Jedro

Sodišče prve stopnje je v 13. točki pravilno pojasnilo, da je za odločitev v sporu bistveno dejstvo, da je bil tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti že na podlagi odločbe z dne 30. 4. 2004 od 25. 3. 2004 dalje. Skladno z navedeno sodno prakso, je povsem ustrezno razlogovanje, da je pri presoji dejanskega stanja in uporabe 88. člena ZPIZ-2 glede roka prijave pri območnem ZRSZ po prenehanju delovnega razmerja pomembno, ali gre za osebo, kateri so bile pravice iz invalidnosti že priznane in je sporno pravico že uveljavljala pri zavodu ali pa za osebo, kateri pred uveljavljanjem pravice iz invalidskega zavarovanja pred tem invalidnost ni bila priznana oziroma ji je bila invalidnost, ki je podlaga za uveljavljano pravico priznana šele takrat.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke številka zadeve: ... z dne 22. 11. 2019 in številka zadeve: ... z dne 12. 9. 2019 ter toženi stranki v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe naložilo izdati odločbo o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost. Prav tako je sklenilo, da tožena stranka nosi stroške tega postopka v celoti, ki jih bo odmerilo sodišče, sklep pa izdalo po pravnomočnosti sodbe.

2. Pritožuje se tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa ugodi pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča v II. točki izreka spremeni tako, da toženi stranki naloži izdajo odločbe o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost izdati za obdobje od 14. 8. 2019 dalje. Odvisno od odločitve, mora sodbo v III. točki izreka spremeniti tako, da se tožeči stranki naloži kritje stroškov v celoti, v primeru ugoditve podrednemu predlogu pa znižati obveznost povračila stroškov glede na uspeh v socialnem sporu. Tožena stranka ne soglaša z odločitvijo sodišča, ker je tožeča stranka zamudila materialni prekluzivni rok za priznanje upravičenja do nadomestila iz invalidskega zavarovanja iz 88. člena ZPIZ-2. Tožeča stranka se pri ZRSZ ni prijavila v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja. Ne glede na to, da je šlo za uveljavljanje nadomestila po spremembi statusa (po prenehanju delovnega razmerja in ne po priznanju invalidnosti), je pomembno odločilno dejstvo poteka časa po prenehanju delovnega razmerja in to tako v primeru dejanske prijave, kot tudi prvega prihoda na ZRSZ po prenehanju delovnega razmerja. 30-dnevni rok se je iztekel 28. 2. 2019. Pri spremembi statusov zavarovanca ne gre za kontinuiteto v preteklosti priznanega upravičenja do invalidske dajatve, saj morajo biti pogoji za uživanje izpolnjeni ne samo ob prvi uveljavitvi, pač pa tudi po kasnejših spremembah statusa. Namen določbe zakona je v izpolnjevanju pogojev določenih aktivnostih v primerih obdobjih izven zavarovanja. Zakon tega ne omejuje samo na prvo priznanje, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in nepravilno uporabilo določbo 88. člena ZPIZ-2. Tudi v kolikor štejemo, da je potrebno rok 30 dni spoštovati zgolj ob prvem priznanju pravice nadomestila za invalidnost, bi bila v takšnem primeru podana podlaga za upravičenje nadomestila za invalidnost zgolj od dejanske efektivne prijave pri ZRSZ dalje, tj. od 14. 8. 2019 dalje. Pogoj za uživanje in s tem smiselno tudi za priznanje upravičenja po prenehanju delovnega razmerja je tudi v izpolnjevanju obveznosti iz področja zaposlovanja. Pred prijavo pri Zavodu RS za zaposlovanje 14. 8. 2019 ni podan tak položaj. Tožnik pred tem datumom ni bil prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje glede na evidence ZRSZ, zato pred tem datumom ni mogel izpolnjevati obveznosti pri ZRSZ in je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in nepravilno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nenazadnje pa pravilnost postopanja in odločitev pri ZRSZ ne bi smela biti predmet sodne presoje v tem socialnem sporu, saj gre za upravno zadevo drugega upravnega organa in se sodišče v zakonitost in pravilnost aktov le-tega v tem socialnem sporu ne bi smelo spuščati. Gre za razmerje med tožečo stranko in ZRSZ, ki ima značilnost pravnomočno urejenega pravnega razmerja, ki smiselno uživa tudi varstvo glede na določbo 158. člena Ustave RS. Dejstvo je, da iz evidence ZRSZ izhaja takšno stanje od 14. 8. 2019 in ne prej. Dokler to ni spremenjeno v postopkih z uporabo izrednih pravnih sredstev pri ZRSZ, je potrebno to upoštevati kot dejstvo. Zato je sodišče datum 1. 3. 2019 zmotno štelo kot datum prijave pri ZRSZ. Tudi, če zanemarimo pomen roka iz 88. člena ZPIZ-2 ni podane podlage za uživanje nadomestila iz invalidskega zavarovanja v obdobju od 1. 3. 2019 do 14. 8. 2019. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti niti postopkovnih določb, ki jih v pritožbi navaja tožena stranka.

5. Sodišče je v predmetni zadevi presojalo drugostopno odločbo tožene stranke številka zadeve: ... z dne 22. 11. 2019 in številka zadeve: ... z dne 12. 9. 2019, s katero se je tožeči stranki prenehalo izplačevati nadomestilo za invalidnost priznano z odločbo z dne 14. 4. 2005. 6. V pritožbeni obravnavi je sporna odločitev tožene stranke, ali obstoji podlaga za prenehanje izplačevanja nadomestila za invalidnost priznano z dne 14. 4. 2005. 7. Sodišče prve stopnje je v 13. točki pravilno pojasnilo, da je za odločitev v sporu bistveno dejstvo, da je bil tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti že na podlagi odločbe z dne 30. 4. 2004 od 25. 3. 2004 dalje. Skladno z navedeno sodno prakso, je povsem ustrezno razlogovanje, da je pri presoji dejanskega stanja in uporabe 88. člena ZPIZ-2 glede roka prijave pri območnem ZRSZ po prenehanju delovnega razmerja pomembno, ali gre za osebo, kateri so bile pravice iz invalidnosti že priznane in je sporno pravico že uveljavljala pri zavodu ali pa za osebo, kateri pred uveljavljanjem pravice iz invalidskega zavarovanja pred tem invalidnost ni bila priznana oziroma ji je bila invalidnost, ki je podlaga za uveljavljano pravico priznana šele takrat. 8. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je to določilo namenjeno ureditvi položaja brezposelnih zavarovancev, ki na podlagi invalidnosti prvič pridobivajo pravico iz invalidskega zavarovanja. Če so pravico že pridobili, ta določba zanje ne more biti več uporabljiva na način, za katerega se zavzema tožena stranka. Razlogovanju tožene stranke, da mora upravičenec tudi pri kasnejši uveljavitvi pravic iz invalidskega zavarovanja,1 skladno s predpisi izpolnjevati določene aktivnosti, odločitev sodišča ne nasprotuje. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje je v zadevi bistveno to, da ne gre za pridobitev pravice,2 temveč zgolj za izplačevanje.3 Do slednjega se je nenazadnje že jasno opredelila v prvostopni sodbi citirana sodna praksa.

9. Po oceni pritožbenega sodišča ne obstaja niti podlaga za spremembo izpodbijane sodbe v smeri izdaje odmerne odločbe od 14. 8. 2019 dalje, kar naj bi sledilo dejanski prijavi tožeče stranke pri ZRSZ. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava oziroma določbe 125. člena ZPIZ-2. Izkazane dejanske okoliščine, res potrjujejo, da je bila tožeča stranka v evidenco brezposelnih oseb pri ZRSZ prijavljena šele od 14. 8. 2019 dalje. Vendar je prvostopno sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka4 pravilno zaključilo, da je potrebno šteti, da se je tožnik prijavil pri ZRSZ s 1. 3. 2019 dalje. Tožnikova izpoved je v bistvenih okoliščinah skladna s pojasnilom ZRSZ, pri čemer je ob tem potrebno uporabiti določilo 7. in 9. člena ZUP, na kar je pravilno opozorilo sodišče v 16. in 18. točki obrazložitve sodbe.

