Jedro

V okviru določb 23. člena ZDSS sodišče opravi preizkus zakonitosti disciplinskih sklepov delodajalca zgolj z vidika zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa, saj le v posledici izrečenega disciplinskega ukrepa nastanejo delavcu pravno relevantne posledice, ki so tudi lahko predmet sodnega spora.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče delno spremenilo sporna sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 24.2.1993 in pritožbenega organa z dne 25.3.1993 glede tožniku očitanih kršitev, tako da je tožnika za del disciplinskih očitkov razbremenilo disciplinske odgovornosti, glede na preostale kršitve, storjene v zadnjih treh mesecev pred uvedbo disciplinskega postopka, pa tožnikov zahtevek za razveljavitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja in posledični zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja ter povrnitev stroškov postopka, kot neutemeljen zavrnilo. Ugotavljalo je, da tudi preostale kršitve v celoti pogojujejo izrek takšnega disciplinskega ukrepa.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tako tožnik kot tudi tožena stranka.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi sicer priznava določene napake pri delu pri toženi stranki, vendar te naj ne bi bile hujšega značaja in naj ne bi povzročile motenj pri delu. Poleg tega navaja, da se je prvostopno sodišče zapletlo v nasprotja, ko se je ukvarjalo z dokazovanjem tožniku očitanih kršitev, potem pa samo ugotavljalo zastaranje le-teh. Prav tako se je zapletlo v nasprotje, ko je tožnika oprostilo disciplinske odgovornosti za ob inventuri v mesecu decembru 1992 ugotovljeni inventurni manjko, hkrati pa ugotavljalo, da naj bi s svojim ravnanjem povzročal škodo, ne da bi ugotovilo, kako naj bi bila škoda izkazana. Hkrati se sodišče ni opredelilo do napak v disciplinskem postopku, ko so bile nekatere priče zaslišane le v pripravljalnem postopku, ne pa pred disciplinsko komisijo.

Tožena stranka se pravtako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in sicer le zoper del sodbe, v katerem sodišče oprošča tožnika nekaterih očitanih kršitev. Pri tem opozarja, da se je za večino disciplinskih kršitev zvedelo šele po opravljeni inventuri v prodajalni, ki jo je kot poslovodja vodil tožnik, to je po 18.12.1992, tako da bi moralo sodišče upoštevati šestmesečni objektivni zastaralni rok za uvedbo disciplinskega postopka, ne pa trimesečni subjektivni rok. Prav tako je neutemeljeno oprostilo tožnika nekaterih očitkov iz vsebinskih razlogov. V odgovoru na pritožbo tožnika pa tožena stranka predlaga zavrnitev te pritožbe in v zavrnilnem delu potrditev prvostopne sodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

V okviru določb 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) sodišče opravi presojo zakonitosti izpodbijanih disciplinskih sklepov zgolj z vidika zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa. Le v tem delu, to je v posledici izrečenega disciplinskega ukrepa, delavcu nastanejo pravno relevantne posledice, ki so tudi lahko predmet sodnega spora. Ob gornjem stališču je pritožba tožene stranke dejansko neutemeljena že zato, ker je glede spornega disciplinskega ukrepa v sporu uspela in poseg prvostopnega sodišča v same tožniku očitane kršitve na zakonitost spornega disciplinskega ukrepa ni vplival. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tako v predhodnem disciplinskem postopku pri toženi stranki, kot v postopku pred prvostopnim sodiščem, izveden obširen dokazni postopek, ki je prepričljivo izkazal vsaj pred sodiščem prve stopnje ugotovljene kršitve. Dejstvo, da so bile le nekatere priče v disciplinskem postopku zaslišane zgolj v predhodnem postopku, ob dejstvu, da je bila večina odločilnih prič hkrati z izvedbo drugih dokazov zaslišana pred disciplinsko komisijo, ne predstavlja bistvene kršitve disciplinskega postopka. Prvostopno sodišče je bilo pri oceni dokazov in presoji tožnikovih kršitev dejansko restriktivno v korist tožnika, na kar toženka utemeljeno opozarja. V tem smislu je potrebno razumeti njegove zaključke glede odgovornosti tožnika za ugotovljeni inventurni manjko tako, da je glede tega očitka sodišče tožnika oprostilo disciplinske odgovornosti, ker ni bilo izkazano, da k temu inventurnemu manjku ne bi krivdno prispevali tudi drugi delavci. To pa še ne pomeni, da ta inventurni manjko vsaj v delu ne bi bil posledica tožnikovih disciplinskih kršitev, tako posledica njegovega malomarnega dela, ko je kot poslovodja delovno mesto zapuščal brez potrebnih navodil podrejenim, dopuščal malomarno prevzemanje zelenjave in zavlačevanje z reklamacijami, kot dopuščal neustrezno evidenco pri poslovanju z obrtniki - gostinci. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče kršilo postopek, ko se je ukvarjalo z obstojem že zastaranih ravnanj, saj se lahko zastaranje ugotavlja le za disciplinske kršitve, ki naj bi bile sicer dejansko storjene.

Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi v tem primeru niso bili podani. Ker je bil disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja tožniku zakonito izrečen tudi za pred sodiščem prepričljivo ugotovljene kršitve, je prvostopno sodišče zahtevek za razveljavitev spornih disciplinskih sklepov glede izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in nadaljnji zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja in povračilo stroškov postopka utemeljeno zavrnilo.