Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem dveh prič preuranjeno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Menilo je namreč, da ti dve priči (bivša zunanja računovodkinja tožene stranke in tožničina sodelavka, s katero sta sedeli v isti pisani) ne bi mogli izpovedati o obstoju poslovnega razloga. Četudi je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je reorganizacija delovnega procesa v pristojnosti delodajalca, je v primeru trditev, kot jih podaja tožnica, da je bila odpoved podana zgolj z namenom, da ravno tožnica ostane brez zaposlitve, ne pa z namenom zasledovanja boljše organizacije, stranki potrebno omogočiti dokazovanje njenih trditev o šikanozni odpovedi.
I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 7. 2015 nezakonita in se razveljavi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom odpovednega roka, ampak še traja; da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 7. 2005 z aneksi, jo pozvati nazaj na delo, ji za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, jo prijaviti v socialna zavarovanja ter ji obračunati in izplačati nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.
2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da dejansko stanje v sodbi ni bilo pravilno ugotovljeno, ker sodišče ni zaslišalo prič A.A. in B.B.. Zaslišanje prve je zavrnilo z utemeljitvijo, da prva pri toženi stranki sploh ni bila zaposlena, da bi lahko kaj povedala o novih zaposlitvah, glede zaslišanja druge pa, da ne bi mogla izpovedati o obstoju poslovnega razloga, saj da je odločitev o reorganizacijo dela in poslovanja izključno v pristojnosti tožene stranke. Sodišče je napačno zavrnilo tudi dokaz z vpogledom v proračun tožene stranke, češ da povečanje zneska, ki ga je tožena stranka namenila za plače ni relevantno za presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Za presojo delovnih potreb je relevantno, da je tožena stranka v trenutku, ko je tožnico odpustila, načrtovala povečanje števila zaposlenih, kar se je tudi zgodilo. Priča A.A. bi, čeprav pri toženi stranki ni bila zaposlena, vedela povedati o tem, da je tožena stranka delo za tožnico imela. Še toliko bolj to velja za pričo B.B., ki pa bi vedela izpovedati tudi o tem, kako je tožena stranka tožnici še po spremembi sistemizacije v marcu 2015 nalagala nova dela in ji zaradi tega podaljševala delovno razmerje, ker brez nje ni mogla opraviti dela. Tožena stranka je v času podaje odpovedi za tožnico imela delo. Do nje se je obnašala šikanozno. Dajala ji je vedeti, da jo bo odpustila, hkrati pa ji je nalagala nove naloge in ji s tem vzbujala prepričanje, da ji bo morda zagotovila drugo delo. Že to, da so od spremembe sistemizacije do odpovedi minili štirje meseci, kaže na to, da je poslovni razlog fiktiven. Napačen je zaključek sodišča, da so se naloge prenesle na druge delavce. Tudi, če bi bilo to res, to ne more biti relevanten argument, saj so se naloge prenesle na vrsto novo zaposlenih delavcev. Ni jasno, katerih nalog tožnica kot diplomirana ekonomistka in magistra organizacije dela, ki ima tudi veliko drugih izkušenj, ne bi zmogla opravljati. Vse aktivnosti tožene stranke so bile dejansko le manever za šikanozno odpoved. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.
3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je upoštevalo materialnopravna izhodišča, ki v sodni praksi veljajo za presojo zakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga, vseeno pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
6. Iz odpovedi z dne 16. 7. 2015 izhaja, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo občinske uprave, pri čemer je bilo s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest ukinjeno delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica.
7. Po drugem odstavku 156. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) lahko javnemu uslužbencu delovno razmerje iz poslovnega razloga preneha zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov.
8. Tožena stranka se je v odpovedi sklicevala le na reorganizacijo občinske uprave. Četudi je tožena stranka podala navedbe tudi o razlogih ekonomske narave in s tem povezano racionalizacijo, te okoliščine niso odločilne za presojo zakonitosti odpovedi, saj presegajo njen okvir. Odpoved ne temelji npr. na javnofinančnem razlogu.
9. Pritožba neutemeljeno izpodbija zavrnitev dokaznega predloga z vpogledom v proračun tožene stranke - v dokaz povečanih sredstev za plače pri toženi stranki, tudi na račun novih zaposlitev. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da to ni relevantno za presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Sicer pa tožena stranka novih zaposlitev v okviru reorganizacije niti ne zanika, da bi bila potrebna izvedba dodatnih dokazov glede tega.
10. Utemeljeno pa pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem dveh prič A.A. in B.B., ki ju izpostavlja pritožba, preuranjeno presodilo, da je izpodbijana odpoved zakonita. Menilo je namreč, da navedeni priči (A.A. - bivša zunanja računovodkinja tožene stranke in B.B. - tožničina sodelavka, s katero sta sedeli v isti pisani) ne bi mogli izpovedati o (ne)obstoju poslovnega razloga.
11. Četudi je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je reorganizacija delovnega procesa v pristojnosti delodajalca, pa je v primeru trditev, kot jih podaja tožnica - da je bila odpoved podana zgolj z namenom, da ravno tožnica ostane brez zaposlitve, ne pa z namenom zasledovanja boljše organizacije, stranki potrebno omogočiti dokazovanje njenih trditev o šikanozni odpovedi.
12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da reorganizacija ni bila le formalno predvidena, ampak tudi dejansko izvedena, pri čemer pritožba neutemeljeno izpodbija tudi ugotovitve sodišča o prerazporeditvi nalog, ki jih je opravljala tožnica, med druge zaposlene. Vseeno pa tudi te ugotovitve ne dajejo zadostne podlage za zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov oziroma za vnaprejšnji dokazni zaključek o neutemeljenosti njenih trditev glede nezakonite podaje odpovedi.
13. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še pojasnjuje, da časovni zamik od spremenjenega akta o sistemizaciji delovnih mest (marec 2015) do podaje odpovedi (julij 2017) ne kaže na neutemeljenost odpovednega razloga. Nenazadnje je tovrstna okoliščina kasnejše izgube zaposlitve delavcu v korist. Zakon iz tega razloga ne predpisuje več roka za odpovedi, ki ga je pred tem vezal na nastanek odpovednega razloga. Ker torej ni pomembno, zakaj je do navedenega časovnega zamika prišlo, pritožba neutemeljeno poudarja zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka tako ravnala na prošnjo tožnice.
14. Glede na navedene razloge je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da dopolni dokazni postopek v nakazni smeri, oblikuje dokazno oceno o tem, ali je bila odpoved podana z namenom boljše organizacije ali z namenom, da ravno tožnici preneha delovno razmerje, ter ponovno odloči o zahtevku.
15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.