Jedro

V tem sporu prisojena reparacija se ne more upoštevati kot pravica, ki jo je tožnica uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja, saj gre za obveznost toženke, ki je posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženka je dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja do sodne razveze vzpostaviti stanje skladno s pogodbo o zaposlitvi. Dosojeni znesek denarnega povračila je zato prenizek. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bila tožnica ves čas zaposlena pri toženki, ki je bila njen edini delodajalec in da se ji je zdravstveno stanje v tem času toliko poslabšalo, da ima sedaj status invalida III. kategorije in je težje zaposljiva, kot tudi ne dejstva, da ni bila upravičena do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti zaradi nezakonitega ravnanja toženke. Tako je po stališču pritožbenega sodišča pravično denarno povračilo v višini 16-kratnika tožničine povprečne plače.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki VI izreka delno spremeni tako, da se na novo glasi: "VI. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožnici 3.115,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku roka za plačilo do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 229,50 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, dopustilo spremembo tožbe (točka I izreka odločbe). Razsodilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2020 nezakonita in se razveljavi (točka II izreka), ugotovilo, da tožnici delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 7. 2019 ni prenehalo z 20. 11. 2020, ampak ji je z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi trajalo do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi dne 6. 6. 2023 (točka III izreka). Toženki je naložilo, da tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od vključno 21. 11. 2020 do vključno 6. 6. 2023 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijavi v obvezna socialna zavarovanja in ji za ta čas plača nadomestilo plače v znesku mesečne osnove 814,07 EUR oziroma njenem sorazmernem znesku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od 15. v mesecu za pretekli mesec (točka IV izreka), da ji v roku 8 dni plača 9.347,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (točka V izreka). Višji zahtevek za plačilo 4.673,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (točka VI izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in zahtevek, da je dolžna tožnici plačati odpravnino v višini 12 mesečnih plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila (točka VII izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.892,59 EUR, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka do plačila (točka VIII izreka).

2. Zoper sodbo se v točkah VI in VII, torej v zavrnilnem delu in odločitvi o stroških postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica. Navaja, da sodišče vseh dejstev, ki jih je navedlo v zvezi s prisojenim zneskom denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v točki 13 obrazložitve, ni upoštevalo. Toženka je tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neopravičene odsotnosti z dela, kar pa se je izkazalo za neutemeljeno. Odnos toženke do tožnice je bil nekorekten in ji je povzročal dodatno psihično stisko. Iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da tožnica zaradi bolniških odsotnosti ni bila zanesljiva, ker delodajalec ni vedel, kdaj bo delala in kdaj ne. Zaposlitev pri toženki je njena prva zaposlitev, zdravje je izgubila pri njej (nega starejših oseb z zdravstvenimi težavami). Zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni bila upravičena do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, tako da je ostala brez sredstev. Sodišče je navedlo, da je tožnici v postopku dosodilo reparacijo za dve leti in pol, kar pa ni opravičljiv razlog, da ji je sodišče dosodilo denarno povračilo le v višini 12 mesečnih plač. Ob najmanj 30 letni delovni dobi pri toženki, nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izgubi pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, je zahtevek po 18-kratniku mesečne plače povsem utemeljen. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev sodišča, ki je zavrnilo zahtevek tožnice po izplačilu odpravnine v višini 12 mesečih plač. Odločitev je napačna, saj se sklicuje le na določbo 108. člena ZDR-1, čeprav je delavec upravičen do odpravnine tudi ob poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ob upokojitvi in v primeru izredne odpovedi s strani delavca. Sodna odpoved pogodbe o zaposlitvi nima in ne more imeti za posledico izgube pravice delavca do odpravnine. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenima zahtevkoma v celoti ugodi in toženki naloži v plačilo pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, tožnica pa se na bistvene kršitve le pavšalno sklicuje, je pa na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z zahtevkom za plačilo denarnega povračila po 118. členu ZPP, delno napačno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2020 kot nezakonito razveljavilo in tožnici od dneva prenehanja delovnega razmerja do 6. 6. 2023, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo, priznalo vse pravice iz delovnega razmerja. Toženki je naložilo, da tožnici po določbi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) izplača denarno povračilo v višini 9.347,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je 12-kratnik njene povprečne plače, višji tožničin zahtevek je zavrnilo.

7. Skladno z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 določi sodišče glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ob upoštevanju pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, ustrezno denarno povračilo največ v višini 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica ob zaključku glavne obravnave stara 52 let, da ima najmanj 30 let delovne dobe, da je težje zaposljiva, saj ima status invalida III. kategorije in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami (med drugim tudi "brez zadrževanja statičnih položajev"), da zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni bila upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti in da ji je bila v tem sporu prisojena reparacija za obdobje dobrih dveh let in pol. 9. Kot pravilno opozarja pritožba, se v tem sporu prisojena reparacija ne more upoštevati kot pravica, ki jo je tožnica uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja, saj gre za obveznost toženke, ki je posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženka je dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja do sodne razveze vzpostaviti stanje skladno s pogodbo o zaposlitvi. Dosojeni znesek denarnega povračila je zato prenizek. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bila tožnica ves čas zaposlena pri toženki, ki je bila njen edini delodajalec in da se ji je zdravstveno stanje v tem času toliko poslabšalo, da ima sedaj status invalida III. kategorije in je težje zaposljiva, kot tudi ne dejstva, da ni bila upravičena do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti zaradi nezakonitega ravnanja toženke. Tako je po stališču pritožbenega sodišča pravično denarno povračilo v višini 16-kratnika tožničine povprečne plače. 10. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da je tožnica upravičena tudi do plačila odpravnine. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnica zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ni upravičena do odpravnine, je pravilno. Sodišče prve stopnje je v točki 15 pravilno navedlo, v katerih primerih je delavec upravičen do odpravnine. Za primer sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je določeno le denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, zakon pa za tak primer izplačila odpravnine ne določa. 11. Ker je pritožba tožnice v zvezi z denarnim povračilom po 118. členu ZDR-1 delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki VI delno spremenilo tako, da je tožnica upravičena še do plačila 4-kratnika plače v znesku 3.115,68 EUR (četrta alineja 358. člena ZPP), v preostalem je pritožbo v tem delu in v celoti v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka po plačilu odpravnine, zavrnilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165., 154. in 155. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je toženka dolžna v roku 15 dni povrniti potrebne pritožbene stroške postopka, in sicer stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 16 točka 4 v višini 375 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) in 2 % manipulativnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 229,50 EUR, po izteku paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.