Jedro

Uveljavljanje ničnostnih razlogov po sklenitvi sodne poravnave bi, za razliko od uveljavljanja izpodbojnih razlogov, sodišče postavilo v položaj, ko bi moralo znova presojati nekaj, kar je že presodilo (obstoj ničnostnih razlogov).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval, da se ugotovi ničnost sodne poravnave, ki sta jo pravdni stranki sklenili pred Okrožnim sodiščem v Celju, v pravdni zadevi P 311/99, dne 10.9.1999. Zatrjeval je, da je sodna poravnava nična, ker nasprotuje moralnim načelom in prisilnim predpisom (103. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je takšno odločitev potrdilo.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo in (hkrati iz previdnosti) tudi predlog za dopustitev revizije. Revizijo vlaga iz vseh revizijskih razlogov ter tudi zaradi kršitve ustavnih pravic. Pravica iz 23. člena Ustave je bila tožniku kršena, ker je o njegovi pritožbi odločalo krajevno in stvarno nepristojno sodišče. Kršena pa mu je bila tudi pravica iz 25. člena Ustave, saj zavzeto stališče v pravnomočni sodbi tožniku odreka dvostopenjsko sojenje. Materialnopravno zmotno pa je zavzeto stališče pritožbenega sodišča, da po veljavnem pravnem redu ničnosti sodne poravnave sploh ni dopustno uveljavljati. Ker pritožbeno sodišče posledično tudi ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožnika, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tako prvostopenjska, kot tudi drugostopenjska sodba, sta po mnenju revidenta brez razlogov o odločilnih dejstvih, navedeni razlogi pa so nerazumljivi in sami s sabo v nasprotju. Odločitev o vmesnem zahtevku pa temelji na napačni uporabi 181. člena ZPP. Sodišči sta tudi v celoti zgrešili vezanost na trditveno podlago in tako kršili načelo dispozitivnosti, kar podrobneje obrazloži. Po njegovem mnenju je tudi dejansko stanje ne le zmotno ugotovljeno, temveč v pretežnem delu celo neugotovljeno, kar podrobneje pojasni.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Neutemeljeno je revidentovo sklicevanje na kršitev ustavne pravice iz 23. člena Ustave, saj je o njegovi pritožbi odločalo stvarno in krajevno pristojno sodišče, kot to izhaja iz odločbe predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009 z dne 9.3.2009, s katero je bila prenešena pristojnost iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani (105.a člen Zakona o sodiščih).

7. Ker se je novela D Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08; v nadaljevanju ZPP-D), s katero se je uvedel institut dopuščene revizije, začela uporabljati šele s 1. 10. 2008, sodba sodišča prve stopnje s katero se je postopek končal pa je bila izdana 28. 8. 2008, je glede na določbo drugega odstavka 130. člena ZPP-D treba uporabiti določbe o reviziji pred uveljavitvijo novele.

8. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da sodne poravnave zaradi ničnosti ni dopustno izpodbijati. Sodišče prve stopnje, pred katerim je sodna poravnava sklenjena, je dolžno na ničnostne razloge paziti po uradni dolžnosti. Če ničnostne razloge prezre, je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le še z zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavljanje ničnostnih razlogov po sklenitvi sodne poravnave bi namreč, za razliko od uveljavljanja izpodbojnih razlogov, sodišče postavilo v položaj, ko bi moralo znova presojati nekaj, kar je že presodilo (obstoj ničnostnih razlogov). Na takšen način bi stranka dosegla ponovno sojenje o isti stvari. Prav tako je neutemeljeno revidentovo sklicevanje na kršitev ustavne pravice iz 25. člena Ustave. Ker ima sodna poravnava učinke pravnomočnosti, je ni mogoče izpodbijati s pritožbo, temveč le z izrednimi pravnimi sredstvi.

9. Tožnik je postavil tudi vmesni ugotovitveni zahtevek na ničnost posojilne pogodbe z dne 1.9.1997, sklenjene med pravdnima strankama, in da dolg tožnika do toženca v višini 63.033 DEM s pripadki ne obstoji niti delno. Sodna poravnava, ki jo tožnik spodbija z glavnim tožbenim zahtevkom, je bila sklenjena prav za ta znesek dolga. Pravilna je zavrnitev vmesnega ugotovitvene zahtevka tožnika, saj prejudicialnosti tako postavljenega vmesnega ugotovitvenega zahtevka ni, ker je zavrnitev glavnega zahtevka neodvisna od odločitve o vmesnem ugotovitvenem zahtevku. Četudi bi bil ta utemeljen, to ne bi pripeljalo do obida zavzetega stališča, da bi tožnik ničnostne razloge v zvezi s sklenjeno sodno poravnavo lahko uveljavljal le z institutom zahteve za varstvo zakonitosti(1).

10. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podani drugi revizijski razlogi, je bilo treba revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): Glej odločitev VS RS II Ips 425/2000.