Up-142/00

29. 5. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in Ž. Z. iz V. U., ki ju zastopa B. B., odvetnik v T. na seji senata dne 29. maja 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Up 35/99 z dne 20. 1. 2000 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Vrhovno sodišče je v senatu na prvi stopnji s sodbo št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 zavrnilo tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464- 06-0100/96 z dne 25. 10. 1996 o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo Upravne enote Ruše št. 321-212/92 z dne 19. 2. 1996, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila B. B. Zahteva za denacionalizacijo premoženja je bila zavrnjena, ker naj bi šlo za primer iz drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen), po katerem niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.

2.Pritožnika se ne strinjata s pravnim stališčem Vrhovnega sodišča, po katerem sta pri odločanju o denacionalizaciji višina ali delež dobljene odškodnine od tuje države pravno nerelevantna. Navajata, da Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo niti enega od argumentov, ki sta jih uveljavljala v pritožbi zoper prvostopno odločitev Vrhovnega sodišča. Podržavljeno naj bi bilo premoženje velike vrednosti, za to premoženje pa naj bi bila prejeta le minimalna odškodnina. Šlo naj bi za razlikovanje med fizičnimi in pravnimi osebami (pri tem pritožnika "mislita predvsem na RKC") in zato za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave. Izpobijano pravno stališče naj bi nasprotovalo tudi četrtemu odstavku 15. člena in 22. členu Ustave. Kršen naj bi bil tudi 1. člen Prvega protokola Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP).

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni. Pritožnika sicer s sklicevanjem na vsebino pritožbe zoper prvostopno sodno odločitev navajata ustavne določbe, ki naj bi bile kršene. Zatrjujeta tudi kršitev 1. člena Prvega protokola EKČP. Vendar so njune navedbe nepojasnjene in nerazumljive.

4.Tako ni jasno, za kakšno razlikovanje med pravnimi in fizičnimi osebami naj bi šlo v obravnavani zadevi. V zvezi s tem Ustavno sodišče pripominja le, da je Ustavno sodišče besedo "fizične" v drugem odstavku 10. člena ZDen razveljavilo že z odločbo št. U-I- 25/92 z dne 4. 3. 1993 (Uradni list RS, št. 13/93 in OdlUS II, 23). Tudi očitek, da naj bi sodišče spregledalo njune navedbe, ne drži. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave izhaja, da se mora sodišče seznaniti z navedbami strank, pretehtati njihovo dopustnost in relevantnost ter se do tistih navedb, ki so za odločitev relevantne, tudi opredeliti. Vendar sodišča te ustavne zahteve niso prekršila. Vrhovno sodišče se je v obrazložitvi obeh sodb dovolj izčrpno opredelilo do bistvenih navedb in argumentov pritožnikov. Ne gre torej za to, da bi sodišče prezrlo navedbe pritožnikov, pač pa zgolj za to, da vsebinska ocena dejstev in materialnopravna presoja sodišč ni ugodna za pritožnika, kar pa ne pomeni kršitve procesnega jamstva iz 22. člena Ustave.

5.Vrhovno sodišče je določbo drugega odstavka, kot trdita pritožnika, uporabilo na podlagi gramatikalne razlage, po kateri upravičenci do denacionalizacije niso tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ustavno sodišče je že večkrat v svojih odločbah zavzelo stališče, da je zakonodajalec obseg pravic, način uveljavljanja pravic in krog upravičencev uzakonil z ZDen v polju svoje proste presoje (npr. odločba št. U-I-195/93 z dne 19. 6. 1997, Uradni list RS, št. 41/97 in OdlUS VI, 92). Pri opredelitvi kroga upravičencev do denacionalizacije je zakonodajalec izhajal iz nacionalnega interesa in načeloma status upravičencev priznal le tistim osebam, ki so bile v času podržavljenja jugoslovanski državljani. Z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen, na kateri temelji izpodbijana sodba, pa je zakonodajalec izključil kot upravičence vse tiste osebe, ki bi po ZDen utegnili priti v poštev kot upravičenci v postopku denacionalizacije, pa so dobili za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje plačano odškodnino od tuje države ali so do te tam imeli pravico. ZDen torej ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katere so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države. Zato tudi ni mogoče reči, da izpodbijani sodbi temeljita na pravnem stališču, ki bi bilo nezdružljivo s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Prav tako ni mogoče reči, da bi bila odločitev sodišča očitno napačna in brez razumne pravne utemeljitve, kar bi lahko predstavljalo kršitev prepovedi sodniške samovolje, ki izhaja iz 22. člena Ustave.

6.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Predsednica senata

Milojka Modrijan