Jedro

Sodišče mora pri odločanju o predlogu za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse preizkusiti premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje predlagateljice. Premoženjsko stanje je tisto, ki da podatek o tem, ali je taksni zavezanec sposoben poravnavati svoje obveznosti dolgoročno. Likvidnostno stanje se nanaša na njegovo sposobnost, poravnavati svoje obveznosti kratkoročno. Pojma „finančno stanje“ ni mogoče opredeliti iz ZST-1 samega. Podatek o finančnem stanju dajeta premoženjsko in likvidnostno stanje skupaj. Povedano drugače, finančno stanje samo po sebi ni merilo, ki bi imelo kakšen samostojen pomen.

Kratkoročne terjatve so lahko pomemben indikator, da je tožeča stranka v dobrem likvidnostnem stanju, saj pomenijo, da lahko tožeča stranka v kratkem času („v kratkem roku“) pričakuje izpolnitev svojih terjatev.

Značilno za gospodarske družbe je, da se samostojno in na trgu ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo kot svojo izključno dejavnostjo. Značilno za gospodarske družbe je, da imajo prav zato bistveno večjo stopnjo poznavanja in razumevanja poslovanja in prava kot fizične osebe. Zato je razumljivo, da veljajo določena posebna pravila v gospodarskih sporih, ki so, v nekaterih ozirih, za stranke gospodarskih sporov trša (neugodnejša) kot splošna pravila pravdnega postopka.

Člena 23 in 25 Ustave sicer dajeta pravico do pravnega varstva in tudi do pritožbe. Izvrševanje te pravice pa je lahko vezano na zakonske predpostavke, saj drugače teh pravic pravzaprav ne bi bilo mogoče izvrševati. Po presoji pritožbenega sodišča je zakonodajalec s tem, ko je izdelavo pisne polne obrazložitve kot zahtevnega in pri odločanju v celoti gledano tudi zamudnega dela sodišča vezal pri gospodarskih sporih na plačilo sodne takse, ni zanikal pravice do sodnega varstva in ne pravice do pravnega sredstva. S tem ukrepom je dosegel določeno stopnjo racionalizacije v ravnanju tako sodišč, kot tudi strank samih. Z obojim ni presegel ustavnih okvirov.

Sodišče EU je pristojno za razlago pogodb in za odločanje o veljavnosti in razlagi aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije. Ker pa je treba v tej zadevi uporabiti izključno slovensko pravo, se slovensko sodišče ne more obrniti na Sodišče EU, in mu postaviti zahteve za predhodno odločanje. To, kar bi pritožnik rad dosegel je, da bi se pritožbeno sodišče odločilo na Sodišče EU nasloviti vprašanje, ali je slovensko pravo v skladu z evropskim. Za odločanje o tem pa Sodišče EU ni pristojno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev, odlog in obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek.

2. Postopek se je v tej zadevi začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po vloženem ugovoru se je postopek nadaljeval kot pravdni postopek. Prvostopenjsko sodišče je, kot je v takšnih postopkih pravilo, najprej izdalo sodbo brez obrazložitve (1. odstavek 496. člena ZPP). Potem je tožečo stranko pozvalo k plačilu sodne takse, ki bi jo morala plačati ob napovedi pritožbe. Plačati bi morala 9.495,00 EUR. V zvezi s to sodno takso je (sedanja pritožnica) prvostopenjskemu sodišču predlagala oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Ta predlog je bil zavrnjen in zoper to odločitev je bila vložena pritožba.

3. Tožeča stranka je vložila predlog za katero od olajšav pri plačilu sodne takse 17. 2. 2015. Prvi sklep je bil izdan 10. 3. 2015. Sklep je bil razveljavljen in vrnjen v ponovno odločanje. O predlogu je ponovno odločilo prvostopenjsko sodišče 27. 5. 2015. Razlogi prvostopenjskega sklepa

4. Kot razloge za svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče navedlo: v bilanci stanja na dan 31. 12. 2014 je tožeča stranka na aktivni strani izkazala kratkoročna sredstva v višini 1.144.148,00 EUR. Od tega zneska so znašale 1.131.846,00 EUR kratkoročne terjatve in za 12.302,00 EUR je bilo denarja. Tožeča stranka je na drugi strani izkazovala za 941.649,00 EUR kratkoročnih obveznosti. Iz tega je sodišče sklepalo, da je tožeča stranka likvidna. Sodišče je tudi presodilo, da je plačilo taksne obveznosti ena od obveznosti tožeče stranke, enako kot poplačilo svojih upnikov (izvajalcev). Tožeča stranka ni pojasnila, zakaj naj bi si zaslužile terjatve izvajalcev prednostno poplačilo v primerjavi s poplačilom taksne obveznosti. Tožeča stranka naj ne bi konkretizirala, kako bi plačilo sodne takse ogrozilo njeno dejavnost. Njena kratkoročna sredstva presegajo za okoli 200.000,00 EUR njene obveznosti. To pomeni, da naj bi bila sposobna plačati vse svoje upnike. Tožeča stranka naj bi navedla, da ima terjatev do družbe M. d. o. o. na temelju sodne poravnave v višini 200.000,00 EUR. Navedla pa naj ne bi, da je od nje poskusila izterjati to terjatev. Navedla naj bi le, da družba M. d. o. o. nima več odprtih bančnih računov. To pa prvostopenjskega sodišča ni prepričalo, da je terjatev neizterljiva.

I. Pritožbene navedbe in predlogi

5. Pritožbene navedbe in predloge tožeče stranke je mogoče razdeliti v tri sklope. Te bo pritožbeno sodišče tudi obravnavalo ločeno, saj se med seboj precej razlikujejo.

6. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, izpodbijani sklepa pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Na premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožeče stranke nanašajoče se navedbe

7. V pritožbi tožeča stranka navaja, da naj bi prvostopenjsko sodišče spregledalo, da je bila bilanca stanja pripravljena na dan 31. 12. 2014. Kratkoročne obveznosti do virov sredstev v bilanci niso bile upoštevane. Stanje terjatev ne more biti odločilno za odločitev o plačilu sodne takse, saj se sodna taksa lahko plačuje le z denarjem. V nadaljevanju navaja pritožba, da je imela tožeča stranka v letu 2014 bilančno izgubo v višini 445,00 EUR, kar naj bi navedla v obrazcu po ZST-1. Tožeča stranka potem navaja še vrsto okoliščin v zvezi z njeno terjatvijo do M. d. o. o. in sodno poravnavo. Presežek kratkoročnih terjatev nad obveznosti naj bi izviral prav iz obveznosti M. d. o. o. do tožeče stranke. O tej okoliščini predlaga zaslišanje D. V. 8. Pri odločanju o predlogu za odobritev katere od olajšav pri plačilu sodne takse se smiselno uporabljajo pravila glavnega postopka (3. odstavek 1. člena ZST-1). To je v tej zadevi pravdni postopek. Tožeča stranka torej nosi trditveno in dokazno breme, da plačila sodne takse ne zmore (212. člen ZPP). Navajanje pritožbenih novih trditev in dokaznih predlogov je praviloma nedopustno (337. člen ZPP).

9. Sodišče sicer po uradni dolžnosti lahko preizkusi resničnost navedb v izjavi o premoženjskem stanju (1. stavek 4. odstavka 12. člena ZST-1). Drugače kot očitno meni pritožba, pa prvostopenjsko sodišče v resničnost navedb v izjavi o premoženjskem stanju sploh ni podvomilo. Predlog tožeče stranke ni uspel zato, ker svojih trditev ni uspela dokazati. Dokazno breme pa je v celoti nosila sama, kot je že bilo pojasnjeno. Sodišče ni bilo dolžno po uradni dolžnosti raziskovati, kakšno je.

10. Sodišče mora pri odločanju o predlogu za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse preizkusiti premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje predlagateljice (5. odstavek 11. člena ZST-1). Premoženjsko stanje je tisto, ki da podatek o tem, ali je taksni zavezanec sposoben poravnavati svoje obveznosti dolgoročno. Likvidnostno stanje se nanaša na njegovo sposobnost, poravnavati svoje obveznosti kratkoročno. Pojma „finančno stanje“ ni mogoče opredeliti iz ZST-1 samega. Pritožbeno sodišče zato meni, da premoženjsko in likvidnostno stanje skupaj dajeta podatek o finančnem stanju. Povedano drugače, finančno stanje samo po sebi ni merilo, ki bi imelo kakšen samostojen pomen.

11. Premoženjsko in likvidnostno stanje je prvostopenjsko sodišče presojalo na temelju bilance za leto 2014. Kakšne druge, na premoženjsko in likvidnostno stanje nanašajoče se listine, ji tožeča stranka tako ali tako ni predložila. Očitek tožeče stranke v pritožbi, da je sodišče spregledalo, da je bila bilanca stanja pripravljena na dan 31. 12. 2014, je tako odveč. Seveda je res, da se likvidnostno stanje spreminja in da se je do 16. 2. lahko poslabšalo. Vendar je bila tožeča stranka tista, ki je glede tega nosila ne le trditveno, temveč tudi dokazno breme. Sodišče bi morala z dokazi prepričati v resničnost svojih trditev, da sodne takse ne more plačati. Razen trditev pa ni ponudila ničesar, kar bi lahko prvostopenjsko (ali sedaj pritožbeno) sodišče prepričalo v to, da ne zmore plačila sodne takse.

12. Kratkoročne terjatve so seveda lahko pomemben indikator, da je tožeča stranka v dobrem likvidnostnem stanju, saj pomenijo, da lahko tožeča stranka v kratkem času („v kratkem roku“) pričakuje izpolnitev svojih terjatev. Kratkoročna sredstva so po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča za okoli 200.000,00 EUR presegala obveznosti tožene stranke. To kaže na likvidnostno stanje, na temelju katerega bi tožeča stranka lahko plačala sodno takso.

13. Bilanca tožeče stranke je poleg kratkoročnih terjatev izkazovala tudi obstoj denarja (terjatev do banke) v višini 12.302,00 EUR, medtem ko je sodna taksa znašala manj. Že iz gotovine bi jo bilo mogoče poplačati. Bilančna izguba v višini 445,00 EUR v letu 2014 je v primerjavi z na primer sredstvi v skupni višini 1.144.148,00 EUR minimalna. Zanesljivo ne pomeni, da tožeča stranka ni sposobna plačati sodne takse. Med letnim dobičkom ali izgubo in sposobnostjo za plačilo sodne takse namreč ni nobene neposredne povezave, še zlasti pa ne pri minimalnem dobičku ali izgubi. Za odločitev o kakšnih olajšavah v zvezi s sodnimi taksami je odločilna le zadnja bilanca. Ta je bila kljub izgubam v preteklih letih razmeroma ugodna. Glede na predložene listine je bilo torej premoženjsko in likvidnostno stanje tožeče stranke takšno, da bi lahko plačala sodno takso. Pritožbeno sodišče se pravnemu stališču prvostopenjskega sodišča pridružuje v celoti. Enako kot prvostopenjsko sodišče tudi samo ne vidi razloga, zakaj bi lahko tožeča stranka dajala prednost (zatrjevanemu) poplačevanju obveznosti do svojih podjenikov pred plačilom sodne takse.

14. Tožeča stranka v pritožbi podaja nov dokazni predlog, ki se nanaša na presežek kratkoročnih terjatev nad obveznostmi v višini okoli 200.000,00 EUR. O tem presežku naj bi izpovedal D. V., poslovodja tožeče stranke, da je ta presežek pravzaprav nič drugega kot terjatev tožeče stranke do M. d. o. o. 15. Takšen dokazni predlog je prepozen, saj ga tožeča stranka ni z ničemer opravičila (1. odstavek 337. člena ZPP). Tožeča stranka pa v teku prvostopenjskega postopka ni predložila nikakršnega dokaznega sredstva, ki pojasnjevalo, kakšno je bilo njeno likvidnostno stanje na dan 16. 2. 2015 ali v obdobju neposredno pred njim. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zavrnilo predlog tožeče stranke.

16. Ker pritožba ni opredelila, do katerih dejstev in dokazov se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, se pritožbeno sodišče s temi povsem pavšalno zatrjevanimi pritožbenimi razlogi sploh ni ukvarjalo (3. odstavek 335. in 2. odstavek 350. člena ZPP).

Domnevna protiustavnost 105.a člena in 5. odstavka 496. člena ZPP ter 18. točke 1. odstavka 5. člena ZST-1

17. Pritožnica meni, da je ureditev, po kateri mora pritožbo napovedati in plačati takso, četudi še ni bila seznanjena z razlogi za prvostopenjsko sodbo, protiustavna zaradi kršitve 23. in 25. člena Ustave RS. Kršeni naj bi bili pravica do sodnega varstva in pa tudi pravica do pravnega sredstva. Poleg tega naj bi bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. in 14. člen Ustave). Različno naj bi urejali varstvo pravic strank. Če je stranka pravdnega postopka na prvi stopnji fizična oseba, je njen položaj drugačen, kot če je stranka gospodarski subjekt. Poleg tega pa tudi meni, da sploh ne bi bili podani razlogi za postopanje prvostopenjskega sodišča po 5. odstavku 496. člena in 1. odstavku 105.a člena ZPP.

18. Pritožbeno sodišče bo najprej odgovorilo na zadnji očitek: ta odločitev se nanaša izključno na odločitev o obveznosti tožeče stranke po plačilu sodne takse. Pravilnosti postopanja prvostopenjskega sodišča glede izdaje sodbe s skrajšano obrazložitvijo pritožbeno sodišče torej ne sme preizkusiti, kar očitno pritožnica že ve sama (gl. str. 12 pritožbe spodaj).

19. Glede ostalega pa velja naslednje: postopek v gospodarskih sporih se nanaša le na spore, ki se vodijo med določenimi subjekti (481. člen ZPP), ki imajo določen predmet spora (483. člen ZPP), v uporabi pa je tudi mešano merilo (482. člena ZPP). Predmetni spor je gospodarski spor na temelju 481. člena ZPP. Obe stranki sta kapitalski družbi. Značilno za gospodarske družbe je, da se samostojno in na trgu ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo kot svojo izključno dejavnostjo (1. odstavek 3. člena ZGD-1). Značilno za gospodarske družbe je, da imajo prav zato bistveno večjo stopnjo poznavanja in razumevanja poslovanja in prava kot fizične osebe. Zato je razumljivo, da veljajo določena posebna pravila v gospodarskih sporih, ki so, v nekaterih ozirih, za stranke gospodarskih sporov trša (neugodnejša) kot splošna pravila pravdnega postopka.

20. Člena 23 in 25 Ustave sicer dajeta pravico do pravnega varstva in tudi do pritožbe. Izvrševanje te pravice pa je lahko vezano na zakonske predpostavke, saj drugače teh pravic pravzaprav ne bi bilo mogoče izvrševati. Po presoji pritožbenega sodišča je zakonodajalec s tem, ko je izdelavo pisne polne obrazložitve kot zahtevnega in pri odločanju v celoti gledano tudi zamudnega dela sodišča vezal pri gospodarskih sporih na plačilo sodne takse, ni zanikal pravice do sodnega varstva in ne pravice do pravnega sredstva. S tem ukrepom je dosegel določeno stopnjo racionalizacije v ravnanju tako sodišč, kot tudi strank samih. Z obojim ni presegel ustavnih okvirov.

21. Sicer ima tožeča stranka prav, da so pravila glede plačila sodnih taks v primeru, če se začne postopek s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine drugačna, kot če bi se postopek začel s tožbo (105.a člen in 5. odstavka 496. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa meni, da takšna pravila ne vodijo do neutemeljenega razlikovanja prav zato, ker ima kapitalska družba večje poznavanje pravdnega postopka in tudi večjo sposobnost, že na temelju sodbe s skrajšano obrazložitvijo (1. odstavek 496. člena ZPP) presoditi, ali je s plačilom sodne takse sploh smiselno sprožiti izdajo sodbe s polno obrazložitvijo. Odločitev sodišča je namreč z izdajo sodbe s skrajšano obrazložitvijo že znana in zapisana v izreku; v sodbi s polno obrazložitvijo se ne more več spremeniti. 22. člen Ustave, kot specialna, na enakost v sodnih postopkih nanašajoča se določba o enakopravnosti pred zakonom, po prepričanju pritožbenega sodišča torej ni kršena. Isto velja tudi za 14. člen Ustave.

22. Pritožba trdi tudi, da naj bi domnevno ne bila urejena povrnitev sodnih taks, če se stranka-plačnik sodne takse ne odloči za vložitev pritožbe. S tem očitkom se pritožbenemu sodišču že zato ni bilo treba ukvarjati, ker do takšnega pravnega položaja v tej zadevi še ni prišlo.

Pobuda za predhodno odločanje Sodišča EU

23. Pritožnica je tudi dala pobudo za vložitev zahteve za predhodno odločanje. Po njenem mnenju bi bila lahko opisana pravna ureditev, zaradi katere je treba plačati sodno takso ob napovedi pritožbe, v nasprotju s 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah.

24. Takšnega predloga pritožbeno sodišče ne bo vložilo. Ne gre namreč za eno od zadev, glede katerih bi sploh lahko odločalo Sodišče EU na zahtevo pritožbenega sodišča. Sodišče EU je sicer pristojno za razlago pogodb in za odločanje o veljavnosti in razlagi aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije (1. odstavek 267. člena PDEU). Ker pa je treba v tej zadevi uporabiti izključno slovensko pravo, se slovensko sodišče ne more obrniti na Sodišče EU, in mu postaviti zahteve za predhodno odločanje. To, kar bi pritožnik rad dosegel je, da bi se pritožbeno sodišče odločilo na Sodišče EU z vprašanjem, ali je slovensko pravo v skladu z evropskim. Za odločanje o tem pa Sodišče EU ni pristojno.

25. Pravno mnenje v govoru generalnega pravobranilca, ki ga je pritožba navedla, se nanaša na uporabo direktive EU. Nanaša se na uporabo evropskega prava, ne nacionalnega. To pravno stališče torej ne podpira mnenja tožeče stranke, ki ga je tožeča stranka zastopala v pritožbi.

II. Stroški pritožbenega postopka

26. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki uspe s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.