Jedro

ZT je v 3. členu prepovedal sklenitev delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi s tujcem brez delovnega dovoljenja. V spornem primeru je bila s pravnomočno sodno odločbo razveljavljena odločba tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku, kar pomeni le, da je bila tožena stranka za nazaj dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja do poziva nazaj na delo in ni šlo za novo sklepanje delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi. Zato to ni situacija, ki bi jo zakon prepovedoval oziroma, ki bi bila v nasprotju z zakonom. Tožniku je bilo s sodno odločbo priznano kontinuirano delovno razmerje, ki bi ga delodajalec lahko prekinil le z novo odločbo o prenehanju delovnega razmerja.

Izhodiščne plače sodijo med priviligirane terjatve. To pomeni, da se terjatev iz naslova izhodiščnih plač delavcu prizna v celoti in ne glede na pogoje prisilne poravnave. Niso pa priviligirana terjatev tudi zakonite zamudne obresti. Zato za poplačilo zakonitih zamudnih obresti veljajo pogoji prisilne poravnave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se prvemu odstavku doda drugi odstavek, ki se glasi: "..., pri čemer za izplačilo zamudnih obresti veljajo pogoji prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 6/96 z dne 31.5.1996, višji obrestni zahtevek pa se zavrne." V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom naložilo toženi stranki, da tožniku za čas od novembra 1990 do aprila 1995 iz naslova izhodiščnih plač izplača 1.536.281,00 SIT v mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in iz naslova regresa za letni dopust 244.156,08 SIT z obrestmi po eskontni meri Banke Slovenije od 29.2.1996 do 23.7.1998, od 24.7.1998 dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik iz naslova regresa za letni dopust in iz naslova plačila za dodatno delo - rezanje žagovine - zahteval več, je zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da za tožnika plača ustrezne davke in prispevke ter druge dajatve, ki se plačujejo iz plač za obdobje od 26.10.1992 do 10.4.1995 in mu povrne stroške postopka v znesku 256.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter stroške sodnih taks v znesku 17.804,00 SIT. V delu, ki se nanaša na plačilo nadomestila plače za čas suspenza od 7.8.1990 do 26.10.1992, je tožbo zavrglo.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002). Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek šteti za odškodninskega in ugotavljati krivdo za nastanek škode, zlasti pa odločiti o ugovoru zastaranja. Meni, da je triletni zastaralni rok, ki velja za odškodninske terjatve potekel, zato zahtevek ni utemeljen. V zvezi s krivdo pa pritožba navaja, da tožena stranka ni mogla zaposliti tožnika, ker kot tujec ni imel urejenega delovnopravnega statusa in ne statusa državljanstva. Zaposlitev brez ustreznih dokumentov bi pomenila prekršek, če ne že kar kaznivega dejanja. Poleg tega pa bi moral tožnik storiti vse, da škodo zmanjša, zato bi bilo potrebno preveriti tudi to, ali je opravljal kakšno pridobitno dejavnost v vtoževanem obdobju ali kako drugače pridobival sredstva za preživljanje. Vsega navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. smiselno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako sprememni, da tožbeni zahtevek zavrne.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da zahtevek ni zastaran, saj je bila tožba vložena že 13.4.1994, leta 1999 je bil zahtevek le specificiran. Navaja še, da je nezakonito stanje povzročila tožena stranka sama, posledica njenega ravnanja pa je bila tudi ta, da tožnik ni mogel urediti delovnopravnega statusa, ker ob uveljavitvi Zakona o zaposlovanju tujcev (ZT, Ur.l. RS št. 33/92) ni bil v delovnem razmerju. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo in ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka. Delno pa je napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bilo s pravnomočno odločbo tedanjega Sodišča združenega dela v Ljubljani in odločbo Sodišča združenega dela RS odločeno o nezakonitosti disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja in o tem, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo, ampak z vsemi pravicami še traja. Odločba pritožbenega sodišča je bila izdana 23.12.1993, torej po datumu 18.10.1992, kar pomeni, da je bilo tožniku priznano delovno razmerje pri toženi stranki tudi po datumu, do katerega je bil po ZT dolžan zaprositi za delovno dovoljenje. Po 26. členu ZT osebam, ki ne zaprosijo za osebno delovno dovoljenje v predpisanem roku (90 dni od uveljavitve zakona, torej do 15.10.1992 in ne 18.10.1992), delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Sodna praksa je v nekaterih primerih res zavzela stališče, da je delavcu, ki za izdajo delovnega dovoljenja ni zaprosil, mogoče priznati obstoj delovnega razmerja le do 15.10.1992 in ne naprej. Vendar pa je bilo v spornem primeru tožniku s pravnomočno sodno odločbo priznano delovno razmerje od prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo, torej tudi za čas po 15.10.1992. Tožena stranka bi morala tožnika pozvati nazaj na delo in mu po morebitni ugotovitvi, da nima ustreznega delovnega dovoljenja, izdati odločbo o prenehanju delovnega razmerja.

Ob ugotovitvi, da je tožniku pravnomočno priznana pravica do vrnitve nazaj na delo in da mu delovno razmerje traja od nezakonitega prenehanja dalje, da ni bil pozvan nazaj na delo, čeprav je o tem Okrajno sodišče v Ljubljani dne 27.3.1995 na predlog tožnika izdalo sklep o izvršbi, opr. št. In 113/95 in da tožena stranka na podlagi 26. člena ZT ni izdala odločbe o prenehanju delovnega razmerja, je tožnik upravičen do izplačila plače in regresa za letni dopust ter obračuna davkov in prispevkov, kar so vse pravice iz delovnega razmerja, tudi za čas po 18.10.1992. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, da bi tožena stranka z izvršitvijo pravnomočne odločbe Sodišča združenega dela v Ljubljani kršila zakon. ZT je v 3. členu prepovedal sklenitev delovnega razmerja oz. pogodbe o zaposlitvi s tujcem. V spornem primeru je bila s pravnomočno sodno odločbo razveljavljena odločba tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku, kar pomeni le, da je bila tožena stranka za nazaj dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja do poziva nazaj na delo in ni šlo za novo sklepanje delovnega razmerja oz. pogodbe o zaposlitvi. Zato to ni situacija, ki bi jo zakon prepovedoval oz., ki bi bila v nasprotju z zakonom. V podobnem položaju so bili npr. tudi delavci, ki so na dan 15.10.1992 pri delodajalcu delali, pa za delovno dovoljenje niso zaprosili. Tudi to so bili delavci brez delovnega dovoljenja, vendar jim delovno razmerje ni prenehalo s 15.10.1992, ampak je moral delodajalec izdati odločbo o prenehanju delovnega razmerja; do dokončnosti odločbe je delavec ohranil delovno razmerje in vse pravice, izhajajoče iz njega, čeprav delovnega dovoljenja ni imel. Prav tako so podoben položaj imeli delavci, ki so sicer zaprosili za delovno dovoljenje, pa ga potem niso pridobili. Tudi v tem primeru je delodajalec moral obdržati delavca na delu, ker je lahko prenehalo delovno razmerje le tistemu delavcu, ki za dovoljenje ni zaprosil. Zakon je torej že sam predvidel primere, da je imel delodajalec v delovnem razmerju delavca brez delovnega dovoljenja, vse dokler mu ni izdal odločbe o prenehanju delovnega razmerja. V takem položaju pa je bil tudi tožnik. S sodno odločbo mu je bilo priznano kontinuirano delovno razmerje, ki bi ga delodajalec lahko prekinil le z novo odločbo o prenehanju delovnega razmerja, česar pa ni storil. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da zahtevek predstavlja odškodnino, ker jo tožnik sam tako opredeljuje in ker je bilo v prej navedeni pravnomočni sodni odločbi odločeno le o zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Ne glede na to, kako zahtevek opredeli stranka, ga je potrebno presojati po vsebini, torej upoštevati, kaj dejansko predstavlja. Zahtevek za plačilo zapadlih zneskov plač in regresa za letni dopust je terjatev, izhajajoča iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V primeru ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je delodajalec za delavca dolžan vzpostaviti delovno razmerje in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, torej tudi za nazaj izplačati plačo in druge prejemke. Gre za pravico, ki jo tožnik uveljavlja iz delovnega razmerja in ne za odškodnino.

Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku (ker tožena stranka ugovora zastaranja ni precizirala, pritožbeno sodišče šteje, da se nanaša na glavno terjatev). Priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, med katere sodijo tudi plače in regres za letni dopust, je tožnik zahteval že 5.11.1990 s tožbo v zadevi opr. št. S 1269/90, združeni z zadevo opr. št. S 801/91 (Sp 485/93). V taki obliki je bilo zahtevku tudi ugodeno. Nova tožba v tem delovnem sporu, vložena dne 13.4.1994, predstavlja specifikacijo zahtevka po višini. Zato terjatev iz naslova plač in regresa za letni dopust ni zastarala.

Po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku kljub začetemu in končanemu postopku prisilne poravnave priznalo zakonite zamudne obresti od prisojenih zneskov izhodiščnih plač v celoti (1. točka izreka sodbe). Izhodiščne plače sodijo po 160. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93) v vsebini, kot je veljal na dan, ko je postal sklep o začetku postopka prisilne poravnave pravnomočen (23.7.1996), med privilegirane terjatve. Po 2. odstavku 60. člena istega zakona potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka za terjatve upnikov iz 2. odstavka 160. člena. To pomeni, da se terjatev iz naslova izhodiščnih plač delavcu prizna v celoti ne glede na pogoje prisilne poravnave. Niso pa privilegirana terjatev tudi zakonite zamudne obresti. O tem je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče na občni seji dne 7.6.2000. Zato za poplačilo zakonitih zamudnih obresti veljajo pogoji prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje jih je napačno priznalo v celoti, zato je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je prvemu odstavku 1. točke izreka dodalo 2. odstavek, s katerim je za zakonite zamudne obresti odločilo, da se izplačajo pod pogoji prisilne poravnave.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje preveriti, ali je tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pridobival dohodek, pritožbeno sodišče pripominja le, da je dokazno breme o morebitni tožnikovi zaposlitvi in pridobivanju dohodka v tem času na toženi stranki. Tožena stranka o tem v postopku pred sodiščem prve stopnje niti trditve ni podala in seveda tudi ne dokaznega predloga. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izvajanje dokazov v tej smeri.

Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo. Odgovor ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.