Jedro

O konkretni ogroženosti tajnega delavca še ni mogoče govoriti, saj tajni delavec še ni bil identificiran s strani obtožencev. Je pa mogoče iz okoliščin in dejstev sklepati na resno nevarnost, ki bi ob razkritju identitete obstajala za življenje ali telo tajnega delavca oziroma njegovih sorodnikov, saj dosedanji dokazi nakazujejo na to, da naj bi šlo za dobro organizirano hudodelsko združbo, ki naj bi imela izdelana pravila in naj bi s posamezni člani od oškodovank spoštovanje teh pravil dosegali tudi s psihičnim in fizičnim nasiljem.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani odredilo dva zaščitna ukrepa za zaščito priče z delovnim imenom TDXX, in sicer določitev psevdonima priči (4. točka prvega odstavka 240.a člena ZKP) in zaslišanja priče s pomočjo tehničnih sredstev – z uporabo sodobnih tehničnih sredstev za prenos slike in glasu preko video konference (5. točka prvega odstavka 240.a člena ZKP).

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da pritožbeno sodišče na podlagi določil tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbi ugodi in napadeni sklep razveljavi.

3. Na pritožbo je odgovorila višja državna tožilka B. B. in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obtoženega A. A. zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sam pritožnik ugotavlja, da je nebistveno, ali je sodišče izpodbijani sklep izdalo po uradni dolžnosti ali na podlagi predloga, ki je bil dan v fazi preiskave. Ocenjuje pa, da je bil predlog tožilstva dan v fazi preiskave „že izčrpan“, saj je postopek v fazi glavne obravnave. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče ne sledi. O predlogu, ki ga je tožilstvo dalo v fazi preiskave še ni bilo odločeno in je zato sodišče prve stopnje moralo o njem odločiti in ni bilo potrebno, da tožilstvo ponovi svoj predlog, kot to navaja pritožnik.

6. V zvezi z navedbo, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z utemeljenostjo suma očitanega kaznivega dejanja obtoženemu, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je to osnovni pogoj za vodenje kazenskega postopka. Res pa je, da v tej fazi postopka obrazložitev utemeljenega suma ni bistvena za odločanje o predlogu tožilstva, saj je le-ta izkazan s pravnomočno obtožbo oziroma potekom glavne obravnave.

7. V zvezi z navedbami pritožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je potrebno interes obrambe, da se seznani z identiteto priče, kateri je bila dana zaščita in ogroženost varnosti priče ocenjevati v luči interesa pravičnosti in uspešne izvedbe kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi konkretnih dejstev, to je načina komunikacije obtoženega A. A. s pričami pa tudi soobtoženimi, odnosom obtoženih C. C. in D. D. z določenimi oškodovankami, vpliva obtoženih na oškodovanke, ki so nastopale kot priče, psihičnega in fizičnega nasilja do oškodovank s strani obtoženega D. D. ter organiziranosti združbe in povezanosti delovanja združbe s tujino, ocenilo, da je izkazana resna nevarnost, da bi z razkritjem zaščitene priče lahko prišlo do ogroženosti njegovega življenja ali telesa oziroma njegovih bližnjih. Zato je ocenilo, da interes obrambe, da se seznani z identiteto priče, ne more pretehtati nad varnostjo, ki se z izrečenim ukrepom zagotavlja tajnemu delavcu in varuje tudi njegove bližnje sorodnike.

8. Navajanje pritožnika, da izpodbijani sklep gradi svojo oceno na okoliščinah in dejstvih, ki ne potrjujejo zaključkov sodišča prve stopnje, niso utemeljene. Res da tikanje prič in soobtožencev ni nič neobičajnega, saj so bili sodelavci, vendar je potrebno to okoliščino upoštevati v kontekstu vlog, ki so jih imeli obtoženci in priče med seboj, kot tudi, v kakšnem položaju so te priče, za katere je izkazano, da so, čeprav naj bi bile žrtve očitanega kaznivega dejanja, še vedno v stiku z obtoženimi, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in pod njihovim vplivom (izpovedi prič in pristop prič na glavno obravnavo kljub neizkazanim vabilom). Glede na to, da se obtožencem očita kaznivo dejanje po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 in ob dejstvu, da so oškodovanke tuje državljanke, je ne glede na navedbe pritožnika, da naj bi oškodovanke prišle v Republiko Slovenijo same, mogoče zaključiti, da so nekateri od obtožencev povezani z neidentificiranimi storilci bodisi iz domovine ali tujine, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi dogovarjanja obtoženega D. D. z osebami iz drugih držav.

9. Sodišče prve stopnje je torej na resno ogroženost varnosti tajnega delavca sklepalo iz ogroženosti drugih oseb s strani obtožencev in pri tem ocenilo, da zaščita tajnega delavca pretehta interese obrambe, da se seznani z identiteto priče. Z identiteto priče pa bi se lahko, kljub zaseženim video posnetkom s strani policije, obtoženci seznanili, saj imajo pravico, da se z dokazi seznanijo, torej vpogledajo video posnetke.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni konkretiziralo okoliščin, ki bi potrjevale ogroženost tajnega delavca XX kot priče v kazenskem postopku, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da o konkretni ogroženosti še ni mogoče govoriti, saj tajni delavec XX še ni bil identificiran s strani obtožencev. Je pa mogoče iz okoliščin in dejstev, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje sklepati na resno nevarnost, ki bi ob razkritju identitete obstajala za življenje ali telo tajnega delavca XX oziroma njegovih sorodnikov, saj dosedanji dokazi nakazujejo na to, da naj bi šlo za dobro organizirano hudodelsko združbo, ki naj bi imela izdelana pravila in naj bi posamezni člani od oškodovank spoštovanje teh pravil dosegali tudi s psihičnim in fizičnim nasiljem. Neupoštevne pa so tudi navedbe pritožnika, da se tajnemu delavcu ne bi bilo potrebno identificirati z osebnimi podatki, ampak bi zadostovala že identifikacija s službenim delovnim imenom in uradnim dokumentom. Zaščita je namenjena prav temu, da se prepreči identifikacija zaščitene priče tudi s prepoznavo le-te po njegovem videzu.

11. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obtoženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno.