Jedro

Edina formalnost, ki jo ZDR predpisuje v zvezi z opozorilom na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, je, da mora biti v pisni obliki. Na kakšen način bo delodajalec delavca z njim seznanil, pa ni določeno, kar pomeni, da je tožena stranka ravnala zakonito s tem, ko ga je vročila na način, ki je bil običajen v komunikaciji med zaposlenimi.

Posebna obličnost pisne obdolžitve v zakonu ni določena, njena bistvena vsebina pa je v tem, da delavca seznani z očitanimi kršitvami pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, če gre za postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ker so ti očitki tožniku razvidni iz vabila na zagovor, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki, iz krivdnega razloga, z dne 18.4.2003, na reintegracijo, vpis delovne dobe v delovno knjižico od izteka odpovednega roka, do vrnitve na delo ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, od tega denarni zahtevek, ki se nanaša na izplačilo plač za obdobje od marca 2003 dalje, do vrnitve na delo, regres za letni dopust za leto 2003 in za leto 2004. Odločilo je, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožnik prejel pisno opozorilo v smislu 1. odst. 83. člena ZDR. Dokument z datumom 31.1.2003, na katerega se sklicuje sodišče, namreč tožniku ni bil vročen. Tudi dopis pooblaščenca tožeče stranke z dne 5.2.2003 ne more dokazovati, da je bilo opozorilo tožniku vročeno. Tožnik ni prejel pisne obdolžitve v smislu 2. odst. 83. člena, v zvezi s 177. členom ZDR. Da ne gre za pisno obdolžitev navsezadnje ugotavlja že prvostopno sodišče, ko v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka tožniku poslala samo vabilo na zagovor. Drugih dokumentov, ki bi se lahko šteli kot pisno obdolžitev, tožnik ni prejel. Že iz navedenih razlogov bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi.

Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbe nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ocenilo, da je tožnik storil očitane kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnik neopravičeno izostajal z dela, saj je glede na utečeni liberalni odnos do razporeditve delovnega časa lahko delal tudi ob sobotah in nedeljah. Pripomb na njegovo delo ves čas pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni imela. Iz evidenc na računalniku je tožena stranka lahko kadarkoli ugotovila vrsto in obseg tožnikovega dela, zato ni bilo potrebno posebno poročanje o opravljenem delu. Izrecne zahteve, naj tako poročilo izdela, pa tožnik ni prejel. Tožena stranka je tožniku kršila njegovo pravico do zagovora, saj njegovemu pooblaščencu ni omogočila vpogleda v njen spis dne 16.4.2003. Ni pojasnila, zakaj pooblaščencu ni omogočila vpogleda ob prisotnosti delavke, ki ga je na sedežu tožene stranke sprejela. Gotovo je, da od pooblaščenca ni mogoče zahtevati, da prihaja in preverja ali bo vpogled v spis dovoljen ali ne. Brez vpogleda pa udeležba tožnika na zagovoru ne bi bila primerna. Šele z vpogledom bi bilo namreč mogoče ugotoviti, kaj se tožniku očita in se v zvezi s tem primerno pripraviti na zagovor. Tožena stranka tudi ni sprejela predloga, da se zagovor preloži, ne da bi imela utemeljen razlog.

Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikove navedbe in dokaze o šikaniranju. Šlo je za namerno povzročanje neprijetnosti, za določitev delovnega mesta v prostoru, kjer je bil avtomat za kavo, zaradi česar se je tožnik upravičeno počutil ponižanega preko vseh meja. Neutemeljeno je bil zavrnjen njegov tožbeni zahtevek na izplačilo razlike v plači za zadnje tri mesece pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in na izplačilo regresa.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru se sklicuje na pravilno presojo prvostopnega sodišča, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je skladno z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004 – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in vsa odločilna dejstva ter nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravno utemeljeno in prepričljivo zavrnilo tožbeni zahtevek. Za zakonito izdajo izpodbijane sodne odločbe je bila bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka upoštevala določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ki se nanašajo na postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je bila pravilna presoja, ki izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, da je tožena stranka uspela dokazati utemeljenost tožniku očitanih kršitev pogodbenih obveznosti in s tem tudi utemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v skladu z določbami člena 86 in 88 ZDR. Na tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče odgovarja: Po določbi 1. odst. 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve. Edina formalnost, ki jo ZDR predpisuje v zvezi z opisanim opozorilom, je ta, da mora biti opozorilo pisno. Na kakšen način bo delodajalec seznanil delavca s tem opozorilom, ZDR ne predpisuje. Tožena stranka je to storila na način, ki je bil pri njej običajen v komunikaciji med zaposlenimi. Da je tožnik opozorilo (priloga B 3) prejel, je razvidno tudi iz dopisa pooblaščenca tožeče stranke z dne 5.2.2003 (priloga A 4), kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Po določbi 2. odst. 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga delavcu omogočiti zagovor, ob smiselni uporabi določb 1. in 2. odst. 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Delodajalec mora delavcu vročiti pisno obdolžitev osebno, v skladu s pravili pravdnega postopka ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor (1. in 2. odst. 177. člena ZDR, v zvezi z 2. in 3. odst. 180. člena ZDR). ZDR torej posebne obličnosti pisne obdolžitve ne predpisuje. Vsekakor je bistvena vsebina obdolžitve v tem, da so iz nje razvidne kršitve pogodbenih obveznosti, ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, če gre za odpoved iz krivdnega razloga v smislu 3. alinee 1. odst. 88. člena ZDR, zaradi katerih delodajalec vabi delavca na zagovor. Tožena stranka je to svojo obveznost izpolnila s tem, ko je tožniku poslala vabilo (priloga A8, B42). Iz obeh listin je mogoče ugotoviti, v čem so očitki tožene stranke tožniku v smeri kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, oziroma iz delovnega razmerja, zato ni utemeljena pritožba v delu, ko uveljavlja, da so očitane kršitve opisane presplošno in da se zaradi tega ni udeležil predvidenega naroka, na katerem bi podal svoj zagovor. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožnik obe navedeni listini prejel, kar je razvidno iz prilog k navedenim listinam (A9, B43, s podpisano vročilnico).

Neutemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj zbrani dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da je tožnik neupravičeno izostajal z dela in da ni dal zahtevanega poročila o opravljenem delu. Sodišče prve stopnje je v tem delu svojo odločitev podrobno pojasnilo in utemeljilo. Z razlogi za tako odločitev se strinja tudi pritožbeno sodišče. Za odločitev je bila bistvena ugotovitev, ki izhaja iz izvedenih dokazov, da je tožnik v obdobju od 27.1.2003, do datuma odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izostal z dela v posamično navedenih dneh, da svojih izostankov v teh dneh ni opravičil niti v postopku pred izdajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti kasneje v postopku pred sodiščem in da tudi zahtevanega poročila o opravljenem delu ni izdelal. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati tožniku očitane kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v zvezi z določbami 31., 32. in 34. člena ZDR in da so navedeni razlogi (3. alinea 1. odst. 88. člena ZDR) resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko (2. odst. 88. člena ZDR).

Neutemeljena je pritožba v delu, ko uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP v tem, da tožena stranka tožnikovemu pooblaščencu ni omogočila vpogleda v spis dne 16.4.2003. Tega dne se je pooblaščenec zglasil na sedežu tožene stranke, zaradi vpogleda v spis. Pri tem ne navaja in iz podatkov v spisu tudi ni razvidno, da bi svoj prihod na sedež tožene stranke in namen prihoda predhodno najavil. Kot je razvidno že iz pritožbenih navedb, si je pooblaščenec želel ogledati spis ravno 16.4.2003, medtem, ko naslednje dni, ko bi mu tožena stranka omogočila vpogled v spis, ni prišel. Ne glede na to se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik imel možnost udeležiti se naroka, na katerem bi podal svoj zagovor, oziroma, po vpogledu v spis tožene stranke, ki se nanaša na tožnika in očitane kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, oziroma delovnega razmerja, uveljavljati primeren rok, v katerem se bi do očitanih kršitev lahko opredelil. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki, dana dne 18.4.2003 iz krivdnih razlogov, je bila torej zakonita. Zaradi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, oziroma njeno razveljavitev, na reintegracijo in denarni zahtevek, ki se nanaša na izplačilo razlike v plači za mesece marec, april in maj 2003, na izplačilo nadomestila plače od junija 2003 dalje, do vrnitve na delo in regresa za letni dopust za leto 2003 in 2004. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi v tistem delu denarnega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na delovni spor med strankama, zaradi nezakonite razporeditve. Tožeča stranka se je glede tega dela tožbenega zahtevka sklicevala na predloženo sodbo Vrhovnega sodišča RS (priloga A 11), iz katere pa je razvidno le to, da je bil med pravdnima strankama pri sodišču prve stopnje v teku delovni spor pod opr. št. II Pd 129/2003, glede razporeditve na drugo delovno mesto in da je bila v tem sporu razveljavljena odločitev tožene stranke o razporeditvi tožnika na delovno mesto vodje komerciale. Tožeča stranka v tem delu ni niti navajala niti predlagala dokazov (razen že navedene sodbe VS RS, poleg tega pa še dva obračuna plače za marec in februar 2003 in predloga naj tožena stranka predloži izračun plače), na podlagi katerih bi bilo mogoče odločiti o podani pravni podlagi za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.