Jedro

Če stečajni upravitelj prizna prijavljeno terjatev delavca iz delovnega razmerja, ki je strošek stečajnega postopka (in je delavcu zato sploh ni bilo treba prijaviti v stečajno maso), takšno priznanje nima učinkov pravnomočno razsojene stvari. Če delavec te terjatve v stečajnem postopku ne dobi poplačane, ko zapade v plačilo, lahko vloži pri delovnem sodišču dajatveno tožbo za poplačilo te terjatve, o tej tožbi pa sodišče odloči z dajatveno sodbo.

Delavec je upravičen do pravic, ki jih določa ZJSRS, tudi v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja po novem ZDR. Za te terjatve do delodajalca - stečajnega dolžnika, ki so nastale po začetku stečajnega postopka v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja po novem ZDR (plača in odpravnina - stroški stečajnega postopka), velja, da se poplačajo v celoti, saj ni tehtnega razloga, da bi bil delavec v slabšem položaju od delavca, ki so mu te terjatve nastale do začetka stečajnega postopka.

Ločitveni upnik se poplača iz posebne stečajne mase, zato sodba, s katero je delavcu prisojena odpravnina po 107. členu ZDR in plača za obdobje po začetku stečajnega postopka (strošek stečajnega postopka), na pravico ločitvenega upnika do poplačila iz posebne stečajne mase ne vpliva (delavec se poplača iz stroškov splošne stečajne mase).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

III. Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati kot strošek stečajnega postopka plačo za obdobje od 5.5.2004 do 4.6.2004 v bruto znesku 505,48 EUR (prej 121.136,00 SIT), od tega zneska odvesti ustrezne davke in prispevke, ter tožnici plačati neto znesek v višini 358,41 EUR, z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 19.7.2004 do vključno 31.12.2006 od neto zneskov v višini 85.889,37 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov v višini 358,41 EUR od 1.1.2007 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati kot strošek stečajnega postopka odpravnino v znesku 352,91 EUR (prej 84.571,35 SIT z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 21.5.2004 do vključno 31.12.2006 od zneska 84.571,35 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 352,91 EUR od 1.1.2007 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je v presežku tožbeni zahtevek tožnice iz naslova odpravnine za plačilo zneska 321,10 EUR (prej 76.948,40 SIT) zavrnilo. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 873,12 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka tega roka do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in tožena stranka. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo povrnitev vseh pravdnih stroškov oziroma podredno, da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških iz pritožbenih razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in v tem delu izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti stroškovno zavrne.

Tožnica v pritožbi navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni upravičena do povrnitve zneska, ki naj bi ji ga izplačal X iz naslova odpravnine v znesku 321,10 EUR. 19. člen ZJSRS je namreč veljal za terjatve iz naslova odpravnine in neizplačane plače, nastale do dne uvedbe stečajnega postopka, kot tudi nadomestila plače za čas neizrabljenega letnega dopusta. Vse te terjatve so nastale do začetka stečajnega postopka, zato so jih morali delavci v stečajnem postopku prijaviti, da so lahko delno te terjatve uveljavili kot pravico zoper X. Po uveljavitvi novega ZDR pa terjatev za izplačilo odpravnine po 103. členu ZDR in terjatev za neizplačano plačo za obdobje zaposlitve pri stečajnem dolžniku v času po začetku stečajnega postopka delavcem ni bilo treba prijaviti v stečajnem postopku, saj se te terjatve obravnavajo kot strošek stečajnega postopka. Za terjatvi, ki jih tožnica vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, ni mogoče uporabiti določbe 1. alinee drugega odstavka 18. člena ZJSRS. Zato je potrebno tisto, kar naj bi tožnici izplačal X, šteti kot izplačilo tistega, kar je bilo priznano tožnici v okviru prijavljene in priznane terjatve v stečajnem postopku (terjatve, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka). Znesek 321,10 EUR je tako potrebno tožnici priznati, saj ji iz naslova odpravnine kot stroška stečajnega postopka doslej ni bilo izplačano še ničesar. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ta del tožničine terjatve, je nepravilno odločilo tudi o pravdnih stroških.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožba tožnice nepotrebna, ker je bila njena terjatev, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, v stečajnem postopku nad toženo stranko priznana kot strošek stečajnega postopka. Tožnici je bilo tudi pojasnjeno, da bo njena terjatev poplačana, ko bo tožena stranka imela sredstva za to. Zgrešeno je stališče tožnice, da bi morala prejeti plačilo svoje terjatve takoj ali kmalu po uvedbi stečaja in da zato zanjo potrebuje izvršilni naslov. Če stečajne mase ni, se stroški stečajnega postopka ne morejo poplačati, četudi bi bili priznani v nekem drugem postopku. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je dalo prednost delovni zakonodaji in ni upoštevalo specifičnosti stečajnega prava. Posebnost stečajnih zadev je v tem, da se vsa izplačila iz stečajne mase izplačajo izključno po sklepu stečajnega senata. Iz tega razloga tožnica ni mogla uveljavljati dajatvenega zahtevka v tem individualnem delovnem sporu. Odločitev prvostopenjskega sodišča je tudi v nasprotju z načelom enakopravnosti upnikov, saj bodo v neenakopravnem položaju tisti upniki, ki so pravilno prijavili svoje terjatve, a te terjatve nimajo enakega statusa, kot jo ima terjatev tožnice. S tem pa bi bil lahko tudi v celoti izničen institut pravice ločitvenih upnikov, kot je v tem primeru Y. Tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo tožnice, v katerem je predlagala zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev zavrnilnega dela izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala od tožene stranke izplačilo plače za obdobje od 5.5.2004 do 4.6.2004 in odpravnine na podlagi 107. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v zvezi s 109. členom ZDR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nad toženo stranko je bil namreč 5.5.2004 začet stečajni postopek, tožnici pa je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 4.6.2004 zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 103. člena ZDR (A6, A7). Tožnica je obe svoji terjatvi, ki sta ji nastali po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko, prijavila tudi v stečajno maso (čeprav ji tega ni bilo potrebno storiti, saj se tovrstne terjatve obravnavajo v stečajnem postopku kot strošek stečajnega postopka). Ti prijavljeni terjatvi je stečajni upravitelj priznal, obenem pa jih ni prerekal nobeden od upnikov. Ker tožnica teh terjatev v stečajnem postopku ni dobila poplačanih, je pri prvostopenjskem sodišču vložila tožbo na plačilo teh terjatev (postavila je dajatveni tožbeni zahtevek). Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. Pd 21/2005 z dne 31.8.2005 njeno tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavrglo. Zaključilo je, da veljata tožničini terjatvi za ugotovljeni, ker ju je stečajni upravitelj priznal in ker ju ni prerekal nobeden od upnikov. Zato je štelo, da je bilo o tožničinih terjatvah že pravnomočno odločeno v stečajnem postopku. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 1307/2005 z dne 3.2.2006 pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V obrazložitvi svojega sklepa je zavzelo stališče, da je potrebno sporni terjatvi tožnice (ki sta nastali po začetku stečajnega postopka in v zvezi s stečajnim postopkom) uvrstiti med stroške stečajnega postopka. Iz tega razloga ju tožnici ni bilo potrebno prijaviti v stečajnem postopku nad toženo stranko. Ker pa je tožnica to kljub temu storila in ker ju je stečajni upravitelj priznal, nista pa bili prerekani niti po upnikih tožene stranke, je zaključilo, da ima to priznanje stečajnega upravitelja enake pravne učinke kot pravnomočna razsojena stvar (142. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 in nadalj.). Zato je soglašalo z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavrglo.

Zoper navedeni sklep pritožbenega sodišča v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje je tožnica vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 195/2006 z dne 19.12.2006 ugodilo, oba sklepa nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločbo. Iz obrazložitve citiranega sklepa VSRS izhaja, da ima le priznanje terjatev, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, učinek pravnomočno razsojene stvari (142. člen ZPPSL), medtem ko ima prerekanje teh terjatev za posledico napotitev na pravdo za ugotovitev prerekanih terjatev (144/1 člen ZPPSL). V teh primerih z ozirom na prvi odstavek 111. člena ZPPSL tudi ni dovoljena individualna izvršba za poplačilo takih terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina, temveč se o njihovem poplačilu odloča v stečajnem postopku. Pravilo o prepovedi izvršbe pa glede na člen 111/4 ZPPSL ne velja za izvršilne naslove, ki se nanašajo na zahtevke, katerih predmet niso terjatve, ki se poplačajo iz (splošne) stečajne mase, med katere spadajo tudi terjatve, ki so stroški stečajnega postopka in izvršilni naslovi, ki so nastali v zvezi s stečajnim postopkom. Dejstvo, da je tožnica v stečajnem postopku prijavila tudi terjatve, ki se štejejo za strošek stečajnega postopka, narave teh terjatev ne spreminja, ne glede na ravnanje stečajnega upravitelja. Tudi če bi jih ta prerekal in tožnico napotil na pravdo, bi imela v tem delu tožnica dajatveno tožbo in ne le ugotovitvene. VSRS je poleg navedenega še pojasnilo, da je tožničin interes glede stroškov stečajnega postopka v pridobitvi izvršilnega naslova, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo teh terjatev, in ne le v ugotovitvi obstoja teh terjatev.

V ponovljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje tožnici kot strošek stečajnega postopka prisodilo celotno vtoževano plačo za obdobje od 5.5.2004 do 4.6.2004 in jo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo toženi stranki, medtem ko je tožbenemu zahtevku tožnice, ki se je nanašal na plačilo odpravnine na podlagi 107. člena ZDR, le delno ugodilo in sicer do višine 352,91 EUR in jo v tem znesku naložilo toženi stranki v plačilo kot strošek stečajnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem pa je njen zahtevek iz naslova dela odpravnine (za izplačilo zneska 321,10 EUR) zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnica od X dobila ta znesek že izplačan.

Tako drugi odstavek 10. člena ZPPSL kot tudi 158. člen ZPPSL določata, da se pred poplačilom upnikov iz stečajne mase izloči znesek, ki je potreben za poravnavo oziroma izplačilo stroškov stečajnega postopka, medtem ko se iz preostalih sredstev (razdelitvene mase) poplačajo upniki. Z ozirom na že omenjeni četrti odstavek 111. člena ZPPSL prepoved izvršbe ne velja za izvršilne naslove, ki se nanašajo na stroške stečajnega postopka. Po drugem odstavku 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) je izvršilni naslov tudi izvršljiva sodna odločba. Po prvem odstavku 19. člena ZIZ je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Sodišče zaveže dolžnika (toženca) k izpolnitvi obveznosti z dajatveno sodbo (ki vsebuje tudi paricijski rok). Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da imata obe terjatvi, ki jih tožnica vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, naravo stroška stečajnega postopka, je o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno odločilo z dajatveno sodbo. Tožnica je namreč imela interes, da v zvezi s spornima terjatvama pridobi izvršilni naslov (kar je v sklepu opr. št. VIII Ips 195/2006 z dne 19.12.2006 ugotovilo tudi VSRS). Enako stališče je bilo zavzeto tudi v odločbi Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cpg 17/96 z dne 6.3.1997. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih zatrjuje, da sodišče prve stopnje dajatvene sodbe ne bi smelo izdati. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je prišlo z izdajo izpodbijane sodbe do situacije, ko je bilo o tožničinih terjatvah ponovno razsojeno, ker naj bi ti terjatvi v stečajnem postopku stečajni upravitelj priznal, s čimer naj bi nastopil učinek pravnomočno razsojene stvari. Kot je bilo že ugotovljeno, velja prvi odstavek 142. člena ZPPSL le za terjatve, ki so jih morali upniki stečajnega dolžnika prijaviti v stečajno maso, če so hoteli doseči poplačilo iz razdelitvene mase, medtem ko za poplačilo iz naslova stroškov stečajnega postopka teh ni bilo treba prijaviti v stečajno maso. Če so bili ti stroški v stečajno maso kljub temu prijavljeni (in jih je stečajni upravitelj priznal), to njihove narave ni spremenilo. Za njih določba člena 142/3 ZPPSL ne velja, zato tudi priznanje teh stroškov po stečajnem upravitelju nima učinkov pravnomočno razsojene stvari. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v nasprotju z načelom enakopravnosti upnikov in sicer tistih upnikov, ki so svoje terjatve pravilno prijavili, pa te nimajo enakega statusa kot terjatvi tožnice. Načelo enakopravnega obravnavanja upnikov ne pomeni, da je potrebno vse upnike obravnavati na enak način, temveč, da je potrebno upnike, ki so do dolžnika v enakem pravnem položaju, obravnavati enako. V zvezi s spornima terjatvama je tožnica napram ostalim upnikom (upnikom, katerih terjatve so nastale do začetka stečajnega postopka oziroma upnikom iz petega odstavka 121. člena ZPPSL oziroma drugega odstavka 122. člena ZPPSL) že na podlagi določb ZPPSL v drugačnem, ugodnejšem položaju (teh terjatev ji ni bilo treba prijaviti v stečajno maso; poplačilo upnikov terjatev, nastalih do začetka stečajnega postopka, se začne šele potem, ko se iz stečajne mase izloči znesek, ki je potreben za izplačilo stroškov stečajnega postopka; plačilo stroškov stečajnega postopka se opravlja sproti, kot te terjatve dospevajo v plačilo...). Zaradi drugačnega položaja upnikov, katerih terjatve so nastale po začetku stečajnega postopka, ki je posledica drugačne narave teh terjatev od terjatev preostalih upnikov, pritožbene navedbe tožene stranke o neenakopravnosti upnikov ne držijo. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je zakonodajalec tudi upnike, katerih terjatve so nastale do začetka stečajnega postopka, kljub temeljnemu načelu paritete upnikov v stečajnem postopku razdelil v različne kategorije oziroma vrstne rede (glede na to, ali gre za upnike, ki uveljavljajo privilegirane oziroma neprivilegirane terjatve), s tem da je privilegiranim upnikom omogočal prednost pri poplačilu njihovih terjatev. Dokler upniki predhodnega vrstnega reda niso poplačani, ni mogoče poplačati terjatev upnikov naslednjega vrstnega reda. Takšno rešitev je zakonodajalec sprejel zaradi različne narave terjatev (kar velja tudi za stroške stečajnega postopka), zato zatrjevana neenakopravnost ostalih upnikom napram tožnici ni podana.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da bi bil z odločitvijo sodišča prve stopnje lahko izničen institut pravice ločitvenih upnikov (Y). Tudi ločitveni upnik mora svojo terjatev in ločitveno pravico pravočasno prijaviti v stečajnem postopku (člen 137/6 ZPPSL), saj jo v nasprotnem primeru izgubi. Ločitveni upnik se poplača iz stečajne mase, pri čemer ima pravico do ločenega poplačila iz posebne stečajne mase (člen 132 ZPPSL). S tem, ko je tožnica v tem individualnem delovnem sporu pridobila izvršilni naslov za poplačilo terjatev, ki so stroški stečajnega postopka, iz splošne stečajne mase, po oceni pritožbenega sodišča to na pravice ločitvenih upnikov, ki se poplačajo iz posebne stečajne mase, ne bo vplivalo.

Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča tožnici utemeljeno prisodilo vtoževano plačo za obdobje od 5.5.2004 do 4.6.2004, ki po višini med strankama ni bila sporna, kot tudi del vtoževane odpravnine v višini razlike med pripadajočo odpravnino in delom odpravnine, ki jo je tožnica prejela od X. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnica upravičena do izplačila vtoževane plače v celoti, do izplačila vtoževane odpravnine pa le do prisojenega zneska, ki, kot je bilo že ugotovljeno, predstavlja razliko med odpravnino, ki bi šla tožnici ob upoštevanju 107. člena ZDR v zvezi s 109. členom ZDR in delom odpravnine, ki jo je tožnica dobila izplačano od X, vse z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožnice, da je upravičena do izplačila celotne odpravnine, ker se je določba 19. člena Zakona o Javnem jamstvenem in preživninskem skladu RS (ZJSRS; UR. l. RS, št. 25/97 in nadalj.) nanašala na terjatve delavcev do insolventnega delodajalca, ki so nastale do začetka stečajnega postopka nad delodajalcem. Tožnica v pritožbi pravilno ugotavlja, da po uveljavitvi novega ZDR datum prenehanja delovnega razmerja ne sovpada več z začetkom stečajnega postopka (kot je pred uveljavitvijo ZDR določal prvi odstavek 106. člena ZPPSL) in da delavcem terjatev za izplačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi po začetku stečajnega postopka in za izplačilo neizplačane plače za obdobje po začetku stečajnega postopka ni potrebno prijaviti v stečajno maso, ker spadajo med stroške stečajnega postopka. Po stališču pritožbenega sodišča pa je neutemeljena pritožba tožnice, da iz tega razloga uporabe določbe 1. alinee drugega odstavka 18. člena ZJSRS ni mogoče širiti tudi na te, zgoraj navedene terjatve, kar naj bi pomenilo, da ni bilo pravne podlage za poplačilo teh terjatev s strani X tožnici po 19. členu ZJSRS. Pri tem je namreč potrebno izhajati iz namena zakonodajalca, zaradi katerega je bil sprejet ZJSRS in iz dejstva, da je bil ZJSRS sprejet pred ZDR, zaradi česar so nekatere določbe obeh predpisov med seboj neusklajene. Namen ZJSRS je bil zagotoviti delavcem določeno socialno varnost tudi v primeru, če jim delodajalec zaradi insolventnosti ni mogel poravnati svojih obveznosti. V takšnem primeru je ZJSRS omogočil delavcem, da ob izpolnjevanju pogojev (18/1 člen ZJSRS) pridobijo pravico do izplačila določenih terjatev, navedenih v 19. členu ZJSRS. Te terjatve izplača delavcem X, na podlagi 28. člena ZJSRS pa X vstopi v položaj delavca upnika napram delodajalcu (stečajnemu dolžniku) do višine sredstev, izplačanih na podlagi odločbe o priznanju pravic po ZJSRS. Po stališču pritožbenega sodišča ni tehtnega razloga, da do pravic iz ZJSRS ne bi bil upravičen tudi delavec, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana po 103. členu ZDR in kateremu delodajalec, zoper katerega je začet stečajni postopek, ni izplačal pripadajoče plače za čas od začetka stečajnega postopka do prenehanja delovnega razmerja oziroma pripadajoče odpravnine, ki jo takšnemu delavcu zagotavlja 107. člen ZDR. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je X tožnici priznal pravico do izplačila odpravnine v višini 321,10 EUR, tožnica tega dela odpravnine tudi po stališču pritožbenega sodišča ne more več uspešno vtoževati od tožene stranke. Ugotovitvi, da prijava terjatve v stečajnem postopku ni izključni pogoj za pridobitev pravic po ZJSRS, pritrjuje tudi določba tretjega odstavka 18. člena ZJSRS, ki daje delavcu pravice po ZJSRS tudi v primeru zaključka stečajnega postopka, ne da bi bila opravljena delitev upnikom, ker premoženje, ki bi prišlo v stečajno maso, ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka oziroma je neznatne vrednosti. Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da ni z ničemer dokazano, da naj bi X tožnici izplačal znesek v višini 321,10 EUR. V zvezi s tem je tožena stranka vložila v spis obvestilo X z dne 31.8.2004 (B7), iz katerega izhaja, da je bila med drugim tudi tožnici izplačana odpravnina v višini 76.948,00 SIT (oziroma sedaj 321,10 EUR). Ker drugih dokaznih predlogov v zvezi z izplačilom navedenega zneska stranki tega individualnega delovnega spora nista podali, je na podlagi zgoraj navedene listine (B7) sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica sporni znesek od X dejansko prejela. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek tožnice utemeljeno zavrnilo. Ob tem je v skladu z določbo 154. in 155. člena ZPP ter določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/03 in nadalj.) pravilno odločilo tudi o pravdnih stroških obeh pravdnih strank, ki sta jih priglasili v pisno izdelanih stroškovnikih.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi obeh pravdnih strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker obe stranki s pritožbama nista bili uspešni, odgovor na pritožbo tožene stranke pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker glavnični denarni terjatvi tožnice iz naslova vtoževane plače in odpravnine ne presegata revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.