Jedro

Želja delavke, da se jo opredeli za trajno presežno delavko, na pravico do odpravnine nima nobenega vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odpravnino kot trajno presežni delavki v višini 73.312,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2001 dalje do plačila, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki na račun regresa za letni dopust izplačati za leto 1999 znesek 87.813,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1999 dalje do plačila, za leto 2000 znesek 41.918,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2000 dalje do plačila in za leto 2001 znesek 85.067,50 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2001 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 25.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka smiselno iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je tožnici delovno razmerje prenehalo kot trajno presežni delavki na njeno prošnjo, ter da se je odpovedala pravici do odpravnine. V sklepu o prenehanju delovnega razmerja zato pravica do odpravnine ni bila določena in zoper navedeni sklep tožnica tudi ni vložila pritožbe. Tožnici tudi ne pripada regres za letni dopust, saj ga je prejela in sicer na ta način, da je vsak dan delala le 3 ure namesto 4 ure. Razlika ene ure se je obračunala pri izplačilu regresa, s čemer se je tožnica tudi strinjala. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka še naprej opravljala dejavnost čiščenja na objektu, na katerem je delala tožnica v Ribnici, vendar zaradi zmanjšanja površine v teh prostorih le eno uro dnevno, ostale 3 ure pa bi tožnica morala opravljati v drugi poslovni stavbi v Kočevju. Tožnica ni želela delati v Kočevju, zato je prosila, da se jo opredeli kot trajno presežno delavko.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Zmotno je pravno naziranje tožene stranke, da tožnici ne pripada odpravnina kot trajno presežni delavki iz razloga, ker le-ta ni bila določena v sklepu o prenehanju delovnega razmerja. Odpravnina trajno presežnim delavcem, ki jim delovno razmerje preneha pripada na podlagi določbe 3. odst. 36.f čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 71/93 in naslednji) v primeru, če je delavec pri delodajalcu zaposlen najmanj dve leti in sicer v višini najmanj polovice njegovega povprečnega mesečnega dohodka v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri delodajalcu. Delodajalec ni dolžan izplačati odpravnine delavcu le v primeru, da mu v okviru programa razreševanja presežkov delavcev zagotovi ustrezno zaposlitev v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu ali dokupi delovno dobo. Po stališču sodne prakse pa delodajalec ni dolžan plačati delavcu odpravnine tudi v primeru, če se delavec odpravnini odpove. Odpoved odpravnini pa mora biti jasna in nedvoumna. Tožena stranka v postopku pred sodiščem ni dokazala, da bi se tožnica odpravnini odpovedala, dejstvo, da se je tožnica strinjala s tem, da je trajno presežna delavka oz. celo njena želja, da se jo spozna za trajno presežno delavko na pravico do odpravnine, nima nobenega vpliva. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica ni upravičena do regresa za letni dopust iz razloga, ker naj bi dnevno delala le 3 ure namesto 4 ure. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da sta stranki imeli sklenjeno delovno razmerje s krajšim delovnim časom od polnega 20 ur tedensko. V pogodbi o zaposlitvi ni navedeno, da se tožnica odpoveduje regresu za letni dopust oz. da bo delala le 15 ur tedensko in prejemala plačo za 20 urno tedensko delo, ter da se na ta način kompenzira regres za letni dopust. V zvezi s takim dogovorom tožena stranka tudi ni predlagala izvedbe nobenih dokazov. Predlagani dokazi, ki jih tožena stranka predlaga v pritožbi - zaslišanje varnostnikov, ki bi sicer le izpovedali koliko ur dela je dejansko tedensko tožnica opravila, pa so neupoštevni, saj stranke lahko predlagajo dokaze le do konca prve glavne obravnave. V pritožbi pa le, če jih brez svoje krivde niso mogli navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo kot je določeno to v 337. čl. ZPP. Zato so te pritožbene navedbe neupoštevne.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 353. čl. ZPP.