10. Sodišče je namreč glede na trditveno podlago tožeče stranke ustrezno ugotavljalo kdaj se je tožeča stranka prijavila pri ZRSZ. Tudi pritožbeno sodišče ne more slediti zaključku, kot ga je sprejela tožena stranka, da je edino relevantno dejstvo dejanskega vpisa v evidenco brezposelnih s 14. 8. 2019, zaradi česar je ta datum šteti kot prijave pri ZRSZ. Pravilna je ugotovitev, da žig ZRSZ na redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas potrjuje, da je tožnik na ZRSZ že 1. 3. 2019 predložil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Da na podlagi tožnikove predložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri pristojnem ZRSZ ni prišlo do nadaljnjega pravilnega postopanja, ne moremo bremeniti tožeče stranke. Kot je sodišče pravilno poudarilo, bi pristojni referent na Zavodu RS za zaposlovanje skladno s 7. členom ZUP moral ob predložitvi dokumenta s strani tožeče stranke, v kolikor ni bilo jasno, čemu je ta dokument namenjen oziroma katero pravico tožeča stranka uveljavlja, ugotoviti zakaj je tožeča stranka predložila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakšen namen zasleduje in jo seznaniti z njenimi pravicami in obveznosti ter ji dati možnost, da se o tem izjavi.5 Nenazadnje bi slednje morala storiti pred izdajo izpodbijanih odločb tudi tožena stranka, kot je pojasnjeno v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Sodišče ne more slediti zatrjevanju tožene stranke, da bi moral ZPIZ-2 v 88. členu posebej izrecno določiti, da velja obveznost prijave v 30 dneh samo v primeru prve uveljavitve pravice iz invalidskega zavarovanja, v kolikor to ne bi veljalo za katerikoli nadaljnjo prijavo pri ZRSZ oziroma uveljavitev sporne pravice. Po oceni pritožbenega sodišča je primerno ravno nasprotno tolmačenje. Zaradi teže posledic, do katerih lahko pride, v kolikor se uveljavi tolmačenje tožene stranke, se namreč izpostavi vprašanje o ustavni skladnosti veljavne zakonske ureditve, predvsem z vidiki zastavljenega cilja in sorazmernosti posega v pričakovano pravico, upoštevajoč s strani tožene stranke zatrjevano prekluzivno naravo roka oziroma izgubo pravice glede na nepravočasno prijavo pri pristojnem zavodu.6

12. Nenazadnje je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da se tožena stranka v svojem upravnem postopku ne more in ne sme spraševati in ukvarjati s predhodnim postopanjem pri drugem upravnem organu, saj da gre za razmerja med drugimi osebami, ki imajo značilnost pravnomočno urejenega pravnega razmerja.7 Ustavno sodišče RS je namreč v sodbi št. Up-672/16-24 z dne 13. 3. 2019 opozorilo, da razlogi oziroma obravnava zavarovancev pri drugem upravnem organu,8 ki pogojuje odločitve v drugih organih, ni nepomembna za odločitev o pravicah, o katerih odloča ta drug organ, v konkretnem primeru ZPIZ. Bistvo obravnave v citiranem sporu Ustavnega sodišča RS je bilo sicer v obravnavi posebnosti zavarovanca, ki je bil tujec, pa vendar je iz same obrazložitve razvidno, da je pri odločanju ZPIZ pomembno ugotavljati, kakšno je bilo postopanje pri predhodnem organu, katerega odločitev pogojuje odločanje pri organu, ki odloča v tem sporu.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tako dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter obrazložilo vsa pomembna pravna naziranja, ki se nanašajo na odločitev v predmetni zadevi. Sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožeča stranka pa je zgolj pavšalno navajala bistvene kršitve določb postopka, ki jih ni niti opredelila. Zaradi pravilne odločitve sodišča je posledično pravilna tudi odločitev o stroških.

14. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Po spremembi statusa. 2 Ki je bila tožeči stranki že priznana. 3 V konkretnem primeru nadomestila za invalidnost, ki se je zaradi neizpolnjevanja pogojev prenehalo izplačevati. 4 Zaslišanje tožeče stranke, presoja odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pojasnila ZRSZ z dne 11. 5. 2020 in 26. 5. 2020. 5 Določilo 7. člena ZUP nalaga upravnim organom, da pri postopanju in odločanju omogočijo strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Slednje pa pomeni, da mora uradna oseba, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, na to opozoriti. 6 Zato je potrebno tolmačenje upoštevajoč načela, na katerih temelji zakonska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in pravno naravo pravic iz tega zavarovanja z ustavno pravnega vidika in nepravočasnost prijave dopustneje sankcionirati na način, da se pravica prizna od prijave dalje ne pa, da je izgubljena. 7 Kar naj bi pomenilo, da dokler ni dokazano drugače se šteje, da je s strani tožeče stranke izkazana prijava pri ZRSZ šele od 14. 8. 2019 dalje. 8 Tudi v citiranem primeru ZRSZ.