Up-98/04 - 4

31. 1. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 18. januarja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 5/2003 z dne 2. 12. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 198/2001 z dne 26. 9. 2002 in s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelka v Postojni, št. Pd 39/99 z dne 18. 10. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V delovnem sporu je bilo ugodeno pritožnikovemu zahtevku za izplačilo razlike osebnega dohodka med osnovo 720 točk in 420 indeksnih točk od 1. 4. 1991 do 31. 10. 1992 z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi pravnomočnih sodnih odločb je pritožnik pred Okrajnim sodiščem v Kopru pod opr. št. I 879/95 vodil izvršbo zaradi izterjave 6.696.850,80 SIT. Po napotilu izvršilnega sodišča je delodajalec (toženec v delovnem sporu) zahteval ugotovitev nedopustnosti zahtevane izvršbe z utemeljitvijo, da je svoje obveznosti do pritožnika že v celoti izvršil. Delovno sodišče je njegovemu zahtevku ugodilo in razsodilo, da je predmetna izvršba nedopustna. Višje delovno in socialno sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa njegovo revizijo. Strinjalo se je z zaključkom nižjih sodišč, da je delodajalec že pred vložitvijo izvršilnega predloga št. I 879/95 svojo obveznost v celoti izpolnil.

2.Pritožnik zoper vse tri sodne odločbe vlaga ustavno pritožbo. Navaja, da mu je delodajalec za sporno obdobje, v nasprotju z izrekom pravnomočnih sodb, izdanih v delovnem sporu, namesto 25 plač obračunal le 20 plač. Z navedenim obračunom naj bi se strinjala tudi sodišča, ki naj svojih presojanj ne bi opirala na veljavne zakonske podlage. Sodišča naj bi samovoljno odločala, izkrivljala dejstva in s tem pritožnika postavljala v neenakopraven položaj. Zato naj bi mu bila kršena pravica iz 14. člena Ustave in 7. člena Splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah (v nadaljevanju Deklaracija) ter pravica do enakega plačila za enako delo iz 2. točke 23. člena Deklaracije. Sodišča naj bi v celoti sledila delodajalčevim navedbam. Enakopravnega obravnavanja pritožnikovih navedb v izpodbijanih sodbah naj zato ne bi bilo. Sodišča naj bi se pri presojanju sporne razlike izognila izvedbi predlaganih dokazov. Prav tako naj ne bi izvedla nobenega pritožnikovega dokaza, čeprav naj bi bil o tem sprejet dokazni sklep. Pritožnik meni, da je bil ves čas pristransko obravnavan, zato zatrjuje kršitev 23. člena Ustave in 10. člena Deklaracije.

B.

3.Pritožnik utemeljuje ustavno pritožbo predvsem s ponavljanjem razlogov, s katerimi v rednem sodnem postopku ni uspel. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave in kršitev vsebinsko enake pravice iz 7. člena Deklaracije. Načelo enakosti pred zakonom, ki se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, je ustavno procesno jamstvo, ki bi lahko bilo kršeno, če bi bila sporna odločitev tako očitno napačna oziroma brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno. Vendar tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Sodišča so pritožniku pojasnila, da so vezana na pravnomočno odločbo št. S 162/92 z dne 16. 12. 1993 in da je pritožnik upravičen do plače, kot bi jo prejemal in kot bi mu bila obračunana na delovnem mestu svetovalca glavnega direktorja za področje financ, na katerega je bil sicer razporejen pred sporno prerazporeditvijo. Zato ne more biti upravičen do plače, kot če bi bila z njim sklenjena individualna pogodba. Zgolj dejstvo, da pritožnik razume in razlaga sodbo št. S 162/92 drugače od sodišč, ne zadošča za sklep o kršitvi zatrjevane ustavne pravice niti za ugotovitev, da mu je bila kršena pravica do enakega plačila za enako delo iz 2. točke 23. člena Deklaracije.

5.Kršitev 22. člena Ustave bi lahko utemeljile pritožnikove navedbe, da sodišče ni enakopravno obravnavalo njegovih navedb v sodbi in da ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal. Vendar tudi ti očitki niso utemeljeni. Katerih dokazov in navedb sodišče ni upoštevalo, pritožnik ne pojasni. Kolikor se pritožnikov očitek nanaša na njegov predlog, naj se pridobijo podatki primerljivih delovnih mest, oziroma na njegove navedbe, s katerimi je oporekal izvedeniškemu mnenju, pa iz izpodbijanih sodb izhaja, da so se sodišča opredelila do teh navedb in pritožniku pojasnila, zakaj jih niso mogla upoštevati. Zato je očitek o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave neutemeljen. Prav tako je iz istih razlogov neutemeljen pritožnikov očitek o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva) in istovrstni pravici iz 10. člena Deklaracije.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan