Jedro

Poleg objektivne je podana tudi toženčeva subjektivna odgovornost, ker je po ugotovitvah obeh nižjih sodišč opustil potrebne in predpisane varnostne ukrepe, saj je dopuščal delo na žagi brez uporabe ščitnika in ni opravljal potrebne in predpisane kontrole (1.odst. 154. člena ZOR). Ob kumulaciji toženčeve objektivne in subjektivne odgovornosti za nastalo škodo v konkurenci s tožnikovim prispevkom, ki je v tem, da je kljub svoji izkušenosti in poznavanju predpisov o varstvu pri delu žago uporabljal brez ščitnika in tudi sam kršil predpise o varstvu pri delu, je toženčeva odškodninska odgovornost strožja in večja. Tožnikov soprispevek k nastanku škode v smislu tretjega odstavka 177. člena ZOR zato ne more biti večji od 40%, kot ga je opredelilo sodišče druge stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval v delovni nesreči dne 1.6.1992 pri tožencu, ko mu je pri vzdolžnem razrezu mokrega lesa kazalec desne roke zdrsnil pod zobnik motorne žage. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za škodo toženec objektivno odgovoren, ker obratujoča žaga že kot stroj predstavlja nevarno stvar, je pa tudi subjektivno odgovoren, ker je kršil predpise o varstvu pri delu, saj ni pregledoval, ali delavci uporabljajo ščitnik pri žagi, še več, tudi sam je uporabljal žago brez ščitnika. Tožnikov soprispevek k nastanku škode je ocenilo s 25%, ker tudi on ni upošteval delovno-varstvenih predpisov, ko je delal na žagi brez ščitnika oziroma ker ni odklonil dela na taki žagi. Tožniku je nato odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 650.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 300.000,00 SIT. Od vsote 1,250.000,00 SIT je odbilo 25% zaradi tožnikovega soprispevka, od dobljenega zneska 937.500,00 SIT pa še dve izplačili tožniku iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja v skupnem valoriziranem znesku 106.443,00 SIT. Tako je odločilo, da mora toženec plačati tožniku 831.057,00 SIT odškodnine, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Toženčevi pritožbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo, ker je ocenilo, da znaša tožnikov soprispevek 40%, znižalo pa je tudi odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti na 400.000,00 SIT in za strah na 150.000,00 SIT. Sodbo sodišča prve stopnje je zato tako delno spremenilo, da je tožencu naložilo, da mora plačati tožniku 403.557,00 SIT odškodnine ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. V preostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno pri ugotovitvi o le 40% tožnikovem soprispevku, pri neupoštevanju tožnikove alkoholiziranosti in pri odmeri odškodnine za vse tri oblike nepremoženjske škode. Revizija uveljavlja več procesnih kršitev pri ugotavljanju temelja odškodninske odgovornosti in pri ugotavljanju obstoja in obsega duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Na te trditve bo odgovorjeno v nadaljevanju te odločbe. Toženec še posebej obrazlaga nestrinjanje s stroškovno odločitvijo sodišča druge stopnje.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, podane pa tudi niso v reviziji uveljavljane procesne kršitve. Po toženčevem revizijskem stališču izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ko ugotavlja, da naj toženec ne bi storil vsega potrebnega za izvajanje delovno-varstvenih ukrepov, pri čemer ni navedeno, katerih ukrepov naj toženec ne bi izvajal in kako naj bi jih izvajal, kadar ga ni v delavnici. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje na tretji strani sodbe opozorilo na toženčev nepremišljen odnos do uporabe ščitnika. Pri tem se je sklicevalo na toženčevo lastno izpoved, iz katere izhaja, da je obvezno uporabo predpisanih zaščitnih sredstev prepustil le dobri volji in pripravljenosti svojih delavcev. Potrdilo je ugotovitve sodišča prve stopnje o konkretnih kršitvah določb Zakona o varstvu pri delu (Ul. SRS št. 47/86, p.b.) in Pravilnika o splošnih ukrepih in normativih za varstvo pri delu z delovnimi napravami in pripravami. Revizijski očitek o izostanku navedbe konkretnih ukrepov v sodbi sodišča druge stopnje je zato neutemeljen, navedeni pa so tudi že v sodbi sodišča prve stopnje na 5. in 6. strani. Že po toženčevi lastni izpovedi, povzeti na začetku 5. strani sodbe prve stopnje, je zadostovalo, da je po tožnikovi poškodbi strogo naročil delavcem, da uporabljajo pri žagi ščitnik, saj delavci sedaj tako tudi ravnajo. Sodišče prve stopnje zato pravilno poudarja, da bi moral toženec s tako, primerno strogostjo ravnati že prej.

Toženec meni, da je ugotovitev sodišča druge stopnje o tem, da je tožnik vešč svojega dela, da je bil seznanjen z varnostnimi predpisi in obvezno uporabo ščitnika, pa vseeno ni ničesar storil za zavarovanje svoje varnosti pri delu, v nasprotju z odločitvijo o 40% soprispevka in z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Taka revizijska trditev vsebinsko ne predstavlja uveljavljanja procesne kršitve, temveč zmotno uporabo materialnega prava.

Neutemeljen je revizijski očitek, da naj sodišče prve stopnje ne bi navedlo, na podlagi katerega predpisa je določilo višino soprispevka. Na koncu prvega odstavka 6. strani sodbe prve stopnje je izrecno citirana določba tretjega odstavka 177. člena ZOR.

Neupoštevanje tožnikove alkoholiziranosti naj bi bilo v nasprotju z materialnopravnimi predpisi o dejanjih samega oškodovanca. Taka revizijska trditev vsebinsko ne predstavlja uveljavljanje procesne kršitve, temveč zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega pa v reviziji glede na izrečno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče uveljavljati. Zato revizijsko sodišče le dodaja, da sta obe nižji sodišči ugotovili, da ni bilo dokazano, da je bil tožnik v času škodnega dogodka pod vplivom alkohola.

Po revizijskem stališču naj bi pri odločanju o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti bistveno kršitev določb pravdnega postopka predstavljalo dejstvo, da tožnik sam zatrjuje, da ni posledic, pa tudi izvedenec ugotavlja, da poškodba ni zapustila posledic glede na poklic, za katerega je tožnik usposobljen. Toženec zatrjuje, da tožnik tega poklica ne more opravljati zaradi alkoholne odvisnosti in posledičnega zdravljenja. Sodišče druge stopnje je bilo dolžno odgovoriti na vse toženčeve pritožbene navedbe. Tudi tu revizija nima prav. Tožnik je izpovedal le, da v privatnem življenju nima posledic, opisoval pa je omejitve pri opravljanju poklica. Tudi iz izvedeniškega mnenja izhaja objektivno obstoj določenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožnik zaradi posledic škodnega dogodka ne more opravljati svojega prvotnega poklica, kot zatrjuje revizija, nasprotno, ugotovilo je, da tožnik natakarskega poklica ne opravlja že od leta 1989 dalje. Zato je pravilno ugotavljalo omejitve pri delih, ki jih je tožnik opravljal v času škodnega dogodka in z njimi nadaljeval tudi po njem. Sodišče druge stopnje je po izrečni določbi prvega odstavka 375. člena ZPP dolžno presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Glede na pravkar obrazloženo se mu s pritožbenimi trditvami o neobstoju posledic v zvezi s tožnikovim prvotnim natakarskim poklicem ni bilo treba ukvarjati.

Toženec v reviziji ne izpodbija več stališč obeh nižjih sodišč o obstoju njegove objektivne odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo je tožnik kot njegov delavec utrpel pri delu na žagi, ki med obratovanjem predstavlja nevarno stvar. Materialnopravna podlaga za tako odgovornost je v drugem odstavku 154. člena ZOR, po katerem se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. V 173. členu ZOR pa je določena domneva vzročnosti med nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo in nastalo škodo, to domnevo pa je mogoče ovreči z dokazom, da nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost ni bila vzrok nastali škodi. Prav to je toženec skušal doseči v postopku pred nižjima sodiščema s trditvami o izključni ali pretežni krivdi tožnika in o neobstoju njegove krivde. Pri teh trditvah vztraja tudi v reviziji. Revizijsko sodišče poudarja, da je tudi po njegovi presoji poleg objektivne podana še toženčeva subjektivna odgovornost, ker je po ugotovitvah obeh nižjih sodišč opustil potrebne in predpisane varnostne ukrepe, saj je dopuščal delo na žagi brez uporabe ščitnika in ni opravljal potrebne in predpisane kontrole. Tudi sam je delal na nezaščiteni žagi in s tem dajal slab vzgled svojim delavcem. S tem je kršil v sodbi sodišča prve stopnje podrobno in pravilno opredeljene določbe Zakona o varstvu pri delu in ustreznega pravilnika. Ob kumulaciji toženčeve objektivne in subjektivne odgovornosti za nastalo škodo v konkurenci s tožnikovim prispevkom, ki je v tem, da je kljub svoji izkušenosti in poznavanju predpisov o varstvu pri delu žago uporabljal brez ščitnika in tudi sam kršil predpise o varstvu pri delu, je toženčeva odškodninska odgovornost strožja in večja. Tožnikov soprispevek k nastanku škode v smislu tretjega odstavka 177. člena ZOR zato ne more biti večji od 40%, kot ga je opredelilo sodišče druge stopnje.

Prej obrazložena analiza toženčevih revizijskih trditev o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka je izčrpala pretežno večino revizijskih navedb. Uveljavljana zmotna uporaba materialnega prava pri odločanju o pravični odškodnini za posamezne oblike nepremoženjske škode je v reviziji le na kratko obrazložena. Zato revizijsko sodišče sumarno povzema odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč, da je v času delovne nesreče 28 let star tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel vrezno rano na hrbtišču desnega kazalca s prekinitvijo tetive za izteg prsta in z zdrobljenim odprtim medčlenčnim sklepom v predelu baze kazalca desne roke. Po opravljeni operaciji in zaključenem kirurškem zdravljenju je ostala zavrta gibljivost desnega kazalca in njegova občutljivost na temperaturne spremembe, ko se prst kljub nošnji rokavic hudo ohladi in ga tožnik ne čuti dobro, vse to pa tožnika moti in ovira zlasti pozimi pri terenskem delu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odmera odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, kot jo je opravilo sodišče druge stopnje, skladna z merili iz 200. člena ZOR in s sodno prakso v podobnih primerljivih škodnih zadevah. Pravilno so bile upoštevane vse relevantne okoliščine pri posameznih oblikah nepremoženjske škode, kot so podrobneje obrazložene v sodbah obeh nižjih sodišč. Sodišče druge stopnje je z delnim znižanjem odškodnine tudi primerno upoštevalo načelo individualizacije odškodnine glede na tožnikov osebni odnos do posameznih oblik nepremoženjske škode. Taka prisoja glede na prisojo odškodnin v podobnih primerljivih zadevah ne odstopa navzgor v toženčevo škodo. Zato toženec z zahtevanim dodatnim znižanjem odškodnine ne more uspeti.

Revizijsko sodišče ni obravnavalo revizijskih trditev o nepravilni stroškovni odločitvi, ker je taka odločitev po svoji naravi sklep, čeprav je vsebovan v sodbi in ker ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP).

Ker v reviziji uveljavljani in uradno upoštevni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te odločbe vsebuje tudi zavrnitev toženčevih priglašenih revizijskih stroškov.