Jedro

Na podlagi določbe 4. odstavka 62. člena ZUN, ki določa, da odločba o dovolitvi priglašenih del preneha veljati, če investitor ne prične s priglašenimi deli v enem letu po prejemu pravnomočne odločbe, je treba sklepati, da je pričetek del vezan na pravnomočno odločbo o dovolitvi priglašenih del. Ker investitor pridobi pravico pričeti s priglašenimi deli šele po pravnomočnosti odločbe o dovolitvi priglašenih del, je investitor, ki prične z deli pred pravnomočnostjo odločbe, v enakem pravnem položaju kot če upravnega dovoljenja ne bi imel. Kadar pa investitor gradi brez ustreznega upravnega dovoljenja, je inšpekcijski organ dolžan izreči ukrep po 1. odstavku 73. člena ZUN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.5.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Urbanistične inšpekcije, Inšpektorata RS za okolje in prostor, enota K. z dne 18.2.2000 (1. točka izreka), in v lastni pristojnosti odločila, da je tožnica dolžna v roku enega meseca od prejema izpodbijane odločbe odstraniti ograjo iz plastificirane mreže s kovinskimi stebrički, višine 2 m in dolžine 500 m, vse na zemljiščih parc. št. 132/1 in 132/14 k.o. G. (2. točka izreka); v zvezi s spornim posegom v prostor so prepovedana naslednja dejanja: vpisi in spremembe v zemljiški knjigi, katastru in drugih geodetskih evidencah, njegova uporaba ter promet z njim ali zemljiščem, na katerem se nahaja (3. točka izreka); če tožnica ne bo v roku izvršila dejanja iz 1. točke izreka, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njene stroške (4. točka izreka); stroške postopka, nastale z upravno izvršbo bo plačala tožnica na podlagi posebnega sklepa (5. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je tožnica izvedla poseg v prostor, ne da bi imela za to pravnomočno odločbo o dovolitvi priglašenih del. Ob takem dejanskem in pravnem stanju je tožena stranka tožnici pravilno izrekla inšpekcijski ukrep po določbi 1. odstavka 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 29/95 in 44/97 v nadaljevanju: ZUN) in hkrati odredila prepovedi iz 76c. člena ZUN. Iz 62. člena ZUN izhaja, da je dela, ki so dovoljena z odločbo o dovolitvi priglašenih del, mogoče izvajati šele, ko postane taka odločba pravnomočna. Ker je v obravnavani zadevi tožnica dela izvedla pred pravnomočnostjo odločbe o priglasitvi del, to pomeni, da so se izvedla brez upravnega dovoljenja. Predmet odločanja v tem upravnem sporu je ukrep urbanističnega inšpektorja in ne upravni akt, s katerim se dovoljuje gradnja objekta oziroma izvedba drugih del, zato ugovori, ki se nanašajo na izdajo upravnega dovoljenje za odločitev v tej zadevi niso pravno pomembni. Tožena stranka je svojo odločitev pravilno oprla na določbo 1. odstavka 243. člena ZUP/86 in o zadevi odločila v lastni pristojnosti, saj ji to omogoča navedena določba v primeru, ko je bil pri prvostopni odločitvi ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja napačno uporabljen materialni predpis. Sodišče prve stopnje je hkrati s tožbo zavrnilo tudi zahtevo tožnice za povračilo stroškov, saj v primeru, da sodišče odloča o zakonitosti upravnega akta, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnica vlaga pritožbo, v kateri navaja, da vztraja pri vseh dosedanjih navedbah. Povzema dosedanje odločitve v postopku pridobivanja odločbe o priglasitvi del in v obravnavani zadevi, ter navaja, da se je zoper nadomestno odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 16.12.1998 pritožila le v delu, ki se nanaša na zamik od meje proti vzhodu, na parc. št. 132/14 za 3 m. V preostalem delu se zoper nadomestno odločbo o priglasitvi del ni pritožila. Sklicuje se na 1. in 2. odstavek 75. člena ZUN in navaja, da je v obravnavani zadevi izvedena dela možno in mogoče uskladiti z odločbo z dne 16.12.1998. Sklicuje se tudi na 2. odstavek 73. člena ZUN in meni, da bi pristojni organ lahko odredil, da si mora tožnica pridobiti dovoljenje za poseg v prostor. Spor v obravnavani zadevi izhaja iz zatrjevanja sosed, da imata na tožničinem zemljišču služnost, upravni organ pa si je prilastil pravico odločanja o civilni pravici, za kar pa ni pristojen. V postopku izdaje izpodbijane odločbe so bila kršena procesna pravila, saj je tožena stranka sama meritorno odločila o stvari in nadomestila odločbo organa prve stopnje, tožnici pa ni bila dana možnost, da se zoper takšno odločbo pritoži. S tem je bila kršena tožničina pravica do pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Podlaga za izdajo odločbe, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, je 1. odstavek 73. člena ZUN. Ta določa, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Za presojo zakonitosti odločbe, ki temelji na navedeni določbi 1. odstavka 73. člena, je bistveno, ali je tožnica v času izdaje inšpekcijske odločbe za izvedeni poseg v prostor imela ustrezno upravno dovoljenje.

Tožnica se sklicuje na nadomestno odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 16.12.1998, ki je bila v času izdaje inšpekcijske odločbe sicer dokončna, ne pa tudi pravnomočna, saj je tožnica zoper navedeno odločbo sprožila upravni spor, ki ob izdaji odločbe tožene stranke še ni bil končan. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da odločba o dovolitvi priglašenih del učinkuje šele s pravnomočnostjo. Na podlagi določbe 4. odstavka 62. člena ZUN, ki določa, da odločba o dovolitvi priglašenih del preneha veljati, če investitor ne prične s priglašenimi deli v enem letu po prejemu pravnomočne odločbe, je po presoji pritožbenega sodišča treba sklepati, da je pričetek del vezan na pravnomočno odločbo o dovolitvi priglašenih del. Ker investitor pridobi pravico pričeti s priglašenimi deli šele po pravnomočnosti odločbe o dovolitvi priglašenih del, je investitor, ki prične z deli pred pravnomočnostjo odločbe, v enakem pravnem položaju kot, če upravnega dovoljenja ne bi imel. Kadar pa investitor gradi brez ustreznega upravnega dovoljenja, je inšpekcijski organ dolžan izreči ukrep po 1. odstavku 73. člena ZUN. Ukrepe po določbi 75. člena ZUN lahko inšpektor izreče le v primeru, da investitor, ki sicer ima ustrezno pravnomočno upravno dovoljenje, gradbena dela ali druge posege v prostor izvaja v nasprotju s pogoji, določenimi v tem dovoljenju. Ker je tožnica z deli pričela pred pravnomočnostjo odločbe o priglasitvi del, torej preden je pridobila ustrezno upravno dovoljenje, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN tožnici naložila odstranitev spornega posega v prostor in vzpostavitev v prejšnje stanje. Pritožbene navedbe, da se tožnica zoper nadomestno odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 16.12.1998 ni pritožila v celoti, ampak le v delu, ki se nanaša na zamik od meje proti vzhodu, na parc. št. 132/14 za 3 m, ne vplivajo na odločitev v obravnavani zadevi. Delna pravnomočnost v upravni stvari je možna samo v primeru, če gre za zahtevke, glede katerih je mogoče sprejeti različne odločitve v upravnem postopku. Odločba o dovolitvi priglašenih del v obravnavani zadevi predstavlja nerazdeljivo celoto, zato se učinki pritožbe in v nadaljevanju učinki upravnega spora raztezajo na celotno odločbo o priglasitvi del. Organ urbanistične inšpekcije se ravna po določbi 2. odstavka 73. člena ZUN v primeru, kadar iz razlogov po 1. odstavku 73. člena ZUN odredi sanacijo, odrejena sanacija pa predstavlja poseg v prostor. V tem primeru organ odredi pridobitev ustreznega dovoljenja za poseg v prostor, ki ga predstavlja sama sanacija. Pridobitev dovoljenja se torej ne nanaša na poseg v prostor, ki ga je investitor izvedel brez ustreznega dovoljenja, zato pritožbena navedba, da bi tožena stranka na podlagi 2. odstavka 73. člena ZUN lahko odredila pridobitev dovoljenja za poseg v prostor, ni utemeljena.

Tožena stranka je v tem sporu izpodbijano odločbo izdala na podlagi 1. odstavka 243. člena ZUP/86 v postopku odločanja o pritožbi kot organ druge stopnje. Po določbi 4. odstavka 11. člena ZUP/86 zoper odločbo organa druge stopnje ni dovoljena pritožba. Pravno varstvo zoper takšno odločbo je zagotovljeno v upravnem sporu, zato po presoji pritožbenega sodišča tožnici ni bila kršena pravica do pravnega sredstva proti navedeni odločbi.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.