Jedro

Izrek odločbe predstavlja celoto, čeprav je razdeljen v več točk, kar pomeni, da ga je treba tako tudi razumeti in hkrati razlagati skupaj z obrazložitvijo odločbe, ki pojasnjuje in utemeljuje v izreku opredeljeno odločitev sodišča.

Izrek

Revizija se zavrže glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti od delne pokojnine.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbe tožene stranke z dne 27. 10. 2010, 3. 1. 2011, 13. 9. 2010 in 16. 2. 2011 (I. točka), tožniku priznalo lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za 20 ur na teden od 9. 10. 2010 dalje (II. točka) in priznalo pravico do izplačila polovice starostne pokojnine od 9. 10. 2010 dalje (III. točka). Toženi stranki je naložilo, da mora o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine odločiti s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe ter izplačati vse že zapadle zneske pokojnine (IV. točka) in odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, do plačila, kar je dolžna storiti v 60 dneh po plačilu dajatev iz IV. točke sodbe (V. točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za 20 ur na teden od 1. 7. 2010 do 8. 10. 2010 in pravica do izplačila polovice starostne pokojnine od 1. 7. 2010 do 8. 10. 2010 (VI. točka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tožnikove stroške postopka (VII. točka). Presodilo je, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama z dne 16. 2. 2011 in 13. 9. 2010 neutemeljeno zavrnila tožnikovo zahtevo z dne 20. 7. 2010 za ponovno izplačevanje polovice starostne pokojnine. Z odločbama z dne 27. 10. 2010 in 3. 1. 2011, ki ju je izdala v postopku po uradni dolžnosti, tožniku neutemeljeno ni priznala lastnosti zavarovanca. Zato je sodišče tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo in toženi stranki naložilo, da mora o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine odločiti s posebno odločbo na podlagi 180. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – v nadaljevanju ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženo stranko je pri odmeri višine delne pokojnine napotilo na uporabo 417. člena ZPIZ-1. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožene stranke, zato sodba nima vseh potrebnih razlogov in se je ne da preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji). Sodišče je povzročilo, da sta III. In IV. točka izreka med seboj v nasprotju, ko je tožniku najprej priznalo pravico do izplačila polovice starostne pokojnine, v naslednji točki izreka pa toženi stranki naložilo, da odloči o (ponovni) odmeri in izplačevanju starostne pokojnine. Revizija nasprotuje uporabi 180. člena ZPIZ-1 pri določitvi višine pokojnine, saj navedena določba ni uporabljiva za primere, kot je obravnavani. Tožnikov tožbeni zahtevek se je glasil na ponovno odmero delne pokojnine (oziroma določitev višine polovice starostne pokojnine) in ne na ponovno odmero starostne pokojnine, zato je sodišče preseglo okvir odločanja, saj višina polovice starostne pokojnine, niti odmera starostne pokojnine še nista bili predmet presoje pred sodiščem. Pritožbeno sodišče je s tem kršilo tudi načelo dispozitivnosti oziroma načelo vezanosti na zahtevek iz 2. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) ter s tem storilo relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Materialno pravo je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo, ko je pri določitvi višine v zvezi s priznano pravico do izplačevanja polovice starostne pokojnine uporabilo določbo 417. člena ZPIZ-1, čeprav bi bilo v tožnikovem primeru potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1. Tožnik je namreč „reaktiviranec“, saj je v preteklosti že uveljavil pravico do pokojnine in ponovno vstopil v zavarovanje najprej s polnim delovnim časom in nato spremenil obseg zavarovanja v 20 ur na teden. Posledično tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi v drugem stavku V. točke izreka, ker je tožniku možno priznati zamudne obresti le od izplačila polovice pokojnine.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

6. Predmet odločitve sodišča je tudi priznanje zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratne pripadajoče delne pokojnine do plačila, v skladu z določbo drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 (ki sicer govori o odškodnini v višini obračunanih zamudnih obresti, kar pa za presojo ni bistveno). V tem delu predmet spora ni ena od pravic, ki so naštete v 1. točki prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), temveč odločitev o odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti, ki je denarna terjatev, spor o tej terjatvi pa premoženjski spor. V takšnem sporu je revizija dovoljena le po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek (31. člen ZDSS-1, in v zvezi z 19. členom ZDSS-1 tudi 367. člen ZPP). Ker vrednosti spornega predmeta v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti ni mogoče ugotoviti, tudi ni mogoče presoditi, da bi vrednost tega dela presegala znesek za izpolnitev pogoja dovoljenosti oziroma vsebinske obravnave revizije v tem delu (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 377. člena ZPP v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

7. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe in da sodba nima vseh potrebnih razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je obrazložilo, zakaj soglaša s presojo sodišča prve stopnje, iz izpodbijane sodbe pa je tudi jasno razvidno, da se je s pritožbenimi navedbami tožene stranke seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi v celoti obravnavalo.

10. Očitek tožene stranke, da sta III. in IV. točka izreka med seboj v nasprotju, ni utemeljen. Izrek odločbe predstavlja celoto, čeprav je razdeljen v več točk, kar pomeni, da ga je treba tako tudi razumeti in hkrati razlagati skupaj z obrazložitvijo odločbe, ki pojasnjuje in utemeljuje v izreku opredeljeno odločitev sodišča. V obravnavanem primeru iz obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče v III. točki izreka tožniku priznalo pravico do izplačila polovice starostne pokojnine, v naslednji točki izreka pa toženi stranki naložilo, da odloči o odmeri in izplačevanju priznane pravice iz prejšnje točke izreka in ne o kakšni drugi pravici iz pokojninskega zavarovanja. Sodišče druge stopnje pravilno razlaga, da je sodišče prve stopnje v III. točki izreka odločilo le o temelju pravice do izplačila polovice starostne pokojnine, v IV. točki izreka pa toženi stranki prepustilo odločanje o višini izplačila.

11. Iz razlogov, pojasnjenih v prejšnji točki, so neutemeljene tudi revizijske navedbe, da je pritožbeno sodišče preseglo okvir odločanja, saj se je tožnikov tožbeni zahtevek glasil na ponovno odmero delne pokojnine (oziroma določitev višine polovice starostne pokojnine) in ne na ponovno odmero starostne pokojnine. Tožnik je v tožbi zahteval, da se mu prizna pravica do izplačila polovice starostne pokojnine in naloži toženi stranki, da s posebno odločbo določi višino, o čemer je sodišče tudi odločilo. Po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje ni odločilo preko postavljenega tožbenega zahtevka in tudi ni kršilo načela dispozitivnosti oziroma načela vezanosti na zahtevek iz 2. člena ZPP ter posledično ni storilo relativne bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Tožniku je bila pravica do starostne pokojnine priznana z odločbo tožene stranke z dne 27. 5. 1999 od 1. 1. 1999 dalje, z odločbo z dne 20. 9. 1999 je bilo z dnem 30. 9. 1999 njeno izplačevanje ustavljeno, ker je tožnik s 1. 10. 1999 ponovno pridobil status zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Dne 13. 7. 2010 je tožnik pridobil odločbo Odvetniške zbornice Slovenije, da od 1. 7. 2010 opravlja odvetniško dejavnost s polovičnim delovnim časom. Na podlagi te odločbe je tožnik vložil zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca za 20 ur na teden zaradi uveljavljanja pravice do delne starostne pokojnine (dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano).

14. Tožena stranka v reviziji obširno razlaga, zakaj pri izračunu višine pokojnine v obravnavanem primeru 180. člen ZPIZ-1 ni uporabljiv. Takšna revizijska navajanja niso pravno relevantna, saj je sodišče druge stopnje toženo stranko pri izračunu višine pokojnine napotilo na uporabo določbe 417. člena ZPIZ-1, ki govori o ponovni odmeri oziroma odstotnem povečanju pokojnin uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih. V tem sporu gre torej ravno za takšen primer, kot ga predvideva 417. člen ZPIZ-1. Pri tožniku gre za uživalca pokojnine, priznane po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1 in je kot uživalec delne pokojnine sočasno tudi uživalec pokojnine, zajet v pojmu iz 8. člena ZPIZ-1 (1). Zato se mu ob prenehanju zavarovanja oziroma skrčitvi zavarovanja pokojnina odmeri ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, v primeru, da je to zanj ugodneje, pa tudi ob upoštevanju plače. Prvi odstavek 417. člena se sicer res izrecno nanaša le na uživalce delne pokojnine, vendar pa iz določbe tretjega odstavka tega člena izhaja, da se na ta način ob prenehanju ponovnega zavarovanja oziroma zmanjšanju obsega zavarovanja odmeri pokojnina tudi uživalcu pokojnine, priznane po ZPIZ, ki se ponovno vključi v zavarovanje (2).

15. Tožena stranka se v reviziji pri izračunu višine delne pokojnine zavzema za uporabo drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1. Navedena določba je splošne narave in govori o tem, da se upravičencu izplačuje polovica pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa. Med strankama ni sporno, da ima tožnik pravico do izplačila polovice pokojnine, kot že rečeno, pa bo višino morala izračunati tožena stranka.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Uživalec pokojnine je oseba, ki ima v skladu z zakonom ali mednarodnim sporazumom pravico do uživanja: starostne pokojnine (vključno s predčasnimi pokojninami ali pokojninami delavcev, ki se jim je zavarovalna doba štela s povečanjem in so se upokojili pri nižji starosti, pokojninami borcev NOB, administrativnimi in izjemnimi starostnimi pokojninami), invalidske pokojnine ali družinske pokojnine.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS VIII Ips 23/2012 z dne 17. 12. 2012