe.