Jedro

Če sodišče obdolžencu ne vroči predloga za podaljšanje začasnega zavarovanja oziroma ne počaka, da se izteče rok za odgovor, s tem prekrši obdolženčevo pravico do izjave in do kontradiktornega postopka, ki poleg drugih pravic konstruirata pošten kazenski postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi prvega odstavka 502.a člena, tretjega in četrtega odstavka 502.b člena ter prvega odstavka 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ob ugoditvi predlogu državnega tožilstva do dne 15. 6. 2025 podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi v višini 12.000,00 EUR zoper obdolženega A. A. na način, da se plačilni instituciji, tj. družbi B., d. o. o., prepove odtujitev, obremenitev, prenos, izplačilo oziroma kakršno koli razpolaganje z denarnimi sredstvi na mobilnih in varčevalnih denarnicah obdolženca kot imetnika računa.

2.Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlog državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi zavrne.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče le pritrjuje zagovorniku, da je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa prekršilo obdolženčevo pravico do izjave iz 22. člena Ustave in pravico do kontradiktornega postopka, ki skupaj s pravicami iz 23. in 29. člena Ustave v elementarnem smislu zagotavljata pošten kazenski postopek (tudi prvi odstavek 6. člena EKČP).

5.Podatki spisa kažejo, da je sodišče prve stopnje predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi (tudi) zoper obdolženega A. A., ki je del vložene obtožnice, prejelo 10. 6. 2024. Dne 12. 6. 2024 je prvo sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 502.c člena ZKP odpravilo dopis za obdolženca (list. št. 320), da se ima pravico izjaviti o predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja v roku treh dni od vročitve tega dopisa. Poziv obdolžencu ni bil nikoli vročen, saj v spisu o tem ni podatkov. Še več - izpodbijani sklep je bil izdan dne 14. 6. 2024, kar je že pojmovno prej, preden bi se sploh lahko iztekel 3-dnevni rok za podajo izjave, čeravno bi bil poziv obdolžencu vročen, a ni bil. Res je sicer, da je bila obtožnica (z vsebovanim predlogom za podaljšanje začasnega zavarovanja) obdolžencu nadomestno vročena dne 6. 10. 2024, vendar primarno zgolj s poukom o pravici podati ugovor zoper obtožnico (list. št. 436), zlasti pa precej po izdaji napadenega sklepa. Enako velja za obdolženčevega zagovornika, ki je obtožnico prejel dne 21. 6. 2024, tj. prav tako po izdaji izpodbijanega sklepa. V tč. 3 obrazložitve sklepa je sodišče nonšalantno zapisalo, da odgovor do izdaje predmetnega sklepa s strani obdolženca ni bil podan, kar pa je razumljivo, saj mu obvestilo o pravici izjaviti se o predlogu državnega tožilstva sploh ni bilo vročeno.

6.Že Ustavno sodišče je v odločilnem judiciralo, da pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave stranki (obdolžencu) daje možnost izjave o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Šele s tem je stranki zagotovljena možnost učinkovite obrambe pravic ter aktivnega vplivanja na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese. Konkretno obdolžencu je tako omogočeno, da se lahko izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve ter da je subjekt in ne zgolj objekt postopka. V primerljivi procesni situaciji, ki je bila predmet presoje pred Ustavnim sodiščem, tamkajšnje sodišče (enako kot v obravnavani zadevi) ni čakalo na potek 3-dnevnega roka za izjavo o predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja, ki ga je sámo določilo, v tem pa je Ustavno sodišče prepoznalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Še več - v zadevi, ki je pred nami, sodišče prve stopnje ni počakalo niti na vročitev poziva obdolžencu. Ustavno sodišče je poudarilo, da se prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja ne sme izteči v kršenje obdolženčevih pravic. Tudi če je tožilstvo (pre)pozno podalo predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja (kar se nakazuje tudi v tej zadevi, saj je bil predlog vložen vsega pet dni pred iztekom predhodno podaljšanega začasnega zavarovanja), to ne more biti razlog, ki bi utemeljeval poseg v obdolženčevo pravico do izjave v postopku. Pravica do izjave je namreč povezana tudi z obveznostjo sodišča, da se seznani z navedbami strank, jih pretehta in se do bistvenih navedb v obrazložitvi odločbe decidirano opredeli. Vse zapisano, kot utemeljeno opozarja zagovornik v pritožbi, je bilo obdolžencu oziroma obrambi v predmetni zadevi onemogočeno. Kršitev določb prvega odstavka 502.c člena ZKP je na ta način prerasla v kršitev že zgoraj opredeljenih pravic ustavnega in konvencijskega ranga, kar pomeni, da ni treba izkaz(ov)ati vpliva oziroma možnosti vpliva na pravilnost ter zakonitost sklepa. Iz navedenih razlogov je višje sodišče prima facie utemeljeni pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7.Prvo sodišče bo moralo obdolženca, ki je pravni laik, prvenstveno obvestiti, da ima pravico izjaviti se o predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja, oziroma mu prvenstveno vročiti poziv (list. št. 320), s čimer bo spoštovana določba prvega odstavka 502.c člena ZKP. Po prejemu izjave oziroma po poteku določenega roka bo treba o predlogu državnega tožilstva vnovič odločiti, pri čemer se bo moralo sodišče določno opredeliti tudi glede vseh relevantnih pomislekov ob podaljšanju začasnega zavarovanja, ki jih je (sicer v obravnavani pritožbi) nanizal zagovornik. Slednji je namreč obrazložil stališča, zakaj predmetnega stvarnega omejevalnega ukrepa naj ne bi bilo dopustno podaljšati, nasprotoval je obstoju utemeljenosti suma, da naj bi obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, skratka izpodbijal je zakonske pogoje za podaljšanje začasnega zavarovanja. Teh navedb pritožbeno sodišče na instančni ravni ni preizkušalo, saj se mora o njih, tj. če so za odločitev pomembne, najprej izreči sodišče prve stopnje. Ob ponovnem odločanju bo treba torej pridobiti in presoditi relevantna naziranja obeh strank ter šele na ta način in v kontradiktornem postopku odločiti, ali je predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi utemeljen ali ne.

-------------------------------

1Odločba US RS Up-564/16-16 z dne 9. 5. 2019.

Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 6/1

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23, 29

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 502a, 502b, 502c, 502c/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.