Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Pritožba navaja, da je teoretično gledano vedno možna rotacija, če se zaposli več vojakov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso razlogi, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja varovanja meje, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij.

Pravilna je presoja, da tudi pri straži izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več toženkinih navedb. Presojo ključnih toženkinih navedb je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo ustrezen tudi sistem rotacije zaposlenih, brez odrejene pripravljenosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, dovolilo spremembo tožbe. S sodbo je toženki naložilo plačilo razlike v plači iz naslova pripravljenosti na določenem kraju s pripadajočimi obrestmi, in sicer za mesece ter v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, ter da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.084,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da sama narava vojaške dejavnosti straže in varovanja državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES, saj iz sodbe Sodišča EU C-742/19 izhaja, da se lahko posamezna dejavnost vojske v celoti izvzame s področja njene uporabe. Dolžna je bila dokazati, da je dejavnost izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer ni bistveno, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik. Ta bi moral dokazati, da za njegov primer direktiva vseeno velja, torej izjemo od izjeme. Sodišču prve stopnje očita nepravilno razporeditev dokaznega bremena v škodo toženke in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, gre za kršitev načela enakosti orožij. Glede varovanja državne meje je uveljavljala izjeme iz vseh štirih alinej sodbe C-742/19, sodišče prve stopnje pa o tem ni opravilo poglobljene dokazne ocene, marveč je zgolj zaključilo, da ne gre za vojaško operacijo, ker so bili pripadniki Slovenske vojske (SV) zgolj v podporni vlogi, saj je za varovanje meje pristojna policija (vojak naj bi zgolj varoval policijski postopek), ob tem pa prezrlo vsa navajanja toženke. S svojo presojo je poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Ni se opredelilo do njenih navedb o cilju operacije Odboj, ki je zmanjšanje števila nezakonitih migracij, in da je bilo bistvo odrejene pripravljenosti v hitri odzivnosti. Ker tako v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, se sodbe ne da preizkusiti (bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v okviru presoje nalog straže podalo lastno definicijo vojaške operacije, ki nima podlage v spisu, namesto da bi sprejelo definicijo toženke, ki ji tožnik, razen pavšalno, sploh ni nasprotoval. Da je varovanje meje v času, ko ga je opravljal tožnik, ustrezalo vsem elementom vojaške operacije, sta jasno pojasnili priči A. A. in B. B. Napačen je tudi zaključek, da se varovanje državne meje ni opravljalo v okviru izrednih dogodkov. Straže ni mogoče šteti za običajno službo, v interesu državne varnosti pa je njeno neprekinjeno izvajanje. Bolj je učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Glede varovanja objekta na C. navaja, da je priča D. D. potrdil, da dostop do objekta ni vedno možen in da so bili dogodki, ko dostop ni bil možen več dni. Zmoten je zaključek, da je rotacija straže na C. možna oziroma primerna ter da epidemija ni vplivala na spremembo organizacije dela. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na neprimerljivo zadevo VIII Ips 196/2018, ki ni ustaljena sodna praksa, niti iz nje ne izhajajo trditve strank, ki bi narekovale izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, in se nanje sklicuje, v nadaljevanju pa se opredeljuje do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na več mestih uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7.Tožnik je pri toženki opravljal naloge vojaka pomožnega kuharja voznika in mu je bila odrejena pripravljenost na določenem kraju v zvezi z varovanjem državne meje in izvajanjem straže oziroma varovanjem vojaških objektov, ki jih ni smel zapustiti. Zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS) in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke.

8.Kot je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive; ob upoštevanju člena 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (Direktiva 89/391/EGS) je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena od uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti. Sodišče EU je pojasnilo, da se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe direktive: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači.

9.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je to trditev morala dokazati. Tožniku ni bilo treba dokazovati "izjeme od izjeme".

10.Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njunega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in posledično v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč samo tiste, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.

11.Neutemeljen je očitek o kršitvi 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik ni nasprotoval toženkini definiciji vojaške operacije v pravem pomenu besede (serija povezanih taktičnih aktivnosti, ki so koordinirane v času in prostoru za dosego strateških ali operativnih ciljev), ki sta jo potrdila priči B. B. in A. A. Tožnik je podal zadostna stališča, s katerimi je tej toženkini definiciji nasprotoval. Tudi sicer gre pri presoji tega pojma za pravno vprašanje, to pa ni podvrženo določbam 214. člena ZPP.

12.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bila v letu 2019 uvedena operacija Odboj in s tem vpeljan nov koncept delovanja (namenske enote, linija poveljevanja PINK, prenova operativno taktičnih načrtov sodelovanja s policijo itd.). Tem okoliščinam sodišče pravilno ni pripisalo takšne narave, kot jim jo pritožba, tj. da utemeljujejo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Spremenila se je le organizacija dela (odreditev stalne pripravljenosti), ne pa sama vsebina dela. Še vedno je namreč šlo za opravljanje vojaške dejavnosti varovanja državne meje v obliki podpore policiji. Okoliščin, v katerih je ta operacija potekala, tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ni mogoče enačiti z elementi, ki opredeljujejo vojaško operacijo v pravem pomenu besede (sodba C-742/19 v tem smislu omenja npr. operacije, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil države članice; nujnost odstopanja od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti; spoštovanje zahtev direktive med trajanjem operacij bi pomenilo tveganje za njihov uspeh …).

14.Pritožba zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje zgolj v podporni vlogi. Da je bil namen SV podpora policije, je nenazadnje potrdil tudi priča A. A., na katerega se sklicuje pritožba. V zvezi s pritožbenim poudarjanjem, da je operacija Odboj temeljila na sodelovanju ter prirejenem položaju SV in policije, kar naj bi potrjevale tudi listine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na 3a. točko Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020 (Sodelovanje SV in Policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija Odboj) to sodelovanje potekalo na način, da je varovanje meje vodila, usmerjala in nadzirala policija. Tudi to določilo torej potrjuje podporno vlogo SV.

15.Do drugačne odločitve v sporu ne more privesti niti pritožbeno sklicevanje, da je bil cilj operacije Odboj zmanjšanje števila nezakonitih migracij. Kot izhaja iz pisne izjave A. A., so se množične nezakonite migracije pojavile že v letu 2015, pa je tedaj SV izvajala aktivnosti v zvezi z varovanjem državne meje brez stalne pripravljenosti. Prav tako je neuspešna pritožbena navedba, da je bilo bistvo kasneje uvedene stalne pripravljenosti zagotoviti hitro odzivnost. A. A. je res utemeljeval, da naj bi bila stalna pripravljenost potrebna zaradi morebitnega aktiviranja v primeru morebitnega izrednega dogodka, vendar stranki takšnih aktiviranj nista konkretizirano zatrjevali, niti jih ni ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je pravilno zaključilo, da je bilo varovanje meje torej mogoče povsem učinkovito organizirati tudi brez odrejene pripravljenosti, kakršna je bila praksa že v preteklosti.

16.Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Pritožba navaja, da je teoretično gledano vedno možna rotacija, če se zaposli več vojakov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso razlogi, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja varovanja meje, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij. V zvezi s tem je neustrezno tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki obravnava neprimerljive pravne situacije (sodni odločbi VIII Ips 159/2005 in Pdp 908/2002, ki se nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu).

17.Presoji, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, pritožba zmotno nasprotuje z zatrjevanjem, da je varovanje državne meje s sistemom stalne pripravljenosti bolj učinkovito, kot bi bilo z rotacijo. Tudi v primeru, če bi bilo določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, to še ne pomeni, da je ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da se je varovanje meje več kot pet let izvajalo s sistemom rotacij, to pa dokazuje, da je za izvajanje te vojaške dejavnosti rotacija primerna. Pritožba vztraja, da je bila stalna pripravljenost potrebna zaradi poslabšanja situacije glede nezakonitih migracij in s tem povezane potrebe po naraščanju sil, vendar pa iz dokaznega postopka ne izhaja, v čem konkretno naj bi se izkazovala večja učinkovitost varovanja meje zaradi stalne pripravljenosti tožnika, ki sicer sploh ni izvajal nalog varovanja meje, temveč je zagotavljal prehrano za vojake.

18.V 33. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe so pojasnjeni razlogi za zaključek, da varovanje državne meje ni izredni dogodek v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19. Zatrjevanje pritožbe, da tega zaključka sodišče prve stopnje ni obrazložilo, je zato neutemeljeno. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru dolgoletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedmi prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 opredelilo Sodišče EU.

19.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da tudi straža ni bila dejavnost, ki bi potekala v okviru začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja tožnika, niti ni predstavljala vojaške operacije v pravem pomenu besede ali se izvajala v izrednih razmerah. Zaključek temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se izvaja kontinuirano na številnih objektih po državi, je načrtovana vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.

20.Pravilna je presoja, da tudi pri straži izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več toženkinih navedb. Presojo ključnih toženkinih navedb je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo ustrezen tudi sistem rotacije zaposlenih, brez odrejene pripravljenosti. Te presoje ne more spremeniti pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo, oziroma poudarjanje, da je v interesu državne varnosti neprekinjeno izvajanje stražarske službe. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala. Prav tako neuspešno je pritožbeno izpostavljanje toženkine navedbe, da imajo rotacije lahko nepopravljive posledice. Tudi sicer za konkretne objekte, na katerih je tožnik opravljal stražo, niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi dokazovale realno možnost nastopa zatrjevanih posledic rotacij.

21.Pritožba izpostavlja izpoved D. D. o tem, da dostop do objekta ni bil vedno možen, včasih tudi po več dni, kar pa na zaključek, da bi bilo mogoče izvajati tudi dnevne rotacije, ne vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč ob upoštevanju dejstva, da se sedaj hrana na C. dnevno dovaža iz Vojašnice v E., pravilno ocenilo, da dostop do navedenega objekta ni tako težak oziroma onemogočen, cesta pa tudi ne tako slabo prevozna. Tudi sicer v postopku ni bila konkretizirano zatrjevana neprevoznost ceste v vtoževanem obdobju.

22.Sklicevanje na razglasitev epidemije Covid-19 kot izredni dogodek, ki naj bi imela zaradi ukrepov vpliv na organizacijo oziroma spremembo varovanja ter na možnost in primernost rotacij, ne more vplivati na pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili razlogi za opustitev rotacije v tem obdobju drugi (zaščita zdravja pripadnikov SV), ne pa sama (spremenjena) vsebina dela varovanja objektov oziroma straže.

23.Zmotna je pritožbena navedba o neprimernosti prvostopenjskega sklicevanja na sodbo VIII Ips 196/2018. Ker se navedena sodba nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljeno sledilo stališčem, zavzetim v navedeni zadevi. Sicer pa je svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu, in je skladna tudi z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih zadevah,1 po kateri se za varovanje meje in stražo uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES.

24.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25.Toženka krije sama stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnik krije sam stroške odgovora na pritožbo, saj ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odgovor na pritožbo v tem istovrstnem sporu namreč ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča.

-------------------------------

1Prim. s sodbami VIII Ips 17/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 11/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, vse z dne 14. 5. 2024.