Jedro

Pritožbene navedbe, da je tožnici onemogočeno pravno varstvo zoper nezakonito ravnanje delodajalca, zaradi česar je postavljena v še bolj podrejeni položaj, so neutemeljene. Kolikor delavec meni, da mu delodajalec nezakonito nalaga določene obveznosti oziroma krši njegove pravice, lahko na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1 od delodajalca zahteva odpravo kršitev pravic. Če delodajalec v roku 8 dni od pisne zahteve delavca ne izpolni svoje obveznosti in ne odpravi kršitev, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo. Tožnica se je zoper navodilo delodajalca, ki izhaja iz izpodbijanega obvestila, pritožila oziroma zahtevala odpravo kršitev pravic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delodajalec na zahtevo odgovoril dne 22. 2. 2024. Tožnica tožbe nato ni vložila v roku 30 dni, ampak šele 5. 4. 2024, zato je bila s tožbo prepozna, tega pa ne more sanirati z vlaganjem ugotovitvene tožbe. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, je pravilna že iz tega razloga.

Prvi odstavek 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, kar ne zajema možnosti ugotavljanja nezakonitosti navodil delodajalca in s tem obhod obveznosti delavca iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Ker ni bil izpolnjen pogoj iz 181. člena ZPP za vsebinsko obravnavo tožbe, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, očitek o relativno bistveni kršitvi pravil postopka pa je neutemeljen.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, je pravilno zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnica je z začasno odredbo želela zadržanje izvrševanja navodil in zahtev iz obvestila do pravnomočne odločitve o tožbi, katero je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, zato niso izpolnjeni pogoji za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Izpostavlja, da je napačna ugotovitev sodišča, da zahteva ugotovitev dejstva. Zahteva ugotovitev nezakonitosti ravnanja toženke, ki je grobo kršila njene pravice. Izdala ji je nezakonito obvestilo, s katerim je enostransko spremenila pogodbo o zaposlitvi. Gre za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja oblikovalnih pravic. Zoper samovoljno odločitev toženke, s katero je posegla v delovno razmerje, onemogočila efektivno opravljanje delovnih nalog in tožnico postavila v neenakopravni položaj napam drugim zaposlenim, ji mora biti omogočeno sodno varstvo. Če bi držalo, da gre za ugotovitev dejstva, ji je onemogočeno pravno varstvo zoper nezakonito ravnanje delodajalca, kar jo postavi v še bolj podrejeni položaj. Zakonitost obvestila bi se tako lahko presojala šele v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov oziroma ob uvedbi disciplinskega postopka. Bistvo ugotovitvenih tožb je v preventivnemu varstvu, da se vnese gotovost v pravno razmerje. Uvedba morebitnega disciplinskega postopka in postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odvisna od zakonitosti obvestila. Sodišče je napačno ugotovilo, da gre za organizacijsko navodilo. Toženka za izdajo obvestila ni imela podlage v 34. členu ZDR-1. Obvestilo temelji na poročilu pooblaščenca za nenasilje, ta postopek pa je bil izveden nezakonito, zato tudi ukrepi na podlagi tega postopka nimajo pravne podlage. Z obvestilom je toženka spremenila določila pogodbe o zaposlitvi. Ker je toženka tožnici naložila izpolnitev ukrepov do konca leta 2024, je pomembna tudi časovna komponenta, zato bi moralo sodišče odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba je potrebna, da se prepreči nastanek nenadomestljive škode, če bi tožnica zaradi tega prejela odpoved. Z ravnanjem sodišča je bila kršena pravica do izjave (22. člen Ustave RS) in pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Podana pa je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 181. člena v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo delavcem zagotoviti varstvo njihovih pravic, ne pa jih postaviti v še bolj podrejeni položaj in jim onemogočiti pravno varstvo zoper nezakonito ravnanje delodajalca. Ker je napačna odločitev o zavrženju tožbe, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev, da je obvestilo o uvedbi ukrepov, skladnih s Poročilom pooblaščenca za nenasilje op. št. ... z dne 10. 1. 2024, nezakonito in se v posledici razveljavi. Toženka je od tožnice na podlagi izpodbijanega obvestila zahtevala, da do konca leta 2024 opravi interno izobraževanje s področja varstva osebnih podatkov, do takrat pa ji je prepovedala dostop do kliničnih informacijskih sistemov; da do konca leta 2024 opravi izobraževanje s področja komunikacije, varstva osebnih podatkov in varovanja poklicne molčečnosti ter o tem predloži potrdilo; da se drži svojih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi; da pri komunikaciji z ostalimi zaposlenimi ni žaljiva, vulgarna ali prostaška; da nad zaposlenimi v A. ne izvaja nadzora, organizacije dela in drugih vodstvenih nalog, ki niso opredeljene v njeni pogodbi o zaposlitvi. Glede na vsebino izpodbijanega obvestila je toženka tožnica dala navodilo za opravljanje dela, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, za kar je imela podlago v 34. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

6. Pritožbene navedbe, da je tožnici onemogočeno pravno varstvo zoper nezakonito ravnanje delodajalca, zaradi česar je postavljena v še bolj podrejeni položaj, so neutemeljene. Kolikor delavec meni, da mu delodajalec nezakonito nalaga določene obveznosti oziroma krši njegove pravice, lahko na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1 od delodajalca zahteva odpravo kršitev pravic. Če delodajalec v roku 8 dni od pisne zahteve delavca ne izpolni svoje obveznosti in ne odpravi kršitev, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo. Tožnica se je zoper navodilo delodajalca, ki izhaja iz izpodbijanega obvestila, pritožila oziroma zahtevala odpravo kršitev pravic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delodajalec na zahtevo odgovoril dne 22. 2. 2024. Tožnica tožbe nato ni vložila v roku 30 dni, ampak šele 5. 4. 2024, zato je bila s tožbo prepozna, tega pa ne more sanirati z vlaganjem ugotovitvene tožbe.

7. Prvi odstavek 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, kar ne zajema možnosti ugotavljanja nezakonitosti navodil delodajalca in s tem obhod obveznosti delavca iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Ker ni bil izpolnjen pogoj iz 181. člena ZPP za vsebinsko obravnavo tožbe, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, očitek o relativno bistveni kršitvi pravil postopka pa je neutemeljen.

8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, je pravilno zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnica je z začasno odredbo želela zadržanje izvrševanja navodil in zahtev iz obvestila do pravnomočne odločitve o tožbi, katero je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, zato niso izpolnjeni pogoji za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe.

9. Tožnica glede na vse navedeno neutemeljeno uveljavlja, da ji je bila s postopanjem sodišča prve stopnje kršena pravica do izjave in pravnega sredstva iz 22. in 25. člena Ustave RS ter načelo pravne in socialne države iz 2. člena Ustave RS. Zaradi zavrženja tožbe prav tako ni podana očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožnica ni uspela ne s tožbo ne s predlogom za izdajo začasne odredbe, je pravilna tudi odločitev, da sama krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 34, 200, 200/1, 200/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 165, 165/1, 181, 181/1, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2, 365, 365-2, 366 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 22, 25

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.