Jedro

Pri kasko zavarovanju pride zavarovalnica v zamudo nasproti zavarovancu s pretekom roka iz zavarovalne pogodbe za plačilo odškodnine oziroma roka, ki ga določa zakon za takšen primer.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v odločbi o obrestih od zneska 943.985,00 SIT za čas od 28.10.1996 do 16.3.1997 in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi ob drugem sojenju razsodilo, da mora tožena stranka, pri kateri je imel tožnik kasko zavarovan svoj avtomobil, plačati tožeči stranki 943.085,00 SIT (odškodnina za totalno uničeno vozilo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1997 (dneva sodbe) do plačila in 4.560,00 SIT s takšnimi obrestmi od 28.10.1991 (ko je bil plačan znesek za avtomobilsko vleko). Zahtevek za plačilo obresti od zneska 943.085,00 SIT (od 28.10.1991, ko je tožena stranka ocenila uničeno vozilo do 16.3.1997) je zavrnilo z utemeljitvijo, da zamudne obresti ne začnejo teči že z zapadlostjo obveznosti. Če je odškodninska obveznost nečista (sporen je bil temelj), dolžnik sploh še ne more biti v zamudi. Šele z izdajo sodbe je terjatev čista.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo v zavrnilnem obrestnem delu spremenilo, tako da je prisodilo še obresti od zneska 943.085,00 SIT od 28.10.1991 dalje. Tožnik je bil namreč upravičen do odškodnine že 28.10.1991, ko je bila opravljena cenitev. Tega zneska ni revaloriziral. Proti tej sodbi je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je šlo za totalno škodo na vozilu in tako reparacija ni prišla v poštev. Zamudne obresti ne tečejo že od zapadlosti odškodninske obveznosti, ker takrat še ne nastopi zamuda. Kadar se višina škode ugotavlja v pravdnem postopku, je pomemben trenutek izdaje sodne odločbe, ker se višina odškodnine obračuna po takratnih cenah. Zato je tožena stranka v zamudi s plačilom svoje denarne obveznosti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Zato predlaga vrhovnemu sodišču, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tečejo zakonite zamudne obresti od že prisojene odškodnine za gmotno škodo od 17.3.1997 dalje.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Materialnopravno izhodišče sodišča druge stopnje (in delno tudi revizije) ni pravilno. Tožeča stranka, ki je s toženo sklenila pogodbo o zavarovanju avtomobilskega kaska, uveljavlja v tej pravdi svoje zavarovalne pravice iz te pogodbe. Skratka uveljavlja terjatev iz pogodbenega razmerja s toženo stranko na podlagi zavarovanja, ki ga ureja XXVII. poglavje Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ali drugače povedano, med strankama gre za razmerje iz poslovne obveznosti ne pa neposlovne (izvenpogodbene) obveznosti. Tožene stranke ne toži kot odškodninsko odgovorne osebe, marveč kot pogodbenika, ki naj izpolni svojo obveznost, sprejeto z zavarovalno pogodbo, ker je nastal zavarovalni primer (1. odstavek 898. člena ZOR). Tako v obravnavanem primeru glede vprašanja teka obresti ne pridejo v poštev zakonske določbe o povzročitvi škode oziroma ožje - o povrnitvi škode (7. odsek 2. oddelka II. poglavja ZOR) in tako tudi ne o zapadlosti odškodninske obveznosti (186. člen ZOR).

Tožnik vtožuje zamudne obresti od trenutka, ko je tožena stranka ugotovila višino škode, ki mu je nastala. Uveljavlja torej obresti kot objektivno posledico zamude v toženčevi - sopogodbenikovi izpolnitvi (1. odstavek 324. člena ZOR). Kdaj mora izpolniti zavarovalnica svojo obveznost - plačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto, je zapisano v 1. odstavku 919. člena ZOR (če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal), se pravi, v dogovorjenem roku, razen če ni za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas. Drugi odstavek 919. člena ZOR namreč določa: Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. V primerih, kot je obravnavani, je torej potrebno ugotoviti, za kakšen rok izplačila sta se stranki dogovorili (v pogodbi, zavarovalni polici ali s splošnimi pogoji). S prekoračitvijo tega roka pride zavarovalnica v zamudo in od takrat tečejo obresti. Če pa gre za primer iz citiranega 2. odstavka 919. člena ZOR, na katerega se v tej zadevi smiselno sklicuje tožena stranka, pa mora sodišče ugotoviti, ali je bil potreben določen čas za ugotovitev same obveznosti oziroma njene višine (v tej zadevi višina ni bila nikoli sporna), zunaj izpolnitvenega roka in kako dolg čas je bil potreben. Pri tem mora presoditi vse relevantne okoliščine in upoštevati, da mora tožena stranka, ki se poklicno ukvarja z zavarovalniško dejavnostjo, ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (2. odstavek 18. člena ZOR). V takšnih primerih, kot je obravnavani, je treba ugotoviti po teh merilih tudi, ali je bilo nujno posredovanje sodišča in, v pozitivnem primeru, v kateri fazi pravdnega postopka bi lahko tožena stranka ugotovila svojo obveznost. Na podlagi takšnih ugotovitev je šele mogoče dognati, kdaj je zavarovalnica zašla kot dolžnik v zamudo in od kdaj naprej tečejo zamudne obresti.

Pritožbeno sodišče ni presojalo spornega obdobja teka zamudnih obresti z opisane materialnopravne podlage in ni ugotovilo z njo povezanih okoliščin. To je narekovalo revizijskemu sodišču, da sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje (2. odstavek 395. člena ZPP/77). Pri tem se bo moralo ravnati po danih napotkih in znova preizkusiti utemeljenost pritožbe